Jedro

Do prekluzije ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno pravdno varstvo na prvem naroku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe v delu, s katerim tožnik zahteva, da so toženci dolžni s tožnikom skleniti pogodbo, s katero mu bodo priznali lastninsko pravico na parc. št. 1138/30, postopek v tem delu ustavi (1. točka izreka); nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni s tožnikom skleniti pogodbo, s katero mu bodo priznali lastninsko pravico na parc. št. 1138/30 (2. točka izreka); tožencem je naložilo, da so dolžni tožniku izstaviti za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino, po kateri se bo tožnik lahko vpisal kot lastnik v zemljiški knjigi parc. št. 1138/30, pri lastninski pravici tožencev, pri vsakemu do 1/3, pri celotni nepremičnini do celote, v 15 dneh, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino (3. točka izreka); glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 806,21 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni (4. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo (3. in 4. točko izreka) so se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožili toženci. V pritožbi navajajo, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navajajo, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prava volja tožnika in pokojnega H. P. v zvezi z dogovorom z dne 15.9.2000, da se je H. P. zavezal opraviti prepis lastninske pravice na tožnika, ko bo to mogoče bodisi zaradi spremembe predpisov ali pa zato, ker bo tožnik postal državljan RS. Če bi šlo dejansko za tak dogovor je tak dogovor ničen, ker gre za pogodbo, ki je nasprotovala ustavnim načelom in prisilnim predpisom. Tožnik ni dokazal, da je v letu 1999 dejansko kupil predmetno nepremičnino od M. A., prav tako ni dokazal, da je pokojnemu H. P. dal denar za kupnino. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je kljub ugovoru tožene stranke, da je nastopila prekluzija navajanja dejstev in predlaganja dokazov, upoštevalo dejstvo, da je tožnik sedaj državljan RS. S tem je kršilo 286. člen ZPP. Tekom postopka tožnik ni uveljavljal lastninske pravice na podlagi dejstva pridobitve državljanstva, kar izhaja tudi iz dejstva, da je bila tožba vložena pred datumom, ko naj bi tožnik pridobil državljanstvo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker bi moralo upoštevati tudi kupoprodajno pogodbo z dne 20.9.2000, ki sta jo sklenila M. A. in pokojni H. P.. A. Ž. ni verodostojna priča in po mnenju tožencev kot tožnikov pooblaščenec sploh ne bi smel biti zaslišan kot priča. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi izpoved prvo in drugo toženih. Sporno parcelo je pokojni H. P. kupil, jo uporabljal skupaj s svojo družino in za potrebe svoje dejavnosti. Povsem neutemeljen je zaključek, da je tožnik iz lastnih sredstev z dodatnimi sredstvi bratov kupil sporno parcelo. V kolikor bi pokojni H. P. samo formalno nastopal kot kupec, zagotovo sporne parcele ne bi uporabljal na način, kot je bilo to ugotovljeno v dokaznem postopku, zato dogovor z dne 15.9.2000 ni zavezujoč. Pri dogovoru gre za napako v trenutku sklepanja takega dogovora, zato je ničen. Zavezovalni posel naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljal dogovor z dne 15.9.2000, vendar toženci poudarjajo, da gre za nekonkretizirano zavezo za sklenitev neke pogodbe oziroma nekega posla v bodočnosti, kar pa ne more predstavljati veljavnega zavezovalnega posla za prenos lastninske pravice na sporni parceli na tožnika in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Glede na to, da tožnik ni dokazal, da je plačal kupnino za sporno parcelo in da jo je pokojni H. P. uporabljal kot svojo, ni mogoče zaključiti, da sta bila dogovorjena o prenosu lastninske pravice na tožnika. Morebitni pogovori pa ne morejo predstavljati zavezovalnega posla. Priglasili so pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi so pomembne zlasti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: da sta tožnik in pokojni H. P. sklenila Dogovor o nakupu zemljišča z dne 15.9.2000 (priloga A2, v nadaljevanju dogovor); da sta v njem pogodbenika ugotovila, da je tožnik v letu 1999 od M. A. kupil parc. št. 1138/30; da tožnik ni bil slovenski državljan, zato ni mogel izvesti uradnega prepisa zemljišča na svoje ime, zato sta se z bratom H. P. dogovorila, da bo slednji opravil formalni prepis na svoje ime; da je v navedenem dogovoru H. P. izrecno priznal, da je ta parcela dejansko last tožnika in se zavezal, da bo opravil prepis na tožnika, čim bodo predpisi v RS dopuščali lastnino na nepremičninah tujcem; da je H. P. 6.7.2003 umrl, zato je tožnik zahteval izpolnitev prevzete obveznosti od tožencev, ki so njegovi dediči. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika v delu, s katerim je od tožencev zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko na sporni nepremičnini vpisal kot lastnik, ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja in se, v izogib ponavljanju, nanjo v celoti sklicuje. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil dejanski kupec sporne nepremičnine tožnik in ne pokojni brat H. P., ki se je v zemljiško knjigo zgolj formalno vknjižil kot lastnik, zaradi česar je med njima tudi prišlo do navedenega dogovora. Za takšno dokazno oceno je imelo sodišče prve stopnje zadosti opore v izvedenih dokazih, zlasti izpovedbi zaslišanih prič F. P. in A. Ž., katerima je sodišče prve stopnje, glede na to, da nista neposredno obremenjena z izidom te pravde, utemeljeno poklonilo vero, nadalje v izpovedbi tožnika, zlasti pa navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje potrjuje sklenjeni dogovor. Takšne dokazne ocene ne uspeta omajati niti nasprotni izpovedbi prve toženke in drugega toženca, ki ju pritožba ponovno izpostavlja, saj nimata opore v ostalih izvedenih dokazih, pri oceni verodostojnosti njunih pričanj pa je potrebno vzeti v obzir dejstvo, da sta nedvomno zainteresirana za izid te pravde. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je sporni dogovor ničen, ker naj bi šlo za pogodbo, ki je nasprotovala ustavnim načelom in prisilnim predpisom. Po določilu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V obravnavani zadevi je očitno, da je pokojni H. P. pri nakupu sporne nepremičnine nastopal v vlogi "slamnatega kupca". Le-ta sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec iz pogodbe. Ta postane "slamnati mož", ki koristi prenese na dejanskega gospodarja posla na podlagi obligacijske zaveze. Pokojni H. P. je sklenil kupoprodajni pogodbi za sporno nepremičnino (z zemljiškoknjižno lastnico in dejanskim lastnikom, prilogi B3 in A3) kot "slamnati kupec". Obe kupoprodajno pogodbi sta veljavni. Veljavno pa je bil sklenjen tudi sporni dogovor, s katerim se je pokojni H. P. zavezal, da bo ob izpolnitvi določenega pogoja (ko bo tožnik lahko postal lastnik sporne parcele, o čemer več v nadaljevanju) poskrbel za prepis lastninske pravice na tožnika. Njun dogovor ni nasprotoval ustavni določbi o prepovedi pridobivanja lastninske pravice, ki velja za tujce, kot zmotno menijo pritožniki. Dogovorila sta se zgolj to, da bo prepis opravljen, ko bodo predpisi to dovoljevali oziroma, ko bo tožnik pridobil slovensko državljanstvo, kar bi pomenilo, da zanj ustavna omejitev pridobitve lastninske pravice ne bi več veljala. Njun dogovor je bil tako skladen s slovensko ustavno ureditvijo in kogentnimi določbami in zato ni ničen.

Sodišče druge stopnje se nadalje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila prava volja tožnika in pokojnega H. P., kljub temu da sta v dogovoru zapisala, da se slednji zaveže prenesti lastninsko pravico na sporni parceli na tožnika, čim bodo predpisi v RS dopuščali lastnino na nepremičninah tujcem, takšna, da se je pokojni H. P zavezal prenesti lastninsko pravico na tožnika takoj, ko bo to mogoče, torej tudi, za primer, če bo tožnik postal državljan RS, kar bi pomenilo, da zanj predpisi in omejitve ne bodo več veljali. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbi tožnika ter prič A. Ž. in F. P. zadosti opore. Pri tem sodišče druge stopnje tudi zavrača pritožbeni očitek, da A. Ž. kot tožnikov pooblaščenec v predmetnem postopku ne bi smel biti zaslišan kot priča, saj Zakon o pravdnem postopku - ZPP (1) za takšen sklep ne daje podlage. Pooblaščenec je v postopku lahko zaslišan kot priča (primerjaj 231. člen ZPP).

Takšna interpretacija njunega dogovora utemelji nadaljnji pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je H. P. obveznost na tožnika prenesti lastninsko pravico, ker je tožnik v času odločanja v postopku pred sodiščem prve stopnje pridobil slovensko državljanstvo (glede upoštevanja te dejanske ugotovitve več v nadaljevanju), zapadla v izpolnitev. Ker je le-ta pokojni so njegovo obveznost dolžni izpolniti njegovi dediči (toženci). Dolžnost izpolnitve obveznosti ali pacta sunt servanda (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (2), ki ga je potrebno po določilu 1060. člena Obligacijskega zakonika (3) glede na čas nastanka dogovora uporabiti za presojo konkretne zadeve) je temeljno načelo obligacijskega prava. Ko je pogodba veljavno sklenjena, morajo stranke sprejete obveznosti izpolniti, in sicer tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi. Pogodba se sklene z namenom, da se sprejete obveznosti izpolnijo. Neposredni (primarni) učinek veljavne sklenjene pogodbe je, da hkrati z nastankom poslovnega obligacijskega razmerja nastane pravica pogodbene stranke od druge zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje (1. odstavek 262. člen ZOR). Dogovor med pokojnim H. P. in tožnikom je bil veljavno sklenjen in je zavezujoč. Sam obstoj dogovora izkazuje pisno sklenjeni dogovor, ki se nahaja pod prilogo A2, zato se izkažejo kot povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi med pokojnim in tožnikom o prenosu lastništva obstajali zgolj morebitni pogovori, ki naj ne bi bili zavezujoči. Toženci šele v pritožbi prvič navajajo, da naj bi šlo pri spornem dogovoru za napako v trenutku sklepanja dogovora. Pri tem niti ne navedejo in ne izkažejo, da v pritožbi novo navedenega niso mogli navesti že v postopku na prvi stopnji, očitno pa je tudi, da bi to lahko storili, zato sodišče druge stopnje novih navedb tožencev ni moglo upoštevati (337. člen ZPP). Pokojni H. P. se je na podlagi dogovora zavezal, da bo opravil prepis lastništva na tožnika, ko bo to mogoče. S tem ko je tožnik pridobil slovensko državljanstvo, je njegova obveznost (prepis lastništva) zapadla v izpolnitev. Vprašanje kupnine v obravnavani zadevi ni relevantno. Tudi če bi celotno kupnino za sporno nepremičnino poravnal pokojni H. P., bi bil le-ta na podlagi dogovora dolžan opraviti prenos lastništva. Prav tako na njegovo obveznost ne more vplivati dejstvo, kdo sporno nepremičnino uporablja. Za obravnavano zadevo pa tudi ni pomembno vprašanje, kako je bilo s prenosom lastništva sporne nepremičnine na pokojnega H. P. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje o teh vprašanjih.

Pritožbene navedbe, da dogovor ne more predstavljati veljavnega zavezovalnega pravnega posla za prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini, so neutemeljene. Zavezovalni pravni posel je prvi element v mozaiku pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice (drugi element je razpolagalna sposobnost in tretji razpolagalni pravni posel). Ima naravo obligacijskopravne pogodbe, iz katere izhaja zaveza (dolžnost, obveznost) pogodbene stranke, da prenese lastninsko pravico. Iz spornega dogovora jasno izhaja zaveza pokojnega H. P., da prenese lastninsko pravico na sporni nepremičnini na tožnika. Zaradi navedenega je pravilen materialnopravi zaključek, da njun dogovor zadosti pojmu zavezovalnega pravnega posla in utemelji tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni prišlo do uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. ZPP v 285. členu določa pravila o materialnem procesnem vodstvu sodišča. Po navedeni določbi mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Tako imenovana razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisna od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi se je postavilo vprašanje, ali je sodišče prve stopnje moralo in smelo opraviti materialno pravdno vodstvo v tem smislu, da je tožnika pozvalo, ali zatrjuje, da so se spremenili predpisi in če, kateri, in da je tožnik še vedno tujec, ali pa zahteva vpis lastninske pravice na tožnika, ker sedaj ni več tujec, ampak državljan RS. Glede na okoliščine, da je tožnik vložil tožbo in pri tem postavil zahtevek, za presojo utemeljenosti katerega je v vsakem primeru pomembno vprašanje njegovega državljanstva; da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik tudi sedaj z ničemer ni dokazal, da je državljan RS; da je tožnik na naroku, ko je bil zaslišan izpovedal, da je državljan RS in ob nadaljnji materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je bila prava volja podpisnikov dogovora z dne 15.9.2000, da se opravi prepis lastništva, ko bo to mogoče, torej tudi v primeru, če tožnik postane slovenski državljan, je bila intervencija sodišča v navedenem smislu potrebna in ni smelo zavrniti zahtevka, ne da bi tožnika ustrezno opozorilo. Takšnega stališča ne omaja dejstvo, da tožnik ob vložitvi tožbe še ni imel slovenskega državljanstva, zaradi česar so pritožniki mnenja, da tožnik ob vložitvi tožbe svojega zahtevka ni gradil na podlagi slovenskega državljanstva. Sodišče se glede na tako podane tožbene trditve ni moglo izogniti vprašanju tožnikovega državljanstva. Tožba je bila v vsakem primeru zaradi manjkajoče trditve (o državljanstvu) nesklepčna. Če bi sodišče tožbeni zahtevek zaradi tega (ker ni trdil, da je slovenski državljan) zavrnilo, bi šlo za situacijo, ko bi sodišče svojo odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega strankam ne bi bila dana možnost, da se o njem izjavijo (5. člen ZPP), zaradi česar bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi sodišče tako ni kršilo svoje nepristranskosti, ko je stranko opozorilo, da ni navedla odločilnega dejstva. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen na nobeni pravni podlagi, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne podlage, na katero se sklicuje stranka. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dolžnost opraviti materialno procesno vodstvo opustilo, je trditev in dokaz, da je tožnik slovenski državljan, kljub dejstvu, da sta bila sodišču predočena šele na tretjem naroku, v svoji izpodbijani odločitvi pravilno upoštevalo. Do prekluzije (286. člen ZPP) namreč ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno pravdno vodstvo na prvem naroku.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (4).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D. (2) Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in spremembe, ZOR.

(3) Uradni list RS, št. 83/2001 in spremembe, OZ.

(4) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D.