Jedro

Toženka terjatve, ki izvira iz sporne odločbe, ni pravočasno prijavila v stečajni postopek, kar ima za posledico, da je terjatev na podlagi drugega odstavka 227. člena in petega odstavka 296. člena ZFPPIPP prenehala.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 za poslovni prostor v izmeri 4.766 m2 v višini ... EUR.

Upravni organ druge stopnje je z odločbo z dne 13. 10. 2010 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V zvezi s tožničinim ugovorom, da je bila v danem primeru površina poslovnih prostorov določena previsoko, saj je tožnica dejansko lastnica le 4.568 m2, ker ni bila upoštevana prodaja parcel št. 499/9 in 499/5, obe k.o. ..., pojasnjuje, da je toženka lastništvo nepremičnin ugotavljala na podlagi podatkov zemljiške knjige in katastra stavb, iz katerih je razvidno, da je tožnica lastnica nepremičnin oziroma poslovnih prostorov na parcelah št. 489, 490/5, 490/6 in 521, vse k.o. ..., na katerih se nahajajo sporne površine poslovnih prostorov. To je razvidno tudi iz podatkov registra nepremičnin Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 2. 3. 2010, v katerem so navedene posamezne površine poslovnih prostorov ter iz lastninskega lista zavezanca št. 357-01/2010-28582, ki ga je dne 24. 2. 2010 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. Enako pa izhaja tudi iz tožničinega obvestila z dne 18. 4. 2007 in priloženega seznama objektov. Pri sporni določitvi površine poslovnih prostorov je bilo upoštevano, da sta bili parceli št. 499/9 in 499/5 prodani.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja, saj meni, da ima v uporabi le 4568 m2 stavbnega zemljišča. Navaja, da se je toženka nepravilno sklicevala na podatke registra nepremičnin Geodetske uprave RS ter na lastninski list zavezanca, saj je pri tem prezrto načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Niti kataster stavb, niti register GURS nista izvorni evidenci glede lastninskih pravic na nepremičninah. Še manj pa je to obvestilo bivšega generalnega direktorja tožnika. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vložno št. 1353 k.o. ... izhaja, da sta pri navedeni nepremičnini vpisani plombi, in sicer plomba o zaznambi spora in o predznambi pridobitve lastninske pravice. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj se iz nje ne da razbrati, na katere nepremičnine se odmera nadomestila nanaša. Poleg tega tudi ni razvidno, na podlagi katerih kriterijev je bila stavbnim zemljiščem, ki so predmet odmere, določena vrednost 562 točk. Ker se izpodbijana odločba do vprašanja lastništva predmetnih nepremičnin ne opredeli, je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Upravni organ druge stopnje pa je tudi kršil določbe postopka s tem, da je odločbo druge stopnje izdal v času, ko je bil zadevni postopek zaradi uvedbe stečaja po zakonu prekinjen. Opozarja še na neupoštevanje določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 do 59/09, v nadaljevanju ZFPPIPP). Toženka namreč predmetne terjatve ni prijavila v stečajnem postopku, kar je razvidno iz prijave terjatev v stečajni postopek. Zato je ta terjatev na podlagi drugega odstavka 227. člena ZFPPIPP in petega odstavka 296. člena istega zakona prenehala. Nadomestilo, določeno z izpodbijano odločbo namreč ne spada med prednostne terjatve iz 4., 5. in 6. točke 1. odstavka 21. člena ZFPPIPP. Predlaga, naj sodišče odločbi upravnega organa prve in upravnega organa druge stopnje odpravi, toženki pa naloži, da je nerazdelno dolžna tožnici povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To med drugim pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki so dokončni upravni akt, ki pa v pravni položaj tožnika ne posegajo.

Dokazno breme, da upravni akt posega v njegov položaj, je na strani tožnika.

V obravnavanem primeru tožnica pravnega interesa niti ne zatrjuje, nasprotno, navaja celo, da do posega v njen pravni položaj z obravnavanim dokončnim upravnim aktom ne bo prišlo. Tožnica namreč v tožbi izrecno zatrjuje, da toženka terjatve, ki izvira iz sporne odločbe, ni pravočasno prijavila v stečajni postopek, kar ima za posledico, da je terjatev na podlagi drugega odstavka 227. člena in petega odstavka 296. člena ZFPPIPP prenehala. Po navedbah tožnice izpodbijani akt torej zanjo ne bo imel nikakršnih posledic, tako da po presoji sodišča tožnica ni izkazala, da se z izpodbijanim aktom posega v njen pravni položaj.

Ker izpodbijani akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.