Jedro

Ob dejstvu, da sta si tožnikova izpoved in ugotovitev izvedenca, glede obsega nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin, nasprotni in da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da verjame obema, obeh izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo in sploh ni sprejelo dejanskega zaključka o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, ki jih je trpel tožnik, zaradi česar ni mogoče preizkusiti materialno pravne pravilnosti določene odškodnine, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu, to je v I. odstavku izreka: delno razveljavi, in sicer: za 2.503,76 EUR (odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti) z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje, v delu za zamudne obresti od zneska 2.295,23 EUR (odškodnina za strah 1.043,23 EUR in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.252,00 EUR) za čas od 01.01.2002 do 14.03.2007 ter odločitev o stroških pravdnega postopka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe; delno spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.295,23 EUR (odškodnina za strah 1.043,23 EUR in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.252,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.03.2007 do plačila; ter se zavrne tožbeni zahtevek za nadaljnjih 5.007,39 EUR z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 829/99 z dne 14.03.2007 razsodilo: da je toženka dolžna plačati tožniku 9.806,37 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi zmanjšanimi za temeljno obrestno od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa zakonske zamudne obresti (1. odstavek izreka sodbe prve stopnje), da je toženka dolžna plačati tožniku stroške pravdnega postopka 2.975,07 EUR (2. odstavek izreka sodbe prve stopnje) in da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za 10.598,00 SIT oz. 44,22 EUR (3. odstavek izreka sodbe prve stopnje).

Stranski intervenient na strani toženke je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v delu glede prisojenega zneska odškodnine in prisojenih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od 01.01.2002 do dneva izdaje sodbe 14.03.2007 (1. odstavek izreka sodbe prve stopnje) in stroškovno odločitev (2. odstavek izreka sodbe prve stopnje) ter pri tem uveljavljal pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP). V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri prisoji višine denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje telesnih bolečin je prisojena odškodnina previsoka in ni skladna z veljavno sodno prakso, saj je dejstvo, da tožnik ne bo imel bodočih telesnih bolečin. Sodišče v konkretnem primeru ni opravilo individualizacije odškodnine v smislu primerjave z drugimi konkretnimi primeri, ugotovljeno dejansko stanje te oblike nematerialne škode ne opravičuje višje odškodnine od 2.000,00 EUR. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožniku ostala kot trajna posledica le nežno motnjava desna roženica, ki zmanjšuje ostrino vida desnega očesa za 1/10, kar po tabelah invalidnosti predstavlja 3,33 % trajne izgube delovne sposobnosti, po oceni izvedenca pa takšno zmanjšanje ostrine vida na enem očesu ni zapustilo omejitev v tožnikovem poklicnem življenju, v vsakodnevnem življenju pa je zapustilo posledico, ki se kaže v bleščanju ob močni svetlobi in s tem povezano solzenje ter potrebo po nošenju zatemnjenih očal ob močni svetlobi, zato je odškodnina 6.259,39 EUR krepko pretirana, saj odstotek invalidnosti ni enako odsotnosti zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kaže le v obliki potrebe po nošenju zatemnjenih očal ob močni svetlobi. Pritožnik meni, da bi bil znesek 1.252,00 EUR pravična odškodnina. Da je prisojena previsoka odškodnina, kaže tudi dejstvo, da je sodišče tožniku prisodilo skoraj celotno vtoževano odškodnino, čeprav je tožnik v tožbi zatrjeval, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšanje za 10 % in je ob upoštevanju tega dejstva postavil zahtevek, ugotovljena 3,33 % invalidnost pa pomeni, da je odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti še nižji. Ob upoštevanju individualizacije in objektivizacije odškodnine po oceni pritožnika tožniku pripada 4.295,23 EUR celotne odškodnine, ostala prisojena odškodnina pa predstavlja podpiranje teženj, ki niso združljive z namenom odškodnine. Navajal je še, da je tožnik šele z vlogo z dne 06.02.2007 zahteval zamudne obresti od 01.01.2002 dalje, pred tem pa je zahteval zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in toženka je ugovarjala zastaranje uveljavljanega zahtevka za plačilo zamudnih obresti od nepremoženjske škode za čas do dneva izdaje sodbe. Sodišče pa se do tega njenega ugovora ni opredelilo, sodba je v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče je navedlo le, da tožnik ni prekludiran glede obrestnega dela zahtevka, česar pa toženka sploh ni zatrjevala, temveč je nasprotovala razširitvi tožbenega zahtevka oz. spremembi tožbe in ugovarjala zastaranje dela obrestnega zahtevka v primeru dovolitve spremembe, o tem pa se sodišče sploh ni izreklo. S tem je storilo sodišče prve stopnje kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ki terja razveljavitev sodbe v obrestnem delu in vrnitev v novo sojenje. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je večji del obrestnega zahtevka zastaran. Navajal je še, da je sodišče napačno ugotovilo tudi tožnikov uspeh v pravdi in posledično napačno odločilo o stroških postopka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bil tožnikov uspeh 43 % in bi moralo sodišče ob upoštevanju uspeha v pravdi stroške pravdnih strank in stranskega intervenienta pobotati. Sicer pa je napačno ovrednotilo tožnikovo vlogo z dne 16.02.2005, zanjo gre tožniku le 10 točk in ne 50 točk, vloga z dne 28.02.2007 pa je bila nepotrebna. Stranski intervenient je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu glede dosojene nepremoženjske škode sodbo spremeni, v obrestnem delu pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter spremeni odločitev o stroških.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V delu prisojene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v višini 2.503,76 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je odločitev sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih o obsegu te oblike tožnikove nematerialne škode nejasni.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe zapisalo (zadnji odstavek na 4. strani sodbe prve stopnje) povzetek tožnikove izpovedi o tej obliki njegove škode in ugotovitev izvedenca, nato pa kljub očitnemu nasprotju med njima o intenzivnosti in trajanju tožnikovih telesnih bolečin, torej o obsegu te škode, ni dokazno ocenilo teh izvedenih dokazov in ni navedlo dejanskih zaključkov o obsegu te škode.

Iz tožnikove izpovedi namreč izhaja, da je teden dni (kolikor je trajalo zdravljenje v bolnišnici) trpel močne bolečine (občutek žerjavice v očesu), nato pa še kakšen mesec dni precej močne bolečine in opečena koža po desni strani obraza in desni roki ga je pekla 1 teden. Iz izvedenčevih ugotovitev pa izhaja, da je tožnik takoj po škodnem dogodku trpel izredno hudo očesno bolečino, ki je bila skoraj neznosna, trpel pa jo je do prihoda v bolnišnico, takrat je bila delno zmanjšanja s protibolečinskimi sredstvi, nato pa je trpel srednje močne bolečine 8 do 10 dni in nato še lahke, ki so po 3 tednih prenehale. Tožnikova izpoved in ugotovitve izvedenca pa si ne nasprotujejo glede obsega neugodnosti, ki jih je trpel tožnik v času zdravljenja.

S tem ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da je sledilo izvedenskemu mnenju, in da je tožnik prepričljivo opisal svoje bolečine in težave, je sodišče prve stopnje sicer smiselno povedalo, da verjame obema, kar pa glede na očitano že zgoraj navedeno nasprotje med izpovedjo in izvedenčevimi ugotovitvami ni sprejemljivo in ni logično. Sodišče prve stopnje pa sploh ni sprejelo dejanskega zaključka o tem, kako intenzivne telesne bolečine je dejansko trpel tožnik in koliko časa jih je trpel ter na podlagi katerega od obeh izvedenih dokazov je prišlo do dejanskih zaključkov o tej obliki tožnikove nematerialne škode, kar bi predstavljalo dokazno oceno o odločilnih dejstvih za obseg te oblike nematerialne škode. Po presoji pritožbenega sodišča zaradi navedene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti materialnopravne pravilnosti določene odškodnine v znesku 2.503,76 EUR, zato je sodbo sodišča prve stopnje v delu glede prisojenega zneska denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 2.503,76 EUR skupaj s prisojenimi zamudnimi obrestmi razveljavilo. Bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP predstavlja kršitev postopka, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti storjeno bistveno kršitev, kar bo lahko opravilo z novo izdelavo sodbe, v kateri bo na podlagi sprejete dokazne ocene izvedenih dokazov razjasnilo dejstva o obsegu tožnikove škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti in nato za to obliko škode ponovno prisodilo tožniku denarno odškodnino (I. odst. 354. čl. ZPP).

Pritožba tudi utemeljeno izpodbija višino prisojenega zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljena trajna posledica obravnavane tožnikove poškodbe je nežno motnjava desna roženica, ki zmanjšuje ostrino vida desnega očesa za 1/10, posledica tega je bleščanje v močni svetlobi in s tem povezano solzenje, kar tožniku narekuje potrebo po nošenju temnih očal, tožnika pa to ovira pri nočni vožnji z avtomobilom in motorjem, ker ga motijo žarometi nasproti vozečih vozil. Ob močni svetlobi se mu sicer oko solzi, to je zanj moteče, ob delu z raznimi drobnimi deli v poklicu (po poklicu je elektrotehnik-elektronik) mora (v izogib draženju očesa) skrbno usmeriti osvetlitev, sicer pa zmanjšanje ostrine vida za 1/10 ne predstavlja omejitve v njegovem poklicnem življenju, kar vse je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika, ki ju je sprejelo (in sta tudi skladni).

Ob ugotovljenem dejstvu, da v izogib solzenju in bleščavosti ob močni svetlobi, kar sta posledici poškodbe očesa, tožnik nosi sončna očala in kljub dejstvu, da jih bo moral glede na svojo mladost ob poškodovanju nositi še zelo dolgo, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno določilo znesek 6.259,39 EUR kot pravično odškodnino. Edina trajna posledica poškodbe je torej solzenje poškodovanega očesa pri močni svetlobi, ki predstavlja omejitev njegove življenjske aktivnosti, to težavo pa tožnik odpravi z nošenjem sončnih očal. Nošenje sončnih očal pri močnejši svetlobi pa je običajno in tudi priporočljivo tudi ljudem z nepoškodovanimi očmi, zato po presoji pritožbenega sodišča to ne predstavlja tolikšne omejitve v tožnikovem življenju, da bi bile njegove duševne bolečine zaradi te omejitve doslej in v bodoče tako intenzivne, da bi opravičevale višjo denarno odškodnino od 1.252,00 EUR, kolikor je predlagal v pritožbi tudi pritožnik.

Tožnikovo subjektivno doživljanje ugotovljenih posledic je prav gotovo neugodno, vendar pa je potrebno ob njegovem individualnem vrednotenju teh posledic upoštevati tudi načelo objektivizacije višine odškodnine s primerjavo s primerljivimi (podobnimi) škodnimi posledicami drugih oškodovancev v drugih primerih v sodni praksi in upoštevati tudi zakonsko določen namen denarne odškodnine za tako vrsto škode, to pa je zadoščenje oškodovancu. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo določbo čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot veljavno pravno podlago za prisojo denarne odškodnine, glede na ugotovljene okoliščine primera pa jo je delno zmotno uporabilo, ker je tožniku prisodilo previsoko denarno odškodnino za ugotovljen obseg te oblike nematerialne škode.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da predstavlja pravno podlago za utemeljenost tožnikovega odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi določba čl. 203 ZOR, ker bodo trajale tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi v bodoče, ker je ugotovljena trajna omejitev življenjskih aktivnosti (nošenje sončnih očal ob močni svetlobi) in je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta škoda trajala tudi v bodočnosti.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo na 1.252,00 EUR in zavrnilo še nadaljnjih zahtevanih 5.007,39 EUR odškodnine za to obliko škode (4. tč. 358. čl. ZPP).

Prisojeni znesek odškodnine za strah, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 1.043,23 EUR, ni bil izpodbijan, zato pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni poseglo.

Pritožbeno sodišče sprejema kot utemeljeno pritožbeno trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora zastaranja tožbenega zahtevka v delu za zahtevane zamudne obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo za čas od 01.01.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 14.03.2007. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi le zapisalo (tretji odstavek na 5 strani sodbe prve stopnje), da “po oceni sodišča tožnik ni prekludiran glede obrestnega dela zahtevka, ki ga je uskladil s predpisi in aktualno sodno prakso”. Vendar je prekluzija popolnoma drug pravni pojem od pravnega pojma zastaranja, zato ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje želelo pojasniti s takim zapisom.

Ugovor zastaranja je materialno pravni ugovor, ki ga je mogoče podati vse do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka je ta ugovor podala v drugi pripravljalni vlogi z dne 16.02.2007, torej po opravljenem prvem (in tudi drugem) naroku za glavno obravnavo, kar je razvidno iz sodnega spisa. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje je razvidno le dejstvo o datumu škodnega dogodka (to je 13.09.1998), obrazložitev pa ne vsebuje dejstev o datumu vložitve tožbe, o datumu razširitve tožbenega zahtevka v delu za zamudne obresti (ki pa ni 06.02.2007, kot zmotno trdi pritožba, temveč je to datum 07.01.2005), ne vsebuje niti dejstva, da je toženka podala ugovor zastaranja dela oz. razširjenega obrestnega zahtevka, so pa vse te odločilne okoliščine za zavzetje stališče do toženkinega ugovora zastaranja razvidne iz sodnega spisa. Sodišče prve stopnje je v tem delu storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ki jo bo moralo odpraviti tako, da bo zavzelo stališče do toženkinega ugovora zastaranja dela obrestnega zahtevka za čas od 01.01.2002 do 14.03.2007, kar bo lahko storilo z novo izdelavo sodbe. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi ugodilo tudi v tem delu in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu glede prisojenih zamudnih obresti od 01.01.2002 do 14.03.2007. Sodišče prve stopnje bo moralo z novo izdelano sodbo tako odločiti tudi o zahtevku za zamudne obresti od sicer že pravnomočno prisojenega zneska odškodnine 2.295,23 EUR za čas od 01.01.2002 do 14.03.2007, odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti pa bo zaradi razveljavitve moralo sodišče prve stopnje z novo izdelano sodbo prisoditi ponovno in odločiti tudi o celotnem obrestnem zahtevku od tega zneska odškodnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno razveljavilo in delno spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe sodišča druge stopnje.

Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov pravdnega postopka je posledica delne razveljavitve sodbe prve stopnje (II. odst. 165. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi III. odst. 165 ZPP.