Jedro

Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno navaja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra.

Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno pritožuje zoper višino odškodnine in utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - spremeni v 2. do 8. alineji I. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke št. ..., odprt pri banki A. d. d., plačati: - neizplačani del dodatka za nevarne naloge za april 2016 v znesku 24,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2016 dalje do plačila, - neizplačani del dodatka za nevarne naloge za maj 2016 v znesku 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2016 dalje do plačila, - neizplačani del dodatka za nevarne naloge za junij 2016 v znesku 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2016 dalje do plačila, - neizplačani del dodatka za nevarne naloge za julij 2016 v znesku 112,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2016 dalje do plačila, - neizplačani del dodatka za nevarne naloge za avgust 2016 v znesku 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 dalje do plačila, - neizplačani del dodatka za nevarne naloge za september 2016 v znesku 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2016 dalje do plačila, - neizplačani del dodatka za nevarne naloge za oktober 2016 v znesku 225,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2016 dalje do plačila."; - razveljavi v 1. alineji I. točke in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku 8 dni plača odškodnino za neomogočen dnevni počitek v znesku 8.581,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2019 dalje do plačila (1. alineja I. točke izreka) in neizplačani del dodatka za nevarne naloge za mesece od aprila 2016 do oktobra 2016 v skupnem znesku 1.363,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (2. do 8. alineja I. točke izreka). V presežku za znesek 76,16 EUR je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za neomogočen dnevni počitek z zakonskimi zamudnimi obresti in del zakonskih zamudnih obresti od neizplačanih delov dodatka za nevarne naloge (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 2.235,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da sodišče prve stopnje nobene od v dokaznem sklepu navedenih listin ni dokazno ocenilo, z izjemo obrazložitve v 11. točki obrazložitve sodbe. Uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Izpovedim prič je sledilo, ker so skladne, in ni upoštevalo, da imajo priče vložene tožbe zoper toženo stranko na enaki dejanski in pravni podlagi. Tožnik ni časovno, krajevno in vsebinsko opredelil del, ki jih je moral opravljati, zlasti to velja za čas pripravljenosti, o tem ni izpovedala niti nobena priča. Edina časovna opredelitev, ki izhaja iz obrazložitve sodbe in izpovedi prič, je zaključek dela po polnoči. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tedenskih poročil o opravljenih nalogah in ni pojasnilo, zakaj niso pomembna za odločitev. Iz njih izhaja, da izredni dogodki v večini tednov niso bili obravnavani. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne pojasni, ali in kdaj je bil tožnik poklican na delo, ko je bil v pripravljenosti. V skladu s sodno prakso povišana pripravljenost sama po sebi ne pomeni opravljanja dela. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o nesklepčnosti tožbenih trditev, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo odgovoriti na vprašanje, zakaj tožniku ne pripada odškodnina samo za čas, ko ni imel zagotovljenega dnevnega počitka, torej za 2,5 ure dnevno. Nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z dodatkom za nevarne naloge in izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo listin tožene stranke, iz katerih izhajajo dodatki, kot jih je določil minister za obrambo. Sodišče v delovnem sporu nima pristojnosti posegati v odredbo ministra. Nasprotuje še odločitvi o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

**Dodatek za nevarne naloge**

6. Tožnik je vtoževal razliko med dodatkom za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, ki mu je bil določen z odločbo z dne 18. 5. 2016 na podlagi odredbe ministra za obrambo z dne 16. 12. 2013, in dodatkom v višini 1.000,00 EUR, ki je bil na podlagi v relevantnem obdobju veljavne 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba)1 določen (med drugim) za opravljanje nalog patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnik do vtoževane razlike v dodatku upravičen zaradi dejanskega opravljanja teh nalog.

7. Plače pripadnikov Slovenske vojske se na podlagi prvega odstavka 98.c člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) določijo z Uredbo. Dodatek za nevarne naloge se v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v mednarodno operacijo ali misijo (MOM) v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz navedene določbe sicer izrecno ne izhaja, kdo določi dodatek in na kakšen način oziroma s kakšnim aktom to stori, vendar iz 46. člena ZObr2 izhaja, da dodatek za nevarne naloge določi minister s posebnim aktom. Navedeno izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe (ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin), saj ta izrecno določa, da ga določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske.

8. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno navaja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra.3 Glede na to, da je bil tožniku z odločbo z dne 18. 5. 2016 na podlagi odredbe ministra določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da je tožnik (glede na naloge, ki jih je v času napotitve na delo v tujino dejansko opravljal) upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, poseglo v odločitev ministra in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločitev o dodatku za nevarne naloge (2. do 8. alineja I. točke izreka sodbe) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

**Odškodnina zaradi neomogočenega dnevnega počitka**

9. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi posega v pravico do dnevnega počitka za 119 dni v času opravljanja vojaške službe izven države na Kosovu od 28. 4. 2016 do 28. 10. 2016 prisodilo odškodnino v višini 8.581,09 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dela in naloge opravljal kot vojaški policist, pri čemer je bil en dan razporejen v intervencijsko patruljo, naslednji dan pa v patruljo v pripravljenosti, nato sta se patrulji zamenjali. Dnevni počitek mu po presoji sodišča prve stopnje ni bil omogočen zaradi vsakodnevnega opravljanja delovnih nalog, s katerimi je pričel ob 8. uri zjutraj in zaključil zvečer po nadzoru nad zapiranjem lokalov in obhodu baze po 23. uri. Ugotovilo je, da mu je bil dnevni počitek ne glede na to, ali je bil razporejen v intervencijsko patruljo ali v patruljo v pripravljenosti, zagotovljen največ v trajanju osem ur in pol dnevno. Izhajalo je iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena ZObr.

10. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka sodišču prve stopnje očita v zvezi z neupoštevanjem njenih ugovorov o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika. Trditvena podlaga tožnika v tem sporu je zadostna, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe, sicer pa iz tega razloga očitana kršitev niti ne more biti podana. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

11. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje izvedenih listinskih dokazov ni ocenilo in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da v zvezi z zagotovitvijo pravice do dnevnega počitka ni ocenilo vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh skupaj. V 9. točki obrazložitve sodbe je ustrezno dokazno ocenilo bistvene listinske dokaze (tedenske načrte dela, razporede dela in obremenjenosti pripadnikov ter druge listine, s katerimi je poskušala tožena stranka dokazati, da je obseg tožnikovega dela manjši od zatrjevanega4). Pravilno je obrazložilo, da tem listinam ni sledilo, ker iz skladnih izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja drugače, ker v listinah ni evidentiran čas dnevnega počitka in ker v njih niso zajete vse opravljene naloge, temveč zgolj poglavitne. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do vsake dokazne listine, kot navaja pritožba, ampak le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Ker ZPP ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno tudi z izpovedjo tožnika in prič ugotavljalo relevantna dejstva v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do dnevnega počitka. Dokazna ocena izpovedi prič v smeri, da jim verjame, ker so skladne, je ustrezna in logična ter skladna z določbami ZPP. Zgolj zato, ker so priče, ki jih je predlagal tožnik, vložile istovrstne zahtevke zoper toženko, jim ni mogoče odrekati verodostojnosti.

12. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z zahtevano odškodnino zaradi neomogočenih dni dnevnega počitka. Tožnik je zlasti v drugi pripravljalni vlogi podal časovno in vsebinsko konkretizirane trditve o delovnih nalogah, ki jih je opravljal na misiji, izrecno je navedel tudi dela, ki jih je moral opravljati, ko je bil razporejen v patruljo v pripravljenosti, in navedel, da jih je opravljal od 7. ure zjutraj do 23. ure zvečer. Tožena stranka je zgolj pavšalno ugovarjala neustreznosti trditev tožnika.

13. Vendar pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da dosedanje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini in trajanju delovnih nalog tožnika še ne zadoščajo za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, ko je bil razporejen v intervencijsko patruljo, z nalogami pričel ob 8. uri zjutraj, zaključil pa po večernih obhodih gostinskih lokalov in obhodom baze okrog polnoči ali še kasneje, pri čemer sploh ni ugotovilo, kakšne naloge je tekom dneva opravljal in v kakšnem obsegu. V času, ko je bil tožnik razporejen v patruljo v pripravljenosti, pa je sodišče prve stopnje vsebino tožnikovih nalog ugotovilo povsem pavšalno, in sicer, da je moral urediti vsa materialno-tehnična sredstva, zapisati poročila patrulje, ki je bila opravljena prejšnjega dne, izvajati vse naloge, ki tega dne niso bile dodeljene redni patrulji, in se odzivati na izredne dogodke; varoval je delegacije, sodeloval pri prikaznih vajah, opravljal vzdrževalna dela vozil, ob vsakem prihodu in odhodu pripadnikov in obiskovalcev varoval letališče v B. (tujina), zagotavljal spremstvo študentov in izvajal številne druge naloge. Pri tem sodišče prve stopnje nalog ni vsebinsko dovolj konkretno opredelilo, da bi bilo mogoče zaključiti, da zaradi njih tožnik ni mogel imeti zagotovljenega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da naj bi te naloge tožnik moral opravljati vedno, ko je bil razporejen v patruljo v pripravljenosti. Prav tako manjka časovna opredelitev nalog, in sicer, ob kateri uri je tožnik te naloge moral opraviti in koliko časa je to delo trajalo. To bi lahko bilo relevantno tako z vidika presoje, ali mu je bil dnevnih počitek (vsaj delno) zagotovljen, kot tudi z vidika odločitve o višini odškodnine (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

14. Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno pritožuje zoper višino odškodnine in utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo.5 V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je tožnik opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče del sodbe, ki se nanaša na odločitev o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka in o stroških postopka (1. alineja I. točke in III. točka izreka sodbe), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku konkretno ugotoviti, kakšna je bila vsebina delovnih nalog tožnika v času razporeditve v intervencijsko patruljo in v patruljo v pripravljenosti, kdaj (po dnevih in urah) so bile te naloge tožniku odrejene in koliko časa so trajale ter s tem, koliko ur dnevnega počitka, če sploh, je tožnik imel zagotovljenega. Nato bo moralo ponovno odločiti o tožbenem zahtevku, pri odločitvi o višini odškodnine pa upoštevati citirano stališče Vrhovnega sodišča RS.

16. Pri odločitvi, da del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višino premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Izvedba pritožbene obravnave bi bila glede na prebivališče tožnika v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, sprejeta odločitev o razveljavitvi dela sodbe in vrnitvi zadeve prvostopenjskemu sodišču pa glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Trenutno veljavno besedilo Uredbe je vsebinsko enako, spremenila se je le nominalna višina dodatkov. 2 Ta določa, da se vodenje vojske izvaja s predpisi in akti vodenja, kot so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, pravila in navodila, ki jih izdaja minister, razen pravil službe, ki jih izdaja Vlada. 3 Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 5/2021, VIII Ips, 28/2021, VIII Ips 37/2021 in VIII Ips 34/2020. 4 Sodišče prve stopnje ima očitno v mislih tedenska in mesečna poročila skupine. 5 Sklepa VS RS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021.