Jedro

Predhodni postopek pri delodajalcu glede odškodninske odgovornosti delavca ni procesna predpostavka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pred pristojnim sodiščem.

V določilu 2. odstavka 73. člena ZTPDR ni izrecno predpisano, kakšne so posledice preuranjeno vložene tožbe, zato ni dopustno zavreči tožbe, ki jo delodajalec vloži pred iztekom treh mesecev, v katerih ima delavec možnost škodo poravnati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 1.253.300,40 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.8.1996 dalje do plačila po pravnomočnosti sodbe in povrniti stroške postopka v znesku 233.040,00 SIT v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

Tožena stranka in tožeča stranka po nasprotni tožbi sama nosita svoje stroške postopka. S sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrglo.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo 1.253.300,40 SIT s pripadki, prav tako pa je tudi zmotno zavrglo nasprotno tožbo z obrazložitvijo, da se niso iztekli pogoji po nasprotni tožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni utemeljen očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje bisteno kršilo postopek ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je tožniku priznalo celoten tožbeni zahtevek, katerega osnova za izračun ni izkazana z nobeno listino. Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku utemeljeno priznalo zahtevano odpravnino tako po temelju kot po višini. Kot izhaja iz podpisanega sporazuma med tožnikom in toženo stranko (priloga A 4) sta se stranki sporazumeli, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem 31.7.1996, poleg samega datuma prenehanja delovnega razmerja pa sta se sporazumeli tudi za izplačilo odpravnine in sicer v višini 6 mesečnih plač po pogodbi o zaposlitvi. S podpisanim sporazumom se je tožena stranka kot tožnikov delodajalec tudi zavezala, da bo to odpravnino izplačala do 31.7.1996. Po 2. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) lahko delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oz. z delodajalcem pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Pri sporazumnem prenehanju delovnega razmerja je bistveno, da je pri tem podana obojestranska volja za tak način prenehanja delovnega razmerja, kot tudi za druge dogovorjene obveznosti, ki so predmet doseženega pisnega sporazuma. Izpodbojnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in drugih medsebojnih obveznosti med delavcem in delodajalcem, je zaradi omejene poslovne sposobnosti oz. napak volje pri sklepanju (določba 111. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), s kasnejšo možnostjo razveljavitve sporazuma, obligacijsko pravni institut, ki ga je v enem letu po tem, ko se je izvedelo za razlog izpodbijanja - določba 117. člena ZOR, možno uveljavljati pri pristojnem sodišču. Ker tožena stranka ni oporekala oz. zahtevala razveljavitev sporazuma, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vse ugovore tožene stranke glede zmote oz. napake volje, v posledici katere naj bi podpisala sporazum. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede 61. člena ZOR. Sicer pa tožena stranka tudi ni oporekala podpisu na sporazumu, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo podpisan sporazum kot pravno veljaven akt, iz katerega v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi izhaja, da sta se stranki sporazumeli za odpravnino v višini 6 mesečnih plač po pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bila izplačana do 31.7.1996, česar pa tožena stranka ni izpolnila.

Ni pa sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je nasprotno tožbo zavrglo. Tožena stranka je tekom sodnega postopka predložila odločbo disciplinske komisije z dne 28.9.1998 (priloga B 24, 25) in glede na to, da po odločbi disciplinske komisije še ni pretekel 3 mesečni rok za izplačilo odškodnine, ki ga je tožena stranka dala na razpolago tožniku (rok bi potekel šele 29.12.1998), je tožena stranka tudi zaprosila za preložitev obravnave, določene za dne 4.12.1998, s prošnjo, da se razpiše po novem letu, ko se izteče rok za plačilo škode. Sodišče prve stopnje prošnji za preložitev naroka ni ugodilo, ker je zaključilo, da niso podani opravičeni razlogi za preložitev naroka po 116. členu ZPP/77. Zato je v izogib zavlačevanja postopka po nasprotni tožbi in glede na zakonska določila, tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče z zavrženjem tožbe ne soglaša. Pravilno sicer zaključuje sodišče prve stopnje, da po 72. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRj št. 60/89 in 42/90) ugotavlja škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja pristojni organ organizacije oz. delodajalec in če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca lahko delodajalec sproži postopek pred pristojnim sodiščem. V konkretnem primeru je sicer tožena stranka predložila odločbo disciplinske komisije z dne 28.9.1998, s katero je bila ugotovljena višina škode, vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je nasprotna tožba vložena preuranjeno, saj se trimesečni rok do dneva razpisane obravnave, to je dne 4.12.1998 še ni iztekel, ampak bi se iztekel šele 29.12.1998. Glede uporabe oz.

razlage citirane določbe ZTPDR je potrebno opozoriti, da se je sodna praksa spremenila. Predhodni postopek pri delodajalcu glede odškodninske odgovornosti delavca ni procesna predpostavka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pred pristojnim sodiščem. Zato sodišče ne sme tožbe zavreči. V določilu 2. odst. 73. člena ZTPDR ni izrecno predpisano, kakšne so posledice preuranjene vložene tožbe, poleg tega pa ZTPDR v 2. odst. 83. člena daje delavcu pravico, da uveljavlja denarne terjatve direktno pred sodiščem in izrecno prepoveduje neposredno sodno varstvo le v drugih primerih uveljavljanja posamičnih pravic iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru bi bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zato, ker še ni iztekel trimesečni rok, za toženo stranko manj ugodna, kot v primeru, če postopka po 72. členu ZTPDR sploh ne bi izpeljala, upoštevajoč dejstvo, da se po spremenjeni sodni praksi predhodni postopek pri delodajalcu ne šteje za procesno predpostavko.

Zato bi moralo sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku po nasprotni tožbi odločiti po vsebini, tako glede temelja kot višine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZTPDR, ZOR in ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).