Jedro

Upravni organ pri odločanju o pravici do denacionalizacije ob uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen rešuje predhodno vprašanje do odškodnine od tuje države v posameznem konkretnem primeru. Gre za posebno predhodno vprašanje v okviru odločanja v postopku denacionalizacije, vendar ne za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, saj gre za vprašanje, ki ga organ ugotavlja sam po uradni dolžnosti in torej ne gre za vprašanje, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Sodna praska se je že opredelila do tega, da gre pri ugotavljanju, ali so določene osebe dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, za dejansko in ne pravno vprašanje, ki ga upravni organ rešuje tako, da ugotavlja dejstva o tem, ali obstoji relevantna mednarodna pogodba in kakšna je njena vsebina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Velenje (v nadaljevanju UE Velenje) zavrgla predlog Mestne občine Velenje, v tem sporu tožeče stranke, za obnovo denacionalizacijskih postopkov po pok. A.A. in B.B., končanih z odločbami UE Velenje, izdanimi pod št. 321-140/93, in sicer nadomestno delno odločbo z dne 11. 2. 2009, delno odločbo z dne 6. 4. 2009, delno odločbo z dne 4. 1. 2010, dopolnilno odločbo z dne 28. 12. 1994, odločbo z dne 6. 3. 2006, odločbo z dne 6. 4. 2007, delno odločbo z dne 14. 11. 2007, delno odločbo z dne 25. 1. 2008, odločbo z dne 11. 2. 2009, delno odločbo z dne 19. 11. 2008, odločbo z dne 9. 2. 2009, odločbo z dne 4. 6. 2009, delno odločbo z dne 9. 12. 2009 in odločbo z dne 4. 6. 2009. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da bil s strani tožeče stranke na UE Velenje vložen predlog za obnovo vseh denacionalizacijskih postopkov po pok. A.A. in B.B. po določbi 4. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski upravni organ je pri preizkusu, ali je predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazan, ugotovil, da v primeru prvih treh odločb predlagateljica ni bila stranka v postopku, glede ostalih odločb pa odločitev o upravičenosti do denacionalizacije ne predstavlja predhodnega vprašanja, ki je določen v 147. členu ZUP, brez katerega rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa in ga lahko ob pogojih po ZUP organ sam obravnava ali prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša, ni verjetno izkazana in je potrebno ravnati v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP in predlog za obnovo glede vseh navedenih odločb UE Velenje zavreči. 3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnilo.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke upravni organ v tem primeru nima nobene podlage, da bi sklenil, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja, ki ga določa drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Vprašanje, ali je določena oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je dejansko vprašanje postopka denacionalizacije, ki se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavlja po uradni dolžnosti. Rešitev tega vprašanja pa posledično pripelje do ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer bile po drugih določbah ZDen do nje upravičene. Zmotna je obrazložitev tožene stranke v tem, da odločitev o upravičenosti do denacionalizacije ni predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. To je takšno vprašanje v postopku denacionalizacije, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari. To pomeni ugotovitev dejstva, na katerem temelji odločitev v upravni zadevi, zato gre v tem konkretnem primeru za reševanje predhodnega vprašanja. Ta vprašanja pa rešujejo sami organi, pristojni za denacionalizacijo. Zaradi ugotavljanja upravičenosti do odškodnine po drugem odstavku 10. člena ZDen je nesporno, da je pristojni organ predhodno vprašanje upravičenosti v bistvenih točkah pozneje drugače rešil. S tem pa je tudi verjetno izkazana utemeljenost predloga za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V izpodbijanem delu akta (tožba je sicer uperjena zoper drugostopenjski upravni akt, vendar je vsebinsko predmet izpodbijanja upravni akt prvostopenjskega upravnega organa, ki je odločil o predlogu za obnovo postopka tožeče stranke) je UE Velenje zavrženje predloga Mestne občine Velenje (tožeče stranke) za obnovo pravnomočnih (in dokončnih) denacionalizacijskih postopkov po pok. B.B. in A.A., utemeljila s tem, da ne obstoji zatrjevani obnovitveni razlog, določen v 4. točki 260. člena ZUP. Sodišče takšnemu stališču tožene stranke sledi iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve.

8. ZUP v 260. členu taksativno navaja obnovitvene razloge. Četrta točka tega člena določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Vsebina predhodnega vprašanja v upravnih postopkih je določena v prvem odstavku 147. člena ZUP, ki določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ.

9. Glede na zgoraj navedeno zakonsko določilo, ki opredeljuje predhodno vprašanje, in dejanski stan zadeve, sodišče ugotavlja, da pristojni upravni organ v Republiki Sloveniji sicer pri odločanju o pravici do denacionalizacije ob uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen rešuje predhodno vprašanje do odškodnine od tuje države v posameznem konkretnem primeru in gre za posebno predhodno vprašanje v okviru odločanja v postopku denacionalizacije, vendar ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, saj gre za vprašanje, ki ga organ ugotavlja sam po uradni dolžnosti in torej ne gre za vprašanje, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Sodna praska se je že opredelila do tega, da gre pri ugotavljanju, ali so določene osebe dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, za dejansko in ne pravno vprašanje, ki ga upravni organ rešuje tako, da ugotavlja dejstva o tem, ali obstoji relevantna mednarodna pogodba in kakšna je njena vsebina. To predhodno vprašanje po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in priznavanja tujih sodnih odločb. 10. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki se lahko dovoli samo v primeru, če so za to izpolnjeni strogo določeni pogoji, to je med drugim tudi ob izkazanem pogoju, da je okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Ker je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP, je njegova odločitev, da predlog za obnovo postopka tožeče stranke, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, zavrže, pravilna, saj okoliščina, na katero se predmetni predlog opira, ni verjetno izkazana.

11. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.