9. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 335/2003 z dne 24. 6. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Okrožno sodišče je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika) in Republiki Sloveniji (v pravdi toženki) na podlagi pravil o objektivni odgovornosti naložilo plačilo 4.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je pritožniku nastala zaradi padca med opravljanjem kurirske naloge po ukazu Republiškega štaba za teritorialno obrambo. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi toženke in prisojeno odškodnino za 800.000 SIT znižalo z obrazložitvijo, da je odgovornost toženke krivdna, pritožnik pa je za nastanek škode dvajsetodstotno sokriv. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji toženke in drugostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka. Presodilo je namreč, da toženka, s tem ko pritožnika ni oskrbela s svetilko in mu ni dala natančnejših navodil o vročanju pozivov, ni ravnala protipravno. Pojasnilo je še, da bi bil pritožnik izključno sam odgovoren za škodo, tudi če bi toženka ravnala protipravno, saj se je lahkomiselno in brez potrebe izpostavil nevarnosti, s tem ko je sam izbral dostop do hiše preko nezavarovanega gradbišča namesto preko varno dostopnega glavnega vhoda.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in "pravice do nepristranskega varstva" (23. člen Ustave). Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do neutemeljenega toženkinega domnevanja glede pritožnikovega opisa škodnega dogodka. Prav tako naj bi se ne opredelilo do izpovedi priče B. B., do okoliščin, v katerih naj bi pritožnik opravljal svojo dolžnost in tudi ne do vprašanja pritožnikovega nepoznavanja nevarnosti prehoda preko terase. Nekritično naj bi se oprlo na ugotovitve sodišča prve stopnje in na tej osnovi neutemeljeno ter brez pravne podlage ocenilo pritožnikovo ravnanje kot lahkomiselno in nepotrebno izpostavljanje nevarnosti. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, po katerem je za škodo odgovoren sam in opisuje svoje videnje razmer v času poškodbe. Trdi, da je do nesreče prišlo izključno zaradi objektivnih razlogov, ker terasa ni bila zavarovana. Tega pa naj bi ne bilo mogoče naprtiti pritožniku, prav tako naj ne bi bilo mogoče izključiti objektivne odgovornosti države. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Vrhovnega sodišča in "vzpostavi pravno stanje s sodbo Višjega sodišča".

B.

Pritožnik z večino navedb izraža svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem in s pravnimi stališči izpodbijane odločitve. S tem pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer navede človekovi pravici, ki naj bi mu bili kršeni, vendar kršitev z navedbami v ustavni pritožbi ne utemelji.

Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko bile pomembne trditve, da se Vrhovno sodišče do nekaterih vprašanj ni opredelilo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do tistih pravno odločilnih okoliščin, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi razumno obrazložilo, zakaj je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo. Pojasnilo je, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev šteje, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. S tem je temu ustavnemu procesnemu jamstvu zadostilo. V vprašanje pravilnosti te presoje, kot je pojasnjeno zgoraj, pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

Trditev pritožnika, da je bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, je pavšalna. Zgolj dejstvo, da pritožnik v sporu ni uspel, ne more utemeljiti očitka, da je sodišče odločalo pristransko.

Ker človekovi pravici, kot ju zatrjuje pritožnik, očitno nista bili kršeni, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) in v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić