Jedro

Akcesorni akt, v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti ter sporočila o tem, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ga je pa možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, v konkretnem primeru o zahtevi za dodelitev koncesije. Glede na to, da je bil postopek zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o stvari po umiku tožbe tožeče stranke pravnomočno ustavljen, v zadevi niso podane procesne predpostavke za vodenje upravnega spora zoper akcesorna akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zoper toženo stranko Republika Slovenija, ki jo zastopa Vlada Republike Slovenije zoper odločbo Vlade Republike Slovenije št. 46101-2/2013/19 z dne 26. 8. 2014. Z isto tožbo je vložila tudi tožbo zoper Občino Piran in sicer zaradi ugotovitve ničnosti dopisa Občine Piran št. 04901-3/1999-12 z dne 26. 11. 2012 in odgovora št. 40901-3/1999 z dne 28. 3. 2013. Na poziv sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe, je tožeča stranka tožbo zoper prvotoženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada Republike Slovenije, Ljubljana, umaknila, zato je sodišče s sklepom III U 310/2014-9 z dne 29. 12. 2014 postopek v delu, ki se nanaša na odločbo Vlade Republike Slovenije št. 46101-2/2013/19 z dne 26. 8. 2014 ustavilo. Sklep je postal pravnomočen dne 29. 1. 2015. 2. Predmet odločanja v tem upravnem sporu, je tožba tožeče stranke zoper toženo stranko Občino Piran, zaradi izreka ničnosti in odprave že navedenega dopisa tožene stranke št. 04901-3/1999-12 z dne 26. 11. 2012 ter odgovora tožene stranke Vladi RS št. 40901-3/1999 z dne 28. 3. 2013. V zadevi ni sporno, da sta predmet tožbe izpodbijana akta; dopis tožene stranke z dne 26. 11. 2012, odgovor št. 28. 3. 2013 po vsebini akta s katerima je tožena stranka zavrnila soglasje, za dodelitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu. Gre torej za zavrnitev soglasja lokalne skupnosti, ki ga mora Vlada v skladu z 68. členom Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), pred dodelitvijo koncesije, pridobiti od lokalne skupnosti na območju katere se bo opravljala igralniška dejavnost. Tožeča stranka v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijana akta, kot nična odpravi in toženi stranki naloži, da izda soglasje iz 68. člena ZIS za igralni salon na lokaciji … ter ji povrne stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrže, glede na to, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje v upravnem sporu, saj se izpodbija zgolj akcesorna akta po 209. členu ZUP. Nadalje navaja, da je Občina Piran odklonila soglasje iz 68. člena ZIS z izpodbijanim dokumentom župana št. 40901-3/199-12 z dne 26. 11. 2011. Dopis Občinske uprave Občine Piran z dne 28. 3. 2013 pa ne predstavlja nikakršnega soglasja, temveč je zgolj odgovor na prošnjo za izjasnitev, v kateri pojasnjuje razloge, zakaj je v konkretnem primeru za izdajo soglasja pristojen župan občine in ne občinski svet. Navedeni dokument (odklonitev soglasja) je tožeča stranka prejela dne že 6. 12. 2012, kar jasno izhaja iz zaprosila Ministrstva za finance z dne 7. 3. 2013 in pripetega dopisa tožeče stranke z dne 9. 1. 2013. 4. Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo.

5. V 68. členu ZIS, ki se v predmetni zadevi, glede na to, da gre za pridobivanje koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu, uporablja na podlagi 100. člena ZIS, je določeno, da mora Vlada pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Iz navedene določbe izhaja, da gre v navedenem primeru za akcesorno odločanje v smislu 209. člena ZUP, ki določa, da če je v zakonu ali odloku samoupravne lokalne skupnosti določeno, da odloča en organ v soglasju z drugim organom, se zahteva soglasje vnaprej tako, da organ, ki zahteva soglasje, sporoči drugemu organu, kakšen je zahtevek stranke, oziroma, če gre za postopek po uradni dolžnosti, kakšno odločbo namerava izdati ter zahteva, da naj zaprošeni organ svoje soglasje ali razloge za odklonitev soglasja pisno sporoči (prvi odstavek 209. člena ZUP). Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da ga drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel (drugi odstavek 209. člena ZUP). Ker akcesorni akt, v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti ter sporočila o tem, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, v konkretnem primeru o zahtevi za dodelitev koncesije. Glede na to, da je bil postopek zoper odločbo s katero je bilo odločeno o stvari (odločba Vlade Rs št. 46101-2/2013/19 z dne 26. 8. 2014) po umiku tožbe tožeče stranke pravnomočno ustavljen, v zadevi niso podane procesne predpostavke za vodenje upravnega spora zoper akcesorna akta.

6. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 saj akt, ki ga v tožbi izpodbija tožeča stranka ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K točki II izreka:

7. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.