Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko podlago tako glede temelja kot tudi višine tožbenega zahtevka opredelilo ustrezno in v takšni meri, da je bilo na njeni podlagi sodišču druge stopnje ob pritožbenem preizkusu lahko v celoti razvidno, kateri sklop v tožbi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje štelo kot pravnorelevantna pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Četrti odstavek 324. člena ZPP nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova odškodnine za nematerialno škodo zaradi nesreče pri delu 8.137,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2006 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo. Med drugim je obrazložilo, da kljub izostanku določb materialnega prava, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, iz razlogov izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je uporabilo prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) in določila 149., 150. ter prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Višina odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti) je primerna in pravična.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zmotno ugotovilo, da je prvostopenjsko sodbo mogoče preizkusiti, saj iz njene obrazložitve ne izhaja, kaj predstavlja dejansko in pravno podlago odločitve. V sodbi nižjih sodišč je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ker je pritožbeno sodišče nedopustno dopolnilo manjkajoče dejanske in pravne razloge prvostopenjske sodbe, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in pravico tožene stranke do pritožbe. Podana je kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeča stranka v tožbi ni navedla dejstev, ki bi omogočala ožjo in širšo individualizacijo odškodnine (trajanje in intenzivnost bolečin in strahu). Navedla je le pavšalna dejstva, ki ne omogočajo odmere odškodnine, kot sta to nepravilno zaključili nižji sodišči. Odmerjena odškodnina presega odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma podredno, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP: 1. da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjsko zamudno sodbo kljub temu, da iz njene obrazložitve ne izhaja, kaj predstavlja dejansko in pravno podlago odločitve. Vrhovno sodišče soglaša z drugostopenjsko presojo o tem, da je prvostopenjska zamudna sodba oprta na ustrezne razloge. V nasprotju z revizijskim zatrjevanjem je zato pritožbeno sodišče lahko preizkusilo njeno zakonitost. Tudi v izpodbijani odločbi so vsebovani ustrezni razlogi, zato jo je Vrhovno sodišče lahko preizkusilo.

9. Pasivnost tožene stranke, ki je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (prvi odstavek 318. člena ZPP), se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišču zato ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ampak vzame kot podlago sodbe tisto dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. V obravnavani zadevi prvostopenjska zamudna sodba ne temelji zgolj na pavšalni ugotovitvi sodišča, da utemeljenost odškodninskega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode izhaja iz vsebine tožbe (pri čemer zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi listinami). Pravnorelevantna dejstva iz tožbe, ki so predstavljala podlago za ugotovitev sklepčnosti v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, so namreč v prvostopenjski odločbi ustrezno konkretizirana. Tako je sodišče glede temelja zahtevka v okviru tožbenih navedb povzelo, da je bila delovna poškodba tožeče stranke rezultat nevarnega dela na višini, ob uporabi lestve, ki je nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost. Navedlo je torej vsa potrebna dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede povzročene škode je navedlo poškodbe, ki jih je tožeča stranka utrpela in oblike nepremoženjske škode, zaradi katerih vtožuje plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je torej dejansko podlago tako glede temelja kot tudi višine tožbenega zahtevka opredelilo ustrezno in v takšni meri, da je bilo na njeni podlagi sodišču druge stopnje ob pritožbenem preizkusu lahko v celoti razvidno, kateri sklop v tožbi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje štelo kot pravnorelevantna pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

10. Materialnopravnih določil, na katerih temelji ugoditev tožbenemu zahtevku, sodišče prve stopnje resda ni navedlo. Četrti odstavek 324. člena ZPP nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti (1). Revizijsko sodišče soglaša z drugostopenjsko presojo, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje dovolj jasno izhaja, da gre v obravnavanem sporu v zvezi z obstojem temelja za uporabo prvega odstavka 184. člena ZDR, ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in 149. ter 150. člena OZ, ki urejata objektivno odškodninsko odgovornost, medtem ko je glede višine tožbenega zahtevka sodišče upoštevalo 179. člen OZ, ki ureja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje tista pravnorelevantna dejstva (objektivna odgovornost, škoda), ki so predmet ugotavljanja dejanskega stanja takrat, kadar sodišče opre odločitev na citirana pravna določila (184. člen ZDR, OZ členi 149, 150 in 179).

11. Revizija neutemeljeno očita, da je pritožbeno sodišče nedopustno dopolnilo manjkajoče dejanske in pravne razloge prvostopenjske sodbe in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter ustavno pravico tožene stranke do pritožbe. Katera bistvena kršitev določil ZPP naj bi bila zaradi tega podana, revizija formalnopravno niti ne opredeli. Kot je bilo pojasnjeno v 9. točki te odločbe je prvostopenjska zamudna sodba vsebovala zadostne dejanske razloge, da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, glede izostanka pravne podlage pa je revizijsko sodišče zavzelo stališče že v 10. točki te odločbe. Drugostopenjska obrazložitev o ugotovitvi sklepčnosti tožbenega zahtevka glede višine vtoževane odškodnine je resda obširnejša kot v prvostopenjski sodbi (zlasti glede intenzitete in trajanja bolečin), vendar pri tem ne gre za dopolnjevanje odločilnih dejanskih razlogov sodbe, temveč za argumentirano potrditev pravilnosti prvostopenjskega stališča o tem, da je tožbeni zahtevek sklepčen (tudi po višini), čemur je pritožba izrecno ugovarjala.

12. Neutemeljen je revizijski očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi tožba ne vsebovala dejstev, ki bi omogočala odmero odškodnine. Tožba je vsekakor sklepčna tudi v tem delu, saj so iz v tožbi navedenih dejstev (ki niso v nasprotju s priloženimi listinskimi dokazi) razvidne utrpele poškodbe tožeče stranke, kvalificirane so oblike nepremoženjske škode, za katero tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine, trajanje in stopnjo bolečin, strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tožeča stranka tudi konkretizirala v takšni meri, da je bilo mogoče odločiti o utemeljenost tožbenega zahtevka po višini in odmeriti primerno ter pravično odškodnino.

13. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

14. Revizija zmotno očita, da odmerjena odškodnina presega višino odškodnine, ki jo sodišča prisojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju določila 179. člena OZ sta za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka utrpela zlom desne roke, poškodbo leve roke, levega kolena (podplutba) ter udarec v glavo (očesni hematom, odrgnine po glavi), uveljavlja pa odškodnino za povzročene telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti (intenziteta in trajanje so podrobno opredeljeni na strani 4 izpodbijane odločbe). Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter stopnje in trajanja bolečin in strahu, tožeči stranki prisojena odškodnina ne odstopa od višine odškodnin, ki so bile glede na sodno prakso prisojene v podobnih primerih. V obravnavani zadevi znaša prisojena odškodnina 9,3 povprečne plače na zaposlenega v RS, medtem ko je npr. v primerljivi zadevi II Ips 266/2005 ta odškodnina znašala 10 povprečnih plač (utrpele poškodbe: zlom baze prve dlančne kosti desne roke, obtolčnine desne rame in predela levega stegna, podplutba v predelu levega očesa ter odrgnine v predelu levega palca) oziroma v deloma primerljivih zadevah celo več, npr. 13 plač v II Ips 643/1990 (raztrganinska rana nad levim očesom, zlom leve koželjnice, udarnine prsnega koša, leve dojke in desnega kolena) in II Ips 558/1991 (udarec v glavo, desno in levo podlaket, zlom treh reber, zlom 5. dlančne kosti desne roke, udarec v stegno in levo stran medenice).

15. Ob upoštevanju vsega obrazloženega je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo obstoj pogojev iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 217/1999 z dne 1. 12. 1999, II Ips 589/2001 z dne 20. 6. 2002 in II Ips 339/2002 z dne 13. 3. 2003.