Jedro

V konkretnem primeru je tožena stranka ravnala v skladu s 6. členom ZUP, ki v prvem odstavku določa, da upravni organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, veljavnih v času odločanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Agencija za energijo (v nadaljevanju agencija) tožniku kot proizvajalcu električne energije za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A. dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je ugotovila, da se obravnavana proizvodna naprava uvršča med sončne elektrarne, ki kot energent izkoriščajo sončno energijo in navedla bistvene tehnološke značilnosti te proizvodne naprave ter jo uvrstila v razred referenčnih stroškov 3.1 fotovoltaičnih proizvodnih naprav, ki so postavljene na stavbah in Velikostni razred proizvodne naprave Mikro, opredeljenih za december 2012. V točki 3 izreka je odločila, da se podpora dodeli za obdobje do vključno decembra 2027, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Sprememba načina zagotavljanja podpore se lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (točka 4 izreka). Ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (točka 5 izreka). Tožnik je dolžan v primeru prejema kakršnih koli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, takoj obvestiti agencijo o prejemu sredstev. Ta pa bo po prejemu obvestila o prejetju sredstev dopolnila točko 2 izreka te odločbe (točka 6 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (točka 7 izreka).

Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da je agencija 31. 3. 2014 prejela vlogo in nato 12. 5. 2014 dopolnitev vloge tožnika kot novega lastnika obravnavane proizvodne naprave za dodelitev podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, ki se izvaja kot finančne pomoč za tekoče poslovanje iz druge alineje šestega odstavka 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) in druge alineje drugega odstavka 5. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (v nadaljevanju: Uredba 90/12), ta pa se na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 uporablja do uveljavitve novih podzakonskih predpisov. Obravnavana proizvodna naprava ima veljavno deklaracijo 135-05-0019/0020/2013 z dne 14. 3. 2013. Tožnik je svoji vlogi priložil izjavo, da ni prejel drugih subvencij (prvi odstavek 15. člena Uredbe 90/12) in navedel merilna in registrirna mesta. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe za dodelitev zaprošene podpore. Proizvodna naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1. Uvrstitev naprave je podlaga za določanje vrednosti podpore. Obravnavana proizvodna naprava se skladno s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe 90/12 uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 15 let od pričetka obratovanja. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Uredbe se za določitev starosti naprave šteje začetek proizvodnje električne energije, ki je bil v danem primeru 27. 12. 2012 (datum prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja). Navedeno izhaja iz točke 2 Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja 2/223043 z dne 28. 12. 2012, sklenjene med družbo B. d.o.o. (prvotni lastnik proizvodne naprave) in C. d.d. Na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe 90/12 je bila podpora tožniku dodeljena za obdobje do vključno decembra 2027, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo skleneta Center za podpore in tožnik na podlagi te odločbe.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je bila višina referenčnih stroškov iz točke 2 izreka napačno določena in da je bila v postopku napačno uporabljena Uredba 90/12, morala pa bi biti uporabljena Uredba 43/12. Nepravilno pa je tudi določeno obdobje prejemanja podpore (december 2027). Predmetna proizvodna naprava je bila priključena na distribucijsko omrežje 27. 12. 2012. Na podlagi pogodbe o prodaji sončne elektrarne 58-2013 je 27. 12. 2013 prišlo do spremembe lastnika in zaradi tega tudi do spremembe lastnika navedenega na deklaraciji. Tožena stranka je bila seznanjena, da je tožnik vložil vlogo izključno zaradi spremembe lastništva, vsi ostali pogoji predmetne proizvodne naprave pa so ostali nespremenjeni. Pogoji za priključitev te naprave na omrežje po pogodbi prvotnega lastnika (B. d.o.o.) 2/223043 z dne 28. 12. 2012 se niso spremenili. Kljub temu je tožena stranka napačno določila referenčne stroške veljavne za leto 2012 v skladu z Uredbo 90/12, morala pa bi uporabiti Uredbo 43/90. Tožena stranka je 13. 5. 2014 z odločbo razveljavila odločbo o dodelitvi podpore prvotnemu lastniku z dne 4. 4. 2013 in napačno uporabila materialno pravo ter napačno ugotovila dejansko stanje. Pravica do podpore je odvisna od lastnosti proizvodne naprave in ne od lastništva. Tožena stranka bi morala v primeru spremembe lastništva proizvodne naprave le spremeniti subjekt v prvotni odločbi o dodelitvi podpore, ne pa izdati novo odločbo o podpori. S svojim ravnanjem je odstopila od svoje dosedanje prakse in posegla v pridobljene pravice. Skrajšanje obdobja prejemanja podpore je tudi v nasprotju s prvotno odločbo. Prvotni lastnik je bil upravičen do prejemanja podpore do maja 2028. Gre za proizvodno napravo, ki ni bila starejša od enega leta. Tožnik se sklicuje na odločbo v zadevi D. d.o.o., ki jo je pritožbeni organ odpravil. Prvotni lastnik se je zanesel na veljavno zakonodajo in podzakonske predpise. Ker je z investicijo pričel v drugi polovici 2012, je računal na pogoje, kot so bili opredeljeni v Uredbi 43/12. Z Uredbo 90/12, ki je začela veljati 1. 1. 2012 (naslednji dan po objavi), pa se je višina podpore znižala. Tožnik navaja kršitve določb postopka. Predlog Uredbe 90/12 ni bil predhodno objavljen. Javnost ni sodelovala v postopku sprejemanja te uredbe. Celo sama agencija ni bila seznanjena z rešitvami iz Uredbe 90/12, saj se je ta sprejemala v tajnosti. Predlagatelj tudi ni podal argumentacije za spremembo Uredbe 43/12. Tožnik meni, da je Uredba 90/12 v nasprotju z 2. členom Ustave RS (načelo pravne države in pravne varnosti). Navaja 49 točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-27/07 v zvezi z načelom varstva zaupanja v pravo. Kršena je ustavna pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS, ki je odraz načela demokratičnosti. Vlada RS bi morala omogočiti javnosti sodelovanje pri sprejemanju Uredbe 90/12. Gre tudi za kršitev 74. člena Ustave RS (svobodna gospodarska pobuda), saj so bili z Uredbo 90/12 spremenjeni obstoječi pogoji za podporne sheme, kar nasprotuje javni koristi. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi neustavne in nezakonite Uredbe 90/12, s čimer je kršila 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter 120. člen in 153. člen Ustave RS. Tožena stranka bi morala pri izdaji izpodbijane odločbe uporabiti Uredbo 43/12, česar pa ni storila, marveč je nezakonito uporabila Uredbo 90/12. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se glasi: „Podpora se dodeli za obdobje 169 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore“, podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa tožniku prisodi povračilo stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (pri navedbi vrstnega reda zahtevkov je upoštevana vloga tožnika z dne 25. 2. 2015).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je agencija 18. 3. 2014 prejela od tožnika obvestilo o spremembi lastništva proizvodne naprave. V takšnem primeru se deklaracija, ki je podeljena napravi ne spremeni, ampak se na njeni hrbtni strani evidentira sprememba lastnika. Posledično je agencija prvotnemu lastniku, družbi B. d.o.o., 13. 5. 2014 na podlagi 374. člena EZ-1 izdala odločbo o razveljavitvi odločbe o dodelitvi podpore, saj je do podpore upravičen zgolj lastnik proizvodne naprave. Novi lastnik pa mora enako kot vsi ostali lastniki proizvodnih naprav, ki prejemajo podporo, agenciji izkazati, da izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore. Zato je agencija na podlagi nove vloge tožnika 31. 5. 2014 izdala novo odločbo (izpodbijano odločbo z dne 11. 6. 2014). V zvezi z zadevo D. d.o.o. tožena stranka navaja, da v tej zadevi poteka pred Upravnim sodiščem RS upravni spor I U 1151/2014 in še ni končan. Do spremembe odločbe pride, če ostane prejemnik podpore isti subjekt, pa se obseg pravic zaradi spremenjenih okoliščin spremeni. Pri odločanju je agencija upoštevala prvi in drugi odstavek 9. člena Uredbe 90/12 glede starosti proizvodne naprave. Ta se uvršča med pretežno nove proizvodne naprave. Tožnik je bil tako upravičen do prejemanja podpore do vključno decembra 2027, kar predstavlja razliko med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve te proizvodne naprave na omrežje. O dodelitvi podpore pa mora agencija na podlagi vloge tožnika v novem postopku šele odločiti. Agencija z izpodbijano odločbo tudi ni posegla v pridobljene pravice tožnika, saj v zvezi s pravico do podpore tožnik še ni prejel nobenih pravic.

V pripravljalnih vlogah tožnik ugovarja, da prodaja proizvodne naprave in s tem sprememba lastništva nikakor ne more vplivati na starost naprave. Prodaja pomeni singularno pravno nasledstvo. Tožnik je z nakupom obravnavane proizvodne naprave vstopil v vse pridobljene pravice do podpore, ki jih je imel prvotni lastnik te proizvodne naprave. Vse tehnične in ostale lastnosti proizvodne naprave pa se s spremembo lastništva niso v ničemer spremenile. Tožena stranka napačno razlaga drugi odstavek 9. člena Uredbe 90/12. Ta določba se nanaša na proizvodne naprave, ki so že obratovale še preden so bile priključene na omrežje sistemskega operaterja. V danem primeru pa gre za drugačno situacijo. Tožnik kot singularni naslednik bi moral biti prejemnik podpore v enakem trajanju kot prvotni lastnik, torej 180 mesecev zmanjšano za obdobje že prejete podpore, ki jo je prejel prvotni lastnik. Upoštevajoč 1. člen pogodbe z družbo E. d.o.o. izhaja, da je prvotni lastnik dobil podporo 1. 5. 2013, pravico do podpore pa je pridobil do 30. 4. 2028. Odločba o dodelitvi podpore prvotnemu lastniku je bila razveljavljena 13. 5. 2014. Do dneva razveljavitve odločbe je prvotni lastnik izkoristil 11 mesecev in 13 dni podpore. Tako je ta proizvodna naprava upravičena še do 169 mesecev podpore (180 mesecev – 11 mesecev). V skladu s pogodbo, ki jo je tožnik sklenil z družbo E. d.o.o., ima tožnik pravico do podpore od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2027, vendar je bil nezakonito prikrajšan za 7 mesecev podpore. Tožena stranka napačno interpretira 2. člen in 9. člen Uredbe 90/12. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na 158. člen Ustave RS, saj pravno podlago za spremembo odločbe predstavlja tretji odstavek 374. člena EZ-1. Tožnik poudarja, da gre za proizvodno napravo, ki izpolnjuje vse pogoje za dodelitev podpore, saj ji je bila podpora že dodeljena. Torej je bilo o višini podpore in starosti te proizvodne naprave že odločeno, kakor tudi o trajanju prejemanja podpore. Pravica v takšnem obsegu je bila že pridobljena in bi se tako presoja agencije lahko omejila le na presojanje ali novi lastnik izpolnjuje pogoje za pridobitev podpore.

Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 9. člena Uredbe 90/12 in 374. člen EZ-1. Po mnenju tožnika navedeni določbi predstavljata pravno podlago za spremembo odločbe v primeru spremembe imetnika proizvodne naprave oz. singularnega nasledstva subjekta. Zakon tudi ne določa pogoja, da je sprememba odločbe možna le, če je subjekt ostal isti. V zvezi z opredelitvijo proizvodne naprave kot nove oz. pretežno nove, pa se tožnik sklicuje na 18 alinejo 2. člena Uredbe 90/12. Pretežno nova naprava je tista, ki proizvaja električno energijo, pri čemer je njen imetnik vlogo za pridobitev podpore vložil v roku 15 let, šteto od začetka proizvodnje. Obravnavana naprava pa je dobila podporo v roku 1 leta od priključitve na distribucijsko omrežje, torej je o njeni starosti bilo že odločeno.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri odločitvi in svojih dosedanjih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o tožnikovi vlogi za dodelitev podpore v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje za proizvedeno električno energijo v obravnavani proizvodni napravi. Pri tem je prvenstveno sporno ali je kot pravno podlago pravilno uporabila Uredbo 90/12 ali pa bi morala uporabiti Uredbo 43/12, kot to meni tožnik. Posledično je sporna višina referenčnih stroškov, saj je Uredba 90/12 znižala referenčne stroške. Sporno pa je tudi obdobje, za katerega je tožena stranka tožniku dodelila podporo.

Ugovor tožnika, da je izpodbijana odločba napačna in nezakonita, ker temelji na Uredbi 90/12, tožena stranka pa bi morala uporabiti Uredbo 43/12, je neutemeljen. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano 11. 6. 2014 v upravnem postopku, začetem na podlagi vloge tožnika, odločala o pravici tožnika kot novega lastnika proizvodne naprave do finančne podpore. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila tako zakon, ki je veljal v času odločanja, torej EZ-1, kot tudi Uredbo 90/12, ki je veljala v času odločanja, in ni uporabila Uredbe 43/12, kot napačno meni tožnik. Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo, v kateri je toženka svojo odločitev oprla na omenjeno Uredbo 90/12, veljavno v času odločanja (11. 6. 2014), vključno z njeno spremembo, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 90/12. Ta je začela veljati 1. 12. 2012. Tožena stranka je ravnala v skladu s 6. členom ZUP, ki v prvem odstavku določa, da upravni organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, veljavnih v času odločanja.

Tožnikova proizvodna naprava je bila po presoji sodišča pravilno uvrščena v razred referenčnih stroškov iz priloge I, opredeljenih za mesec december 2012 (točka 2 izreka izpodbijane odločbe), upoštevaje, da je bila v tem mesecu (27. 12. 2012) predmetna proizvodna naprava priklopljena na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja.

Neutemeljen je tožbeni očitek, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaupanja v pravo, kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave RS, ki osebam zagotavlja, da jim država ne bo arbitrarno poslabšala njihovega pravnega položaja. Ustava RS namreč ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov. Pogoji za pridobitev določenih pravic ali njihov obseg se torej lahko spremenijo, saj se posameznik ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni predpis, ki bi mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogočal uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998).

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbeno sklicevanje na stališče Ustavnega sodišča RS iz 49. točke odločbe U-I-24/07, po katerem načelo varstva zaupanja v pravo varuje tudi občine kot javnopravne subjekte in mora biti spoštovano tudi pri sprejemanju oziroma spreminjanju predpisov, ki se nanašajo na njihovo financiranje. To stališče se nanaša na spreminjanje predpisov, ki urejajo financiranje občin, ki kot javnopravni subjekti izvajajo projekte v okviru svojih pristojnosti. Ustavno sodišče RS pa se je v 51. točki obrazložitve te odločbe sklicevalo tudi stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-203/93 z dne 19. 1. 1995, da mora zakonodajalec v zvezi s spreminjanjem virov financiranja javne porabe z vidika načela pravne varnosti upoštevati že planirane projekte lokalnih skupnosti ter obseg razpoložljivih virov, do katerih so bile občine upravičene po veljavnih predpisih v času sprejemanja dolgoročno načrtovanih projektov. Ker tožnik ni javnopravni subjekt, njegove odločitve za investicijo ni mogoče primerjati s projekti lokalnih skupnosti, ki so planirani ob upoštevanju obstoječih virov financiranja. Zgolj nestrinjanje z višino podporo, določene na podlagi Uredbe 90/12, pa tudi ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v tožnikov pravni položaj glede na to, da tožnik sploh še ni pridobil nobene pravice.

Neutemeljeni so tudi očitki tožnika o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Gre za svobodo sprejemanja gospodarskih odločitev na podjetniški ravni oziroma za podjetniško svoboda ravnanja. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo iz tožbe ni razvidno. Tožba spornost spremembe predpisa in uporabo tako spremenjenega predpisa pri odločanju utemeljuje na nastali neekonomičnosti poslovne odločitve o postavitvi sončne elektrarne, v kateri bo tožnik proizvajal električno energijo in jo prodajal. Tudi sicer po presoji sodišča v obravnavani zadevi poseg v svobodno gospodarsko pobudo, kot jo zagotavlja 74. člen Ustave RS, ni mogoč. Podpora je glede na njeno zakonsko opredelitev, namenjena pokrivanju razlike, kadar stroški proizvodnje električne energije presegajo ceno te energije na trgu. To pomeni, da podpora nima pridobitnega značaja, temveč je njen namen vzpodbujati pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov, kljub višjim stroškom. Ker EZ-1 ne daje pravice do podpore, če stroški proizvodnje ne presegajo cene električne energije na trgu, so neutemeljeni tudi pavšalni tožbeni ugovori o oškodovanju tožnika.

Na podlagi 44. člena Ustave RS ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ta pravica nima samostojne zakonske ureditve, uresničuje pa se v okviru zakonodaje, ki ureja lokalno samoupravo, referendum, ljudsko iniciativo in volitve. Zgolj dejstvo, da predlog sprememb Uredbe 90/12 ni bil predhodno objavljen na svetovnem spletu in da javnost ni bila vključena v pripravo teh sprememb, pa ne pomeni kršitve te pravice. Noben zakon namreč ne predvideva neposrednega sodelovanja javnosti pri sprejemanju uredb, s katerimi Vlada RS podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu Državnega zbora RS določena razmerja, v skladu z namenom in kriteriji zakona oz. drugega predpisa (prvi odstavek 21. člena Zakona o Vladi RS, v nadaljevanju: ZVRS). Na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZVRS lahko način dela in odločanja Vlade RS za posamezne vrste vprašanj določi njen Poslovnik. Ta v 9. členu predvideva, da predlagatelj predpisa povabi strokovno in drugo javnost k sodelovanju pri pripravi predpisa s splošnim vabilom, kateremu je priložen osnutek predpisa na spletnih straneh (drugi odstavek). Po šestem odstavku 9. člena Poslovnika pa se javnosti ne povabi k sodelovanju pri pripravi predlogov v primerih, ko po naravi stvari to ni mogoče (ukrepi, ki se sprejemajo po nujnem postopku, ukrepi, ki morajo biti sprejeti in uveljavljeni nemudoma, z določenim začetkom veljavnosti brez predhodne seznanitve javnosti). Glede na predhodno navedeno ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da bi moral biti osnutek Uredbe 12/90 v vsakem primeru objavljen. Komu in na kateri pravni podlagi bi morala Vlada RS obrazložiti, zakaj javnost ni bila povabljene k sodelovanju, v tožbi ni pojasnjeno, zato te okoliščine in njenega morebitnega vpliva na odločitev v tej zadevi ni mogoče preizkusiti.

Med strankama ni sporno, da je bila prvotnemu lastniku, družbi B. d.o.o. na podlagi odločbe agencije 136-05-0019/0020/2013/00034/2013 z dne 4. 4. 2013 dodeljena podpora za obdobje 180 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore. Tožniku, kot novemu lastniku predmetne proizvodne naprave, pa je bila z izpodbijano odločbo dodeljena podpora za obdobje do vključno decembra 2027, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Tožnik temu ugovarja in meni, da je bil prikrajšan za 7 mesecev podpore in da bi mu morala tožena stranka dodeliti pravico do podpore v enakem trajanju, kot jo je imel prvotni lastnik, torej do maja 2028. Ugovor tožnika, da je v primeru prodaje proizvodne naprave (singularno pravno nasledstvo) tožnik kot kupec z nakupom predmetne proizvodne naprave vstopil v vse pridobljene pravice do podpore, ki jih je imel prvotni lastnik te naprave, družba B. d.o.o., ni utemeljen. Pravico do podpore ima na podlagi zadnje alineje 2. člena Uredbe 90/12 upravičenec do podpore, ki pa je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi, ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore. Proizvajalec električne energije je lastnik ali najemnik proizvodne naprave oz. tisti, ki napravo uporablja. Na podlagi šestega odstavka 372. člena EZ-1 se podpora proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije izvaja kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije ali kot finančna pomoč za tekoče poslovanje. Na podlagi 374. člena EZ-1 agencija odloča o upravičenosti do podpore v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave pa gre tudi po presoji sodišča za nov upravni postopek dodelitve podpore na podlagi nove vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave agencija v upravnem postopku preverja ali novi lastnik izpolnjuje vse predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot jih določata Uredba 90/12 (16. člen) in EZ-1 (372. člen). Agencija v upravnem postopku, ki poteka na podlagi vloge novega lastnika proizvodne naprave, odloča o dodelitvi podpore za proizvodno napravo, enako kot pri ostalih subjektih, s čimer se tudi zagotavlja enakopravnost vseh subjektov v postopku, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi že tožena stranka. Odločba o dodelitvi podpore za predmetno proizvodno napravo, ki je bila izdana 4. 4. 2013 prvotnemu lastniku te naprave, družbi B. d.o.o., je upravni akt, ki je bil izdan družbi B. d.o.o. kot nosilcu pravic in obveznosti v upravnem postopku glede predmetne proizvodne naprave. V skladu z navedenim, je neutemeljen tožnikov ugovor kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je povsem pravilno na podlagi tretjega odstavka 375. člena EZ-1 in drugega odstavka 19. člena Uredbe 90/12 tožniku po izvedenem upravnem postopku, na podlagi popolne vloge tožnika z dokazili, s katerimi je tožnik izkazal, da izpolnjuje predpisane pogoje, 21. 5. 2014 izdala izpodbijano odločbo in mu dodelila zaprošeno podporo. Agencija je tudi pravilno v postopku ugotovila, da prvotni lastnik (po izvedeni prodaji predmetne proizvodne naprave) ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za prejemanje podpore (drugi odstavek 19. člena Uredbe 90/12), ker ni bil več lastnik obravnavane proizvodne naprave in zato tudi ni mogel biti več upravičenec do podpore (kot ga definira zadnja alineja 2. člena Uredbe 90/12). Zato je z odločbo agencije 136-05-0019/0020/2013/0034/2013-1 z dne 13. 5. 2014 razveljavila odločbo agencije 136-05-0019/0020/2013/0034/2013 z dne 4. 4 2013 o dodelitvi podpore prvotnemu lastniku, družbi B. d.o.o..

Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe (gre za nov upravni postopek na podlagi vloge tožnika in izdajo nove odločbe o podpori predmetni proizvodni napravi), agencija z izpodbijano odločbo po presoji sodišča ni posegla v pridobljene pravice tožnika. Tožnik kot novi lastnik obravnavane proizvodne naprave iz naslova prejemanja podpore vse do izdaje izpodbijane odločbe še ni pridobil nobenih pravic do podpore. Nosilec pravic in obveznosti iz tega naslova je bil prejšnji lastnik (družba B. d.o.o.), ki mu je bila izdana odločba o dodelitvi podpore. Slednja pa je bila po izvedeni prodaji obravnavane proizvodne naprave razveljavljena, v skladu s tretjim odstavkom 374. člena EZ-1. Tožnik je šele na podlagi prodajne pogodbe (po izvedeni izročitvi s prevzemnim zapisnikom) postal lastnik predmetne proizvodne naprave, ki pa je že bila vključena v podporno shemo. Z nakupom predmetne proizvodne naprave je tožnik pridobil zgolj upravičenje do vložitve zahtevka za pridobitev podpore za obravnavano proizvodno napravo, kot je to pravilno pojasnila tožniku že tožena stranka.

Med strankama pa je sporna tudi odločitev glede starosti predmetne proizvodne naprave, ki se nahaja A. Na podlagi točke 2 Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja 2/223043 z dne 28. 12. 2012, sklenjene med družbo B. d.o.o. in C. d.d., je bil datum prvega priklopa na energetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja predmetne proizvodne naprave 27. 12. 2012, kar med strankama ni sporno. Navedeni datum navaja tudi tožnik v tožbi. Starost predmetne proizvodne naprave se presoja po stanju v času odločanja v upravnem postopku, ki je potekal na podlagi dopolnjene vloge tožnika, torej v času izdaje izpodbijane odločbe. Na dolžino obdobja prejemanja podpore vpliva zlasti opredelitev ali gre za novo ali pa za pretežno novo proizvodno napravo. Na podlagi 14 alineje 2. člena Uredbe 90/123 je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava, ki še ni bila vključena v sistem podpor po Uredbi 90/12 in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge ni minilo eno leto. Pretežno nova proizvodna naprava pa je na podlagi 18 alineje 2. člena Uredbe 90/12 tista proizvodna naprava, pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za upravičenost do podpore ni minilo več kot 15. let. Dejansko stanje glede starosti obravnavane naprave je bilo z izpodbijano odločbo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno. Od prve priključitve te proizvodne naprave (27. 12. 2012) do vložitve vloge tožnika (18. 3. 2014) je preteklo več kot eno leto. Ker je prejšnji lastnik proizvodne naprave (družba B. d.o.o.) že prejemal podporo in je bila ta že uvrščena v sistem podpor, se v skladu z definicijo iz 14 alineje 2. člena Uredbe 90/12 uvršča med pretežno nove proizvodne naprave. Glede na predhodno ugotovljeno se tudi po presoji sodišča skladno s prvim in drugim odstavkom 9. člena ter 14 alinejo in 18 alinejo 2. člena Uredbe 90/12 predmetna proizvodna naprava uvršča med pretežno nove proizvodne naprave.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila drugi odstavek 9. člena Uredbe 90/12. Na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe 90/12 so do podpore upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 16. člena te Uredbe. Podpore se zagotavljajo 15 let oz. pri pretežno novih proizvodnih napravah tudi krajši čas, ki pomeni razliko med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave. Trajanje zagotavljanja podpor se določi v odločbi o dodelitvi podpore. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Uredbe 90/12 se za določitev starosti proizvodne naprave šteje kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave oz., če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabnega dovoljenja, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Podpora se zagotavlja 15 let. Glede na navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe ter pravilno ugotovitev, da gre za pretežno novo proizvodno napravo, je tožnik tudi po mnenju sodišča upravičen do prejemanja podpore do vključno decembra 2027, kar predstavlja razliko med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, kar se šteje od priključitve te naprave na omrežje (27. 12. 2012).

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor neenakega obravnavanja. Glede tožnikovega sklicevanja na zadevo I U 1151/2014 D. d.o.o., ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS, sodišče pripominja, da upravni spor v tej zadevi še ni končan in na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Tožnik pa tudi sam v pripravljalnih vlogah navaja, da imajo obligacijsko pravne pogodbe, kot je tudi kupoprodajna pogodba, učinek singularnega nasledstva. To pa v nobenem primeru ne vpliva na odločitev. Na to vpliva zgolj dejstvo, kdo je nosilec pravic in obveznosti v upravnem postopku na podlagi vloge novega lastnika predmetne proizvodne naprave. Gre za novo odločitev agencije v upravnem postopku v katerem se presoja izpolnjevanje predpisanih pogojev upravičenca za pridobitev podpore (tretji odstavek 16. člena Uredbe 90/12). Ob upoštevanju starosti proizvodne naprave glede na na to ali gre za novo proizvodno napravo iz 14 alineje 2. člena Uredbe 90/12 ali pa za pretežno novo proizvodno napravo iz 18 alineje 2. člena Uredbe 90/12 ter po stanju proizvodne naprave v trenutku izdaje izpodbijane odločbe agencija določi trajanje prejemanja podpore za novega uporabnika proizvodne naprave.

Glede na predhodno navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prav tako ni našlo kršitev ustavnih pravic, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo Sodišče je o zadevi odločilo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da naj v predmetnem sporu meritorno odloči, saj v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za spor polne jurisdikcije.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.