Jedro

Pogodbeno določilo o poskusnem delu v tretji pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, pri čemer bi se poskusno delo začelo opravljati dve leti po začetku opravljanja istega dela pri istem delodajalcu, nasprotuje prisilnemu predpisu, to je določbi 25. člena ZDR-1. Zato je takšno pogodbeno določilo nično. Obenem gre za položaj, ko zaradi ničnosti tega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba o zaposlitvi, temveč le sporna določba (prvi odstavek 88. člena OZ). Ničnost pogodbene določbe o poskusnem delu pa ima za posledico nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se sklicuje na neuspešno opravljeno poskusno delo.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi če jo obravnavamo kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. alineje (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti) ali pa 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) je pravilna, ker tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo ni omogočila zagovora. V sporu pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni zatrjevala, da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2014, ki jo je tožnik prejel 17. 9. 2014; ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama tega spora ni prenehala veljati 30. 8. 2014, ampak je veljala do 11. 1. 2015; odločilo je, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže na dan 11. 1. 2015, ter zavrnilo višji zahtevek za ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 1. 9. 2014 do 11. 1. 2015 prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna mesečno plačo v višini 789,15 EUR, od te plače plača davke in prispevke ter tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu; v presežku je zavrnilo zahtevek za prijavo v obvezno zavarovanje in obračun ter plačilo plače s pripadki (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 1.578,30 EUR, od tega zneska plača davke in prispevke ter tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, zavrnilo pa je višji zahtevek za obračun in plačilo denarnega povračila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni na račun sodišča prve stopnje povrne stroške postopka v znesku 489,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke z zaslišanjem prič A.A., B.B. in C.C.. Te priče bi izpovedale, da tožnika pred 30. 8. 2014 ni bilo na delo oz. da ga ni bilo na naslovu, od koder ga je tožena stranka vsako jutro z ostalimi delavci odpeljala na delo, posledično tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti zagovora. Tožena stranka je sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ji ni možno očitati nepravilne navedbe členov Zakona o delovnih razmerjih. Iz vsebine odpovedi je jasno razvidno, da se podaja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in zaradi neupravičenega izostanka z dela. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pri toženi stranki ves čas imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za isto delo. Direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da je tožnik v letu 2012 in 2013 opravljal zgolj pomožna dela, pogodba o zaposlitvi iz leta 2013 pa se nanaša na popolnoma drugačna, zahtevnejša dela. Tožena stranka je tožnika po dveh letih pomožnih del s tretjo pogodbo o zaposlitvi dala tudi na fasadna dela, zato je v tej pogodbi utemeljeno določila poskusno delo. Tožnik je v maju 2014 dobil podaljšano delovno dovoljenje in takrat se je njegov odnos do dela in sodelavcev poslabšal. Tožena stranka ni zlorabila instituta poskusnega dela, saj ta institut ni namenjen zgolj novo zaposlenim delavcem, temveč temu da se preveri, ali je delavec sposoben opravljati določeno delo. Tožnik je s tretjo pogodbo o zaposlitvi dobil tudi fasadna dela, ki jih ni bil sposoben opravljati, o čemer bi lahko izpovedale predlagane priče. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik od 25. 8. 2014 do 30. 8. 2014 neupravičeno odsoten z dela. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Razlog, da do zagovora ni prišlo, ni na strani tožene stranke, temveč na strani tožnika, ki je bil neupravičeno odsoten z dela. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o denarnem povračilu v višini 1.580,30 EUR, saj tožena stranka tožniku ni nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič A.A., B.B. in C.C.. Te priče naj bi vedele povedati, da je bil tožnik od 20. 8. 2014 do 30. 8. 2014 neupravičeno odsoten z dela. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi v primeru, če bi šteli, da je podana zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Kadar sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita iz „postopkovnih“ razlogov (v konkretnem primeru tožniku ni bil omogočen zagovor), potem mu ni potrebno izvajati dokazov v zvezi z resničnostjo očitanih kršitev. Navedeno pomeni, da zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič v zvezi z upravičenostjo tožnikove odsotnosti z dela, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

6. Tožena stranka je šele v pritožbi začela zatrjevati, da bi navedene priče lahko izpovedale o tem, da tožena stranka ni mogla izvesti zagovora, ker tožnika ni bilo na delo in tudi ne na naslovu od koder ga je tožena stranka vsako jutro z ostalimi delavci odpeljala na delo. Tožnik je že na prvem naroku uveljavljal, da celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da je šlo za odpoved zaradi neupravičenih izostankov, bi bila takšna odpoved nezakonita, ker ni bilo zagovora. Tožena stranka bi morala najkasneje takrat uveljavljati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Tožena stranka tega ni storila, zato teh okoliščin ne more uspešno uveljavljati šele v pritožbi. Ob še tako benevolentnem tolmačenju vsebine dokaznega predloga tožene stranke, ni mogoče šteti, da je ta zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C. predlagala v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, zaradi katerih od nje ni možno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Predvsem pa bi tožena stranka glede tega morala postaviti ustrezne trditve in šele na tej podlagi predlagati dokaze, ki te navedbe dokazujejo.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je povsem spregledalo prepričljivo izpovedbo direktorja tožene stranke v zvezi z razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s poskusnim delom. Iz izpovedi direktorja ne izhaja, da bi s tretjo zapovrstno pogodbo o zaposlitvi za določen čas tožnika zaposlil za neko povsem drugo delo, kot s prejšnjima pogodbama. V resnici je za toženo stranko zaslišani direktor izpovedal, da je bil razlog za določitev poskusnega dela v tretji pogodbi o zaposlitvi ta, da so se po pridobitvi delovnega dovoljenja do leta 2017 občutno poslabšali tožnikovo delo, odnos na gradbišču, odnos do sodelavcev, tožnik pa je bil tudi nesramen, vulgaren in je grozil. Navedeno ne morejo biti zakoniti razlogi za določitev poskusnega dela v tretji pogodbi o zaposlitvi za isto delovno mesto. Res pa je, da je direktor tožene stranke v nadaljevanju tudi izpovedal, da je po tretji pogodbi tožnika dal tudi na fasadna dela, da bi ga tam preizkusil, ker je bil tožnik nesposoben. Vendar pa gre očitno le za potrebam tega spora prilagojeno izjavo, saj je v nasprotju tako z vsebino pogodb o zaposlitvi kot tudi z izpovedjo tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o dopustnosti dogovora o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi dne 22. 5. 2014 utemeljeno oprlo na vsebino vseh treh pogodb o zaposlitvi, ki jih je sklenil tožnik pri toženi stranki. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ves čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki opravljal isto delo, to je delo restavratorja.

8. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer res nekoliko nejasna glede vprašanja za kakšno odpoved gre. Problem ni le v tem, da se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki v času odpovedi ni več veljal, temveč tudi v tem, da kot razlog za izredno odpoved navaja, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, obenem pa v obrazložitvi navaja tudi, da je imel neupravičene izostanke do 30. 8. 2014. Glede na takšno opredelitev dejanskega razloga za odpoved ter glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi preizkusilo glede na obe možni podlagi, to je kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 5. alineje 89. člena ZDR-1 in kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. oz. 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ne glede na to ali jo presojamo kot redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ali pa kot izredno odpoved zaradi neupravičene odsotnosti z dela.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da minimalne razlike v opisu del, ki se opravljajo na delovnem mestu restavratorja, ne omogočajo sklepanja o tem, da je šlo za različno delo. Nenazadnje se zadnji dve pogodbi o zaposlitvi razlikujeta samo v zadnji alineji opisa, ki pa je vsebinsko identična (ostalo po navodilih nadrejenih oz. ostalo po potrebi obratovalnice), prvi dve alineji pa sta povsem identični (pomoč pri restavratorskih delih in pomoč pri fasaderskih delih). Očitno je, da gre pri vseh treh pogodbah, zlasti pa še pri pogodbah z dne 22. 5. 2014 in 20. 5. 2014, za opravljanje istega dela. Zaradi navedenega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre v primeru tretje pogodbe o zaposlitvi za zlorabo inštituta poskusnega dela. Zakonske določbe o poskusnem delu so sicer dokaj skromne (125. člen ZDR-1), vendar pa kljub temu ne more biti nobenega dvoma, da gre za zlorabo tega instituta, če se poskusno delo delavcu določi šele potem, ko že daljši čas opravlja isto delo. Tožnik je delo restavratorja opravljal že od 1. 7. 2012, zato ni bilo nobene podlage, da se mu poskusno delo ponovno določi v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2014, torej po tem, ko je to delo opravljal že skoraj dve leti.

10. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje določbo o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2014 pravilno štelo za nično. Glede ničnosti pogodb o zaposlitvi je potrebno smiselno uporabiti določbe 86. do 93. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Nična je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ). Pogodbeno določilo o poskusnem delu v tretji pogodbi o zaposlitvi, pri čemer bi se poskusno delo začelo opravljati dve leti po začetku opravljanja istega dela pri istem delodajalcu, prav gotovo nasprotuje prisilnemu predpisu, to je določbi 25. člena ZDR-1. Obenem gre za položaj, ko zaradi ničnosti tega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba o zaposlitvi, temveč le sporna določba (prvi odstavek 88. člena OZ). Ničnost pogodbene določbe o poskusnem delu ima za posledico tudi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se sklicuje na neuspešno opravljeno poskusno delo.

11. Če bi bilo poskusno delo v pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 5. 2013 zakonito določeno, potem bi na tej podlagi tožniku pogodba o zaposlitvi lahko prenehala, vendar ne že z dnem same odpovedi, kot je nepravilno odločila tožena stranka, temveč ob upoštevanju odpovednega roka iz prvega odstavka 94. člena ZDR-1. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi če kot razlog za odpoved upoštevamo zatrjevane neupravičene izostanke z dela. Glede na navedbe tožene stranke (v sodnem sporu in ne v sami odpovedi) bi lahko šlo tako za odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot tudi za odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR morala zatrjevati okoliščine in interese, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vendar pa je potrebno upoštevati, da v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR pogodba o zaposlitvi preneha že s prvim dnem odsotnosti z dela, če se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Navedeno pomeni, da pogodba o zaposlitvi preneha „za nazaj“, pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi bilo, ob podanih pogojih za izredno odpoved na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR, nesmiselno od delodajalca zahtevati, da utemeljuje, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj delavcu delovno razmerje preneha že s prvim dnem neupravičene odsotnosti, ne pa šele s podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

14. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi če jo obravnavamo kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. alineje ali pa 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR pravilna, zaradi nadaljnjega razloga, ki ga navaja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pravilno šteje, da je takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Na podlagi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zgoraj je že razloženo, da tožena stranka kljub tožnikovemu ugovoru, da mu ni omogočila zagovora, v sporu pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. To, da naj bi bil tožnik v času podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki nedosegljiv, ker naj bi samovoljno izostajal z dela in bil izven kraja svojega začasnega bivališča, bi sicer lahko bila okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ne bi bilo upravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Vendar bi tožena stranka obstoj teh okoliščin morala pravočasno zatrjevati, česar pa ni storila. Navajanje teh okoliščin šele v pritožbi je gotovo prepozno.

15. Sicer pa je upravičenost tožnikovega izostanka z dela sporna, saj tožnik zatrjuje, da mu je tožena stranka v spornem obdobju odobrila dopust, tožena stranka pa to zanika. Sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovor, čeprav bi to morala storiti, ni bilo dolžno ugotavljati, ali je tožnik upravičeno izostal z dela, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (če jo obravnavamo kot odpoved iz razloga po 2. oz. 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) nezakonita že zaradi kršitve obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. 16. Povsem protispisna je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik od 25. 8. 2014 do 30. 8. 2014 neupravičeno odsoten z dela. Takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi ni. Kot nesporna dejstva se lahko ugotovi tista, ki jih kot taka priznata obe stranki. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je tožnik v navedenem obdobju neupravičeno izostal z dela, tožnik pa je to odločno zanikal in trdil, da je v spornem času bil na dopustu, ki mu ga je odobril direktor tožene stranke.

17. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala veljati 30. 8. 2013, temveč je veljala do 11. 1. 2015, to je do zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu. Tožnik je namreč predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Za čas od 1. 9. 2014 do 11. 1. 2015 je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku obračuna mesečno plačo v višini s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene minimalne plače v višini 789,15 EUR bruto, od nje plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo prejšnjega meseca.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožniku ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 dosodilo denarno povračilo v višini dvakratnika minimalne plače. V skladu z navedeno določbo se v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi denarno povračilo določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pri določitvi višine nadomestila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dve leti in dva meseca, da se je januarja 2015 zaposlil pri drugem delodajalcu, da na podlagi izpodbijane odpovedi ni bil upravičen do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in da mu je bila v tem sporu dosojena reparacija za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ne le da s pritožbo ni uspela, temveč gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa prvi odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Česar takšnega pa za tožnika v tem sporu ni mogoče trditi.