Jedro

Tudi novo najdeno premoženje je treba razdeliti na podlagi oporočnega dedovanja. Vendar je eden izmed dedičev po tem, ko je bilo najdeno to premoženje, uveljavljal nujni delež. Za ugotovitev, ali je bil njegov nujni delež (kljub prejetemu volilu) prikrajšan ali ne, bi bilo treba ugotoviti, ali gre za bistveno povečan obseg premoženja oziroma kakšna je vrednost podedovanega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijan sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, iz katerega premoženja obstoji dodatna zapuščina, nato pa jo na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju dodelilo zapustničinima pravnukinjama M. K. in D. K., in sicer vsaki do ½.

2. Dedič M. P. v pravočasni pritožbi navaja, da oporoka glede tega dodatnega premoženja ne more biti veljavna in bi morali dediči dedovati premoženje po samem zakonu, in sicer on kot zapustničin vnuk do 1/3. Oporoka sploh ni podpisana, pač pa le opremljena s križci, čeprav se je zapustnica v tem času še lepo podpisovala. Ni res, da se je dedič udeleževal prvotnega postopka, saj v spisu ni dokaza, da je v prvotnem postopku dobil vabilo na obravnavo. V prvotnem sklepu o dedovanju so napačni podatki o vročanju. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V tej zapuščinski zadevi je bil 9. 12. 1963 izdan sklep o dedovanju, s katerim je sodišče ugotovilo obseg zapuščine po zakoncih A. P. in M. P. in krog zakonitih dedičev po A. P., v katerega sodijo vdova M. P., hči M. K., vnuk M. P. in sinova D. P. in F. P.; vendar, ker je slednji že umrl, se je po njem prijavila njegova hči I. V. R. (prej I. Ž.). Nadalje je ugotovilo, da A. P. ni napravil oporoke, M, P. pa je z oporoko določila za dedinjo M. K., vnuku M. P. in sinu D. P. pa določila volilo. M. K. in M. P. sta oporoko priznala, I. V. R. pa ne, vendar je z M. K. sklenila dedni dogovor. Sodišče je nato s sklepom za oporočno dedinjo po M. P. razglasilo M. K. ter v sklepu o dedovanju povzelo dedni dogovor, s katerim se je oporočna dedinja zavezala I. V. R. plačati dedni odpravek v višini 20.000,00 din v štirih obrokih, ta pa je to sprejela in se hkrati odpovedala še drugim zahtevkom do zapuščine. Po izdaji prvotnega sklepa o dedovanju se je našla dodatna zapuščina, zato je sodišče prve stopnje po napotilu Višjega sodišča v Ljubljani (sklep z dne 5. 5. 2004, opr. št. II Cp 1448/2003) opravilo zapuščinsko obravnavo in na novo pridobilo dedne izjave, pri čemer je dedič M. P. po pozivu sodišča podal izjavo, da uveljavlja nujni delež. Na naroku 8. 6. 2012 so dediči po pokojni I. V. R. izjavili, da ne vztrajajo pri uveljavljanju dednega deleža I. V. R., M. P. pa je izjavil, da vztraja pri zakonitem dedovanju, dedinji po pokojni M. K. D. in M. K. pa sta vztrajali pri oporočnem dedovanju. Hkrati se so dediči M. P. ter D. in M. K. priglasili k dedovanju in sprejeli svoj dedni delež.

5. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi razlogi najprej pojasnjuje, da je dedič zamudil rok za uveljavljanje neveljavnosti oporoke zaradi napak v obliki, kot je določen v 76. členu ZD, saj je bila oporoka razglašena 2. 7. 1960. Neveljavnost po uvedbi dedovanja lahko namreč uveljavlja samo tisti, ki ima pravni interes, in sicer v enem letu od dneva, ko je zvedel za oporoko, toda najpozneje v 10 letih od razglasitve oporoke. To pomeni, da dedič nima prav, ko navaja, da bi bilo treba novo najdeno premoženje razdeliti na podlagi določb ZD o zakonitem dedovanju, temveč je odločitev prvostopenjskega sodišča o uporabi določb o oporočnem dedovanju pravilna. Nadalje tudi ne drži pritožbena navedba, da se dedič prvotnega postopka ni udeleževal, češ da v spisu ni dokaza o tem, da je prejel vabilo na prvotno obravnavo. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 25. 5. 1961, zapisnika z dne 7. 8. 1963 in zapisnika z dne 21. 9. 1963 je namreč razvidno, da je bil na obravnavi prisoten (zapisnik pa je tudi podpisal), čim pa je tako, je kakršno koli razpravljanje o (ne)pravilnosti vročanja odveč.

6. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba dedičevi pritožbi ugoditi, saj je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Po izdaji prvotnega sklepa o dedovanju se je našlo novo premoženje, pri čemer sta v zvezi z dedovanjem tega, novo najdenega premoženja, upoštevaje določbe ZD in sodno prakso s tega področja, ključni dve vprašanji, in sicer, prvič, ali je obseg dedovanja z upoštevanjem tega novega premoženja bistveno spremenjen ali ne, in drugič, kakšna je pravna narava izjav dedičev v prvotnem zapuščinskem postopku in kako te vplivajo na sedanji zapuščinski postopek, v katerem je predmet dedovanja novo najdeno premoženje. V primeru, da gre za bistveno spremenjeni obseg zapuščine, glede na že pravnomočno razdeljeno dediščino, bo odločitev sodišča odvisna od izjav dedičev tega postopka (1). Pri tem iz izpodbijanega sklepa izhaja, da dodatna zapuščina obstoji iz več nepremičnin, pri čemer mora sodišče, da lahko ugotovi, ali gre za bistveno povečan obseg premoženja, to premoženje ter tudi premoženje, zajeto s prvotnim sklepom o dedovanju, oceniti. Za pravilno odločitev v tej zadevi je namreč bistveno, da je pritožnik, po tem ko je bilo najdeno dodatno premoženje, izjavil, da uveljavlja nujni delež, kar je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, saj je novo najdeno premoženje razdelilo, ne da bi ugotavljalo, ali je morebiti prikrajšan pritožnikov nujni delež. Kljub veljavni oporoki in pravilni odločitvi, da je treba tudi novo premoženje razdeliti na podlagi določb ZD o oporočnem dedovanju, imajo namreč zakoniti dediči na podlagi 26. člena ZD pravico do nujnega deleža, tj. do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati. Nujni delež potomcev znaša polovico tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu dediču po zakonitem dednem redu. Sodišče prve stopnje niti ni preverilo, ali je bil dedič kljub prejemu volila v znesku 40.000,00 DIN morda prikrajšan pri nujnem deležu, kar bi glede na njegovo izjavo, s katero je uveljavljal nujni delež, moralo storiti. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na 47. člen ZD, po katerem se volilo, voljeno zakonitemu dediču, vračuna v njegov dedni delež, razen če iz oporoke izhaja, da je bila oporočiteljeva volja, da dobi dedič volilo poleg svojega deleža, kar iz oporoke v tej zadevi ne izhaja. Institut vračunanja volil v dedni delež (kolacija) omogoča, da dobijo dediči, ki jim je zapustnik v oporoki naklonil volila, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor pač znaša vrednost volila. Do vračunanja pride po samem zakonu in velja za vse zakonite in nujne dediče, ker so namreč tudi nujni dediči zakoniti dediči (2).

7. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je v celoti spregledalo določbe ZD o uveljavljanju, izračunavanju in prikrajšanju nujnega deleža, zato je pritožbeno sodišče pritožbi dediča ugodilo ter izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti vrednost zapustnikovega premoženja. Iz tega bo moralo izločiti morebitne dele, ki niso predmet dedovanja (32. in 128. člen ZD), ter gospodinjske predmete, ker gredo samo določenim upravičencem (33. člen ZD). Od ostanka vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), je treba odšteti njegove dolgove ter dolgove zapuščine (pasiva zapuščine). Razlika je čista zapuščina. Tej je treba prišteti vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za časa življenja, seštevek pa predstavlja t. i. obračunsko vrednost zapuščine (28. člen ZD). Od te vrednosti bo nato sodišče prve stopnje izračunalo zakoniti dedni delež dedičev in njihove nujne deleže (3). V nujni delež dediča/pritožnika bo zaradi določbe 47. člena ZD moralo vračunati prejeto volilo. Če bo vrednost volila presegala vrednost izračunanega nujnega deleža, bo presežek lahko obdržal, če bosta vrednosti enaki, bosta celotno premoženje podedovali dedinji D. in M. K., če pa je dedič prejel premalo, bo njegov dedni delež prikrajšan, kar bo zapuščinsko sodišče moralo upoštevati pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju.

(1) Glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 9. 2012, opr. št. II Cp 735/2012, in v tej odločbi citirano sodno prakso.

(2) Dedovanje z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, osma, spremenjena in dopolnjena izdaja, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 65, 66. (3) Glej tudi sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2378/2011 z dne 13. 6. 2012.