Jedro

V opisu kaznivih dejanj nasilništva, za kateri je bil obsojec spoznan za krivega, ko je (skupaj s sostorilcem) oškodovance najprej z udarcem v glavo zbil na tla, nato pa jih na tleh ležeče udarjal in brcal po glavi in telesu, pri čemer so oškodovanci utrpeli več poškodb, je posledico tega ravnanja, ko na tleh ležeči oškodovanci niso več svobodno odločali o svojem ravnanju in so postali objekt obsojenčevega nasilja, moč opredeliti kot spravljanje v podrejen položaj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je K.K. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, za kateri mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen devet mesecev zapora in enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je obsojencu v določeno kazen vštelo čas, prestan v hišnem priporu, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Z isto sodbo je sodišče K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je še odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar jo je potrebno zavrniti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o odgovoru ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da se z odgovorom ne strinja.

B.

5. Vložnik v zvezi s kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je v zvezi z dogodkom 18.3.2007 kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče A.T. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za ponovno zaslišanje priče J.S. v zvezi z dogodkom 28.3.2007. Prvi dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zaslišanje dodatne priče pa zaključkov sodišča ne bi moglo omajati, drugega pa z obrazložitvijo, da je bila omenjena priča že zaslišana. Vložnik meni, da bi sodišče moralo zaslišati A.T., ker so priče P., S. in K. pričale proti obsojencu, obramba pa je z zaslišanjem T. želela diskreditirati njihove izpovedbe, ki naj bi bile glede ključnih dejstev protislovne. Obsojenec naj ne bi imel na voljo nobenih drugih dokaznih predlogov, s katerimi bi lahko dokazoval neresničnost izpovedb prič. Po vložnikovem mnenju je stališče drugostopenjskega sodišča, da je imel obsojenec možnost zaslišati soobtoženega T. na začetku postopka, napačno, ker se je potreba po njegovem zaslišanju pokazala šele v teku postopka. Vložnik še zatrjuje, da je sodišče zaradi spremembe izpovedb ključnih prič z odtegnitvijo dovoljenja za ponovno zaslišanje priče S. obsojencu preprečilo učinkovito in aktivno obrambo. Iz tega razloga je nenazadnje tudi državni tožilec predlagal ponovno zaslišanje priče S. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Up-34/95 bi sodišče v dvomu moralo izvesti dokazni predlog obrambe, ki je bil v korist obdolženca.

6. Obsojenčev zagovornik je že v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča uveljavljal ugovor, da je sodišče s tem, ko soobtoženega A.T. ni zaslišalo kot pričo, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Do tega vprašanja je tako zavzelo (pravilno) stališče že sodišče druge stopnje, ki je obrazložilo, da je bil soobtoženi T. o obravnavanem dogodku zaslišan ter da je bila obsojenemu K. bila dana pravica do zaslišanja soobtoženca ne glede na odločitev slednjega, da se bo branil z molkom in da je bil postopek zoper njega kasneje izločen, pri čemer izločitev postopka ni mogla biti K. v škodo. Drugostopenjsko sodišče je še obrazložilo, da je bil soobtoženi T. v obravnavani zadevi v vlogi obtoženca, kar pomeni, da v isti zadevi ni mogel nastopati kot priča. Kot je bilo obrazloženo že v sodbi drugostopenjskega sodišča, je bila uresničitev pravice K., da zasliši soobtoženca, odvisna od volje slednjega, ali se bo zagovarjal in odgovarjal na vprašanja. Soobtoženi T. se je odločil, da se bo branil z molkom in da ne bo odgovarjal na vprašanja. Ob povedanem pa je potrebno dodati še naslednje: po podatkih v spisu je bil soobtoženi T. dalj časa odsoten (bil naj bi v Avstraliji), kar je tudi prijavil pri upravnem organu, zaradi česar sodišču ni bil dosegljiv. Iz tega razloga je mogoče zatrditi, da dokaza z njegovim zaslišanjem ni bilo mogoče izvesti. Na podlagi ostalih dokazov je sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem soobtoženega T. 7. Sodišče prve stopnje je po prejetju dopisov prič I.S. in A.B., češ da nista povsem prepričana v točnost njune prepoznave obsojenca, omenjeni priči na naroku za glavno obravnavo dne 11.3.2008 ponovno zaslišalo, prav tako je ugodilo dokaznemu predlogu za ponovno zaslišanje J.S., na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 8.4.2008 pa je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za razsojo ter da ponovno zaslišanje oškodovanca v zvezi s spremenjenima izpovedbama zgoraj omenjenih prič ni potrebno. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je sodišče natančno analiziralo izpovedbi prič S. in B., njuni spremenjeni izpovedbi ocenilo kot neprepričljivi, prvi izpovedbi teh prič pa je ocenilo kot verodostojni (sodba, stran 31 in 32). V zvezi s spremembo izpovedb je potrebno še navesti, da sta omenjeni priči večkrat prepoznali obsojenca kot napadalca, priča B. ga je prepoznala tudi po postavi in načinu hoje, sodišče pa je zgolj predpostavljalo (ne pa z gotovostjo ugotovilo), da je do spremembe izpovedb prišlo zaradi prestrašenosti prič, kar je pojasnilo tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 6 in 7). Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta prvi izpovedbi omenjenih prič tako prepričljivi, da ju nasprotno izvajanje obrambe ne bi moglo omajati. S tem, ko je sodišče dejansko stanje na podlagi izpovedb zgoraj omenjenih prič (da je prav obsojenec napadel oškodovanca) ugotovilo tako trdno, da ponovno zaslišanje oškodovanca ni bilo več potrebno, in ko je obrazloženo zavrnilo predlog za ponovno zaslišanje oškodovanca, po oceni Vrhovnega sodišča ni storilo očitane kršitve pravice do obrambe.

8. Po vložnikovem zatrjevanju je drugostopenjsko sodišče storilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP s tem, da je prezrlo novo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja nasilništva in dekriminacijo stare oblike tega kaznivega dejanja. Vložnik po opravljeni lastni primerjavi zakonskih opisov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in prvem odstavku 296. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zatrjuje, da se izvršitvena oblika, ki se kaže v grdem ravnanju, po sedaj veljavnem zakonu ujema s prej veljavnim kazenskim zakonom, vendar v konkretnem primeru ni izpolnjen drugi pogoj, to je spravljanje oškodovanca v podrejen položaj.

9. V zvezi z zgornjim zatrjevanjem zahteve je potrebno ugotoviti, da vložnik po vsebini uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP (češ da dejanje, ki je v opisu, nima znakov ne kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 ne kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1, zaradi česar je potrebno obsojenca oprostiti) in ne (zatrjevano) kršitev 4. točke 372. člena ZKP (ki je podana, če sodišče glede na opis dejanja, ki je predmet obtožbe, nepravilno uporabi kazensko materialno določbo). Sodišče druge stopnje po določbi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusi, ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon. Po določbah o časovni veljavnosti kazenskega zakona tako v prej kot tudi v sedaj veljavnem kazenskem zakoniku se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 3. člena KZ in prvi odstavek 7. člena KZ-1), le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni, se uporablja zakon, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 3. člena KZ in drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavanem primeru obsojenčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal kršitve kazenskega zakona, drugostopenjsko sodišče pa ob preizkusu po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitve zakona, zato se o vprašanju, ali je KZ-1 milejši zakon, ni bilo dolžno opredeliti. Zato sodišču druge stopnje ni moč očitati, da je s prezrtjem spremembe kazenskega zakona glede kaznivega dejanja nasilništva storilo kršitev kazenskega zakona. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem vložnika, da v obravnavanem primeru ni podano kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Glede na opisa kaznivih dejanj nasilništva, za kateri je bil obsojeni K. pravnomočno spoznan za krivega, ko je obsojenec (skupaj s sostorilcem) oškodovance najprej z udarcem v glavo zbil na tla, nato pa jih na tleh ležeče udarjal in brcal po glavi in telesu, pri čemer so oškodovanci utrpeli več poškodb, je posledico takšnega obsojenčevega ravnanja, ko na tleh ležeči oškodovanci niso več svobodno odločali o svojem ravnanju in so postali objekt obsojenčevega nasilja, moč opredeliti kot spravljanje v podrejen položaj (o slednjem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v sodbah I Ips 194/2009 in I Ips 117/2009, obe z dne 3.9.2009). Ob povedanem ni mogoče pritrditi navedbam vložnika, da sta bili dejanji, opisani v izreku izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča, z novo zakonsko opredelitvijo kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 dekriminirani.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Obsojenec je sicer brezposeln in ga preživljajo starši, vendar je pridobil (srednješolsko) strokovno izobrazbo ter je brez preživninskih obveznosti, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.