Jedro

V pravni teoriji je enotno stališče, da se šteje kot poseg v pravico do denacionalizacije sprememba ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo pred uveljavitvijo ZDen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Radovljica št. D-321-41/1992-937 z dne 22. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo v 1. točki izreka zavrnil zahtevek tožnice za vračilo v naravi parc. št. 1149/1, 1149/7 in 1149/8 k.o. ..., ki predstavljajo del podržavljene parc. št. 1149/1 k.o. ... ter parc. št. 1149/2 in 1149/5 k.o. ..., ki predstavljata del podržavljene parc. št. 1149/2; v 2. točki izreka zavrnil zahtevek v obliki nadomestnih zemljišč; v 3. točki izreka določil odškodnino za podržavljene parcele v višini 2.043,07 DEM v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok) ter zavrnil zahtevek, ki presega višino, določeno na podlagi Odloka; v 4. točki izreka določil, da je zavezanec Slovenska odškodninska družba; v 5. točki izreka, da mora zavezanec v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti tožnici obveznice, ter v 6. točki izreka, da bo v preostalem delu zahteve odločil s posebno odločbo. V obrazložitvi je navedel, da so bile parcele podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana št. 983/4 z dne 17. 9. 1947, na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in v smislu Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupatorji ali njegovi pomagači. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke izhaja, da parcele predstavljajo obalo Bohinjskega jezera, gospodarsko poslopje predstavlja objekt čolnarne, na parceli 1149/8 pa stoji skulptura zlatoroga. Z Uredbo Vlade RS o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča Bohinjskega jezera (Uradni list RS, št. 34/2006) so bila zemljišča opredeljena kot priobalna zemljišča, z odločbo Občine Bohinj št. 478-31/2009 z dne 11. 6. 2009 pa so pridobila status naravnega vodnega javnega dobra in so kot taka tudi vpisana v zemljiški knjigi. Ker gre za obalo Bohinjskega jezera, torej za zemljišča namenjena splošni uporabi, ki so kot javno dobro tudi vpisana v zemljiški knjigi, je podana ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zavrača ugovor, da status javnega dobra ne vpliva na možnost prometa. V postopku je ugotavljal lokacijo stare čolnarne, ki jo je tožnica dokazovala na podlagi fotografij iz leta 1937, ter na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da čolnarna na fotografiji iz leta 1937 ne stoji na parceli št. 1149/8 k.o. ... in tudi ne na delu podržavljene parcele 1149/1, temveč na parceli št. 1438 k.o. ..., ki ni predmet tega postopka. Tožnica tudi ni dokazala, da bi bila zemljišča nezazidana stavbna zemljišča, v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, zato jih je ovrednotil v skladu z Odlokom.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, V obrazložitvi zavrača ugovore glede kršitve določb postopka, v zvezi z obveznostjo izdelave novega poročila (tretjega) pred izdajo izpodbijane odločbe ter da bi morala biti opravljena ustna obravnava, na kateri bi morala biti zaslišana izvedenka. V zvezi z oviro po tretjem odstavku 19. člena ZDen soglaša s prvostopnim organom, da status javnega dobra preprečuje prometnost. Glede na 16. člen Zavoda o vodah (ZV-1) ugotavlja, da je podana ovira za vračilo v naravi, saj bi v nasprotnem bila potrebna ponovna razlastitev.

Tožnica v tožbi uvodoma uveljavlja kršitve pravil postopka, ker je organ opustil pripravo poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. Res je izdelal dve poročili, vendar je glede na pripombe v poročilu 2 dopolnil poročilo 1, vendar je izpodbijana odločitev bistveno drugačna od v poročilu 2 predvidene. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2012 izrecno predlagala razpis ustne obravnave, vendar temu organ ni sledil, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka na podlagi 149. člena ZUP/86. V zadevi bi moral biti zaslišan izvedenec, razen tega je v postopku udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. Sklicuje se na prakso Upravnega sodišča. Tožnica je predlagala zaslišanje izvedenca ter opozorila na napako pri uporabi objektiva z različno goriščno razdaljo, do ugovora pa se izvedenec ni opredelil. Prvostopna odločba ne dosega standarda obrazložitve upravne odločbe ter je ni mogoče preizkusiti. Tožnica lahko samo ugiba, da je upravni organ štel, da naj bi bile sedanje nepremičnine izvzete iz pravnega prometa oziroma, da na njih ne bi bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, saj tega iz odločbe ni mogoče razbrati. Tožnica je ves čas opozarjala, da status javnega dobra ne pomeni, da so nepremičnine izvzete iz pravnega prometa. Uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava, ker je organ štel, da morebiten status javnega dobra samodejno pomeni, da naj bi bile nepremičnine izven pravnega prometa oziroma na njih ne bi bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. Iz previdnosti opozarja, da ovire za vrnitev nepremičnin niso izkazane, saj priobalno zemljišče, ki ni hkrati v lasti Republike Slovenije, ni izven pravnega prometa. Sam status javnega dobra tudi ne vpliva na možnost pridobitve lastninske pravice in javno dobro kot tako ni izvzeto iz pravnega prometa. Jasno je, da ovira v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ni podana. Nepremičnine so opredeljene kot priobalno zemljišče in niso v lasti Republike Slovenije. Četudi bi šlo za vodna zemljišča, ki imajo po samem zakonu status javnega dobra, ne bi bila izven pravnega prometa. Omejitev pravnega prometa se nanaša samo na vodna zemljišča v lasti Republike Slovenije. Promet z vodnimi zemljišči, ki so javno dobro, in ki niso v lasti Republike Slovenije, ni omejen. Nasprotno izrecno je predviden, saj v nasprotnem primeru zakonodajalec ne bi predvidel predkupne pravice Republike Slovenije in postopka s prodajo tovrstnih nepremičnin. Z obravnavano odločbo je organ nedopustno posegel v pravico do zasebne lastnine. Ustavnosodna praksa je namreč že večkrat zavzela jasno stališče, da se pri odločanju o vseh denacionalizacijskih zadevah vedno izhaja iz stališča, po katerem pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine. Kot poseg v pravico do denacionalizacije se je vedno štelo spremembo ureditve predpisov, s katerimi se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerih z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen. Z Uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča Bohinjskega jezera, predvsem pa z odločbo Občine Bohinj št. 478/2009 z dne 11. 6. 2009 in sklepom Občine Bohinj št. 478/2009 z dne 11. 6. 2009 se je položaj tožnice kot denacionalizacijske upravičenke poslabšal in sicer z omejitvijo nepremičnin s statusom javnega dobra (čeprav to ni ovira za njihovo vrnitev v naravi). V primeru, da bi bila z podzakonskim aktom zavezanca vzpostavljena ovira za vrnitev v naravi, na kar lahko posredno sklepa tožnica, saj obrazložitev prvostopnega organa v ta del ne seže, je v konkretnem primeru ne bi bilo dopustno upoštevati, saj bi šlo za vzpostavitev ovire s strani zavezanca po uveljavitvi ZDen. Vzpostavitev ovire bi pomenila pretiran poseg v pravico do zasebne lastnine. Predlaga, da sodišče že ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča, ki so sankcionirale naknadno postavljanje ovir za vračilo podržavljenega premoženja v naravi, odpravi izpodbijano odločbo oziroma, da prekine postopek in vloži zahtevo za oceno skladnosti določbe 16. člena Zakona o vodah (ZV-1). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku A. d.d. in B. v odgovoru na tožbo predlagata zavrnitev tožbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je za nepremičnine, ki so predmet vračanja, podana ovira za vračanje v naravi, določena v 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po tretjem odstavku 18. člena ZDen se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz tega zakona. Nepremičnine pa ni mogoče vrniti, 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Iz obrazložitve obeh upravnih organov izhaja, da štejeta, da je v obravnavani zadevi podana ovira za vrnitev v naravi iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ker so nepremičnine po pravnem statusu ob odločanju naravno javno dobro v lasti Občine Bohinj.

Nesporno je, da so po Uredbi o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča Bohinjskega jezera (Uredba) parc. št. 1149/2, 1149/7 in 1149/8, vse k.o. ..., v celotni površini priobalna zemljišča, parc. 1149/1 in 1149/5 k.o. ... pa le z delom svoje površine. Uredba temelji na 14. členu ZV-1. Z odločbo Občine Bohinj št. 478-31/2009 z dne 11. 6. 2009 pa so te nepremičnine pridobile status naravnega vodnega javnega dobra in so kot taka vpisana v zemljiški knjigi. Navedeno dejansko stanje je bilo podlaga za ugotovitev o obstoju citirane ovire.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa sodišče odločitvi organov ne more slediti, saj ne pomeni popolno ugotovljenega dejanskega stanja za uporabo posledice, ki je določena v 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločbah v okviru ustavnosodne presoje zakonskih določb, ki so se nanašale na denacionalizacijo, poudarilo, da je denacionalizacijskim upravičencem priznan varovan pravni položaj že od uveljavitve ZDen. Gre za pričakovano pravico, za katero je temeljno, da se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo (odločbe U-I-95/91, U-I-431/94, U-I-22/95, U-I-119/94, U-I-107/96, U-I-326/98, U-I-138/99). V pravni teoriji je torej enotno stališče, da se šteje kot poseg v pravico do denacionalizacije sprememba ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo pred uveljavitvijo ZDen.

V skladu z zgoraj navedenim stališčem sodišče meni, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljeno, saj status obravnavanih nepremičnin ob uveljavitvi ZDen ni raziskan (ali so imele mogoče obravnavane nepremičnine status dobrine splošnega pomena po ZV – Uradni list RS, št. 38/91, 29/86, 51/91). Ob ugotovitvi statusa, primerljivega s statusom naravnega javnega dobra, se položaj denacionalizacijskih upravičencev z vzpostavitvijo le-tega, ki ga imajo nepremičnine ob odločanju, ni poslabšal, kolikor je tudi tak status preprečeval vračanje v naravi, kot je določeno v 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral upravni organ dopolniti dejanske ugotovitve za pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica ugovarja tudi bistvenim kršitvam določb postopka. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, se podrobno ne spušča v razlago utemeljenosti teh tožbenih razlogov. Meni pa, že glede na vsebinski ugovor tožnice o napaki pri uporabi objektiva za različno goriščno razdaljo, v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke za geodezije C.C., ki je glede na, s strani tožnice predloženo fotografijo iz leta 1937, ugotavljala lego kasneje porušene čolnarne, da naj organ v skladu z določbo 189. člena ZUP/86 razpiše ustno obravnavo in zadevo razčisti. Sporno dejstvo o legi čolnarne je namreč pomembno zaradi statusa parcele (kmetijsko ali stavbno zemljišče), torej v zvezi z določitvijo odškodnine, kolikor bo ugotovljeno, da je ovira za vrnitev v naravi obstajala.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR povečano za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.