Jedro

Tudi če je poroštveno izjavo podpisal toženec, ki je bil v svojstvu samostojnega podjetnika hkrati tudi dolžnik, to še ne pomeni, da poroštvo ni nastalo. Namen tovrstnega poroštva je ravno v tem, da se toženec zaveže plačati terjatev, ki jo ima tožeča stranka do njega kot samostojnega podjetnika, če te ne bi bil sposoben izpolniti kot samostojni podjetnik.

Na obstoj in veljavnost poroštvene zaveze ne vpliva okoliščina, da je bil nad toženo stranko kot samostojnim podjetnikom izveden stečajni postopek. Z njegovim zaključkom so prenehale oz. ugasnile vse pogodbe in iz njih izvirajoče obveznosti, ki so se nanašale na toženca kot samostojnega podjetnika. Poroštvena zaveza pa je osebne narave in se ne nanaša na poslovno dejavnost. Zato je obstoječa in veljavna tudi po koncu stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v 2. točki izreka) razveljavi.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za znesek 39.093,00 EUR in odločilo, da je tožeča stranka na račun Okrožnega sodišča v K. dolžna plačati stroške v znesku 2.043,82 EUR.

(2) S sodbo pa je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35550/2009 z dne 20. 03. 2009, v 1. točki razveljavi za znesek 39.093,00 EUR, v zvezi s katerimi je z zgoraj citiranim sklepom ustavilo postopek. V preostalem je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi. Odločilo je še, da bo o izvršilnih stroških in stroških pravdnega postopka odločilo s posebnim sklepom.

(3) Zoper sklep se v delu, v katerem ji je naložilo plačilo stroškov, zaradi bistvenih kršitev po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev o stroških razveljavi oziroma spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov v viši 590,52 EUR. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da sodišče o stroških ne bi smelo odločiti, saj postopek pred njim ni bil končan. Tožeča stranka je namreč umaknila le del tožbenega zahtevka. ZPP izdajo sklepa o stroških v primerih, ko postopek še ni končan, določa le kot izjemo, za katero pa v predmetnem primeru ne gre. Da je odločitev sodišča nesmiselna, izhaja tudi iz tega, da se o stroških postopka odloča glede na uspeh pravdnih strank in po medsebojnem pobotu naloži le plačilo presežka. Sklep je tako preuranjen in s tem nezakonit. Stroške je sodišče tudi po višini nepravilno odmerilo. Nagrada za ugovor zoper sklep o izvršbi bi se morala po tar. št. 3100 Zakona o Odvetniški tarifi (Ur. l. RS; št. 67/2008 s spremembami; v nadaljevanju ZOdvT) všteti v nagrado po postopek na prvi stopnji. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe 36. člena ZOdvT, da se za postavljene oziroma dodeljene odvetnike uporabljajo posebej določene nagrade. Tako bi moralo sodišče tožeči stranki naložiti le plačilo stroškov v višin 590,52 EUR.

(4) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35550/2009 z dne 20. 03. 2009, v celoti razveljavi in postopek ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe. Opozarja, da je šel A. M. s. p. dne 05. 12. 2005 v stečaj in da so s tem ugasnile vse terjatve do njega. Hkrati pa je prenehala obveznost poroka, da poravna to ugaslo terjatev. S stečajem je prenehala tudi sklenjena pogodba o finančnem leasingu premičnin. Zato toženec za obveznosti iz te pogodbe ne more odgovarjati. Od tedaj dalje pa tečejo tudi zastaralni roki. Pogodba je bila sklenjena kot gospodarska pogodba, za katero velja 3-letni zastaralni rok, ki je začel teči s stečajem. Predlog za izvršbo je bil vložen po poteku triletnega zastaralnega roka. Poleg tega pa je potrebno upoštevati, da gre za občasne terjatve – obroke, ki so vsi zapadli v plačilo prej kot v treh letih pred vložitvijo predloga za izvršbo. Toženec je bil res obsojen za kaznivo dejanje goljufije, a je z njim povzročil škodo le v višini 29.859,22 EUR, za kolikor je že v teku izvršilni postopek. V tem delu je bila tožba tudi umaknjena. Predlog za izvršbo je bil vložen na podlagi verodostojne listine – to je listine obračun terjatev po sporni pogodbi, pri čemer se ta glasi na s. p., ki je prenehal obstajati že tri leta pred njeno izdajo in zato ta ne more biti podlaga za terjatev zoper toženca. Iz nje tudi ni razvidno, kako je tožeča stranka prišla do vtoževanega zneska oziroma kaj je upoštevala. Hkrati ta tudi ni izkazala svoje terjatve po višini. K 60-im obrokom je prištela tudi polog, za katerega je v pogodbi določeno, da je že upoštevan pri izračunu lizinških obrokov.

(5) Na vročeni pritožbi nasprotna stranka ni podala odgovora.

(6) Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

(7) Tožeča stranka utemeljeno nasprotuje temu, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka v zvezi z umaknjenim delom tožbe odločilo hkrati s sklepom, s katerim je v tem delu ustavilo postopek. 4. odstavek 163. člena določa, da o stroških postopka sodišče odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Med postopkom pa le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP). S sklepom o delni ustavitvi postopka se postopek pred sodiščem prve stopnje ni v celoti končal. Ta je bil končan šele z izpodbijano sodbo, v kateri pa o stroških postopka sodišče sploh ni odločilo. Šele ob izdaji sodbe je znano, kolikšen je končni uspeh vsake izmed pravdnih strank. V skladu s tem je vsaka stranka tudi upravičena do povračila svojih stroškov postopka. Takšno cepljenje tožbenih zahtevkov lahko v primeru, ko se o stroških postopka odloča glede na vrednost spornega predmeta, pripelje do drugačnega izida, kot če bi sodišče o stroških odločilo enotno. Ob tem je utemeljen tudi pomislek tožeče stranke, da se o stroških pravdnih strank, kadar je vsaka deloma uspela, odloča tako, da se izračuna, koliko bi katera stranka morala povrniti drugi stranki, nato pa njune medsebojne zahtevke pobota. V plačilo se naloži le morebitni presežek. Velja tudi opozoriti, da je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru, ko ima ena stranka pravico do brezplačne pravne pomoči, stroški, ki jih mora povrniti nasprotna stranka, plačajo v dobro proračuna RS oziroma na račun sodišča, zmotno. Ne ZPP ne Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami; v nadaljevanju ZBPP) ne dajeta podlage za naziranje, da bi morala stranka, ki (vsaj deloma) ne uspe v pravdi, proti upravičencu do brezplačne pravne pomoči povrniti odmerjene pravdne stroške sodišču in ne stranki, ki ji je odobrena brezplačna pravna pomoč. V pravdnem postopku sta stranki le tožeča in tožena stranka, ne pa tudi država (sodišče), ki eni od strank odobri brezplačno pravno pomoč. Zato pravdno sodišče v pravdnem postopku odloči le o njunih medsebojnih razmerjih, vključno tudi o pravdnih stroških. Pri odločitvi o tem, upoštevaje 12. poglavje ZPP, odloči, katera od strank mora drugi povrniti nastale pravdne stroške. Terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, pa preide na RS po samem zakonu, in sicer do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči in z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka (46. člen ZBPP). Prehod terjatve iz naslova pravdnih stroškov upravičenca do brezplačne pravne pomoči na RS je torej urejen z ZBPP in ni stvar odločitve pravdnega sodišča (1).

(8) Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper sklep ugodilo in sklep v izpodbijanem delu (glede stroškov pravdnega postopka) razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče bo tudi o stroških, povezanih z umaknjenim delom tožbe, odločilo skupaj z vsemi ostalimi stroški, glede katerih je odločitev pridržalo za poseben sklep. Na tem mestu velja še opozorilo, da so utemeljeni tudi pritožbeni pomisleki glede višine odmerjenih stroškov. Tožena stranka je upravičenec do zastopanja na podlagi brezplačne pravne pomoči. Odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, se nagrade glede na vrednost spornega predmeta odmerjajo po 36. členu ZOdvT. Pa tudi, da se v skladu s tarifo št. 3100, po kateri je sodišče prve stopnje odmerilo nagrado za pravdni postopek, v to všteva nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, če pravdni postopek poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe. Temu pa je tako tudi v konkretnem primeru.

O pritožbi zoper sodbo

(9) Tožeča stranka in Z., gostinstvo in posredništvo, A. M. s. p. sta dne 03. 01. 2005 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin št. NM 12390, katere del so tudi Splošni pogoji za finančni lizing premičnin za pravne osebe (v nadaljevanju leasing pogodba). Tožena stranka - A. M. – se je za obveznosti iz te leasing pogodbe istega dne s poroštveno izjavo zavezala še kot porok in plačnik (solidarno poroštvo).

(10) Pogodbe o leasingu zakonodaja izrecno ne ureja, sodna praksa pa jo opredeljuje kot pogodbo, za katero je potrebno upoštevati določila obligacijskega prava o prodaji na obroke in zakupa, v prvi vrsti pa izhajajoč iz načela pogodbene svobode, določila pogodbe v konkretnem primeru vselej, ko med pogodbenima strankama v zvezi z njo nastane spor. Izrecno pa je v določbah obligacijskega prava urejeno poroštvo. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen Obligacijskega zakonika (2)).

(11) Že v okviru pravilne uporabe materialnega prava gre presoditi, ali je takšna zaveza poroka veljavna. Tudi če je poroštveno izjavo podpisal toženec, ki je bil v svojstvu samostojnega podjetnika hkrati tudi dolžnik, to še ne pomeni, da poroštvo ni nastalo. Namen tovrstnega poroštva je ravno v tem, da se toženec zaveže plačati terjatev, ki jo ima tožeča stranka do njega kot samostojnega podjetnika, če te ne bi bil sposoben izpolniti kot samostojni podjetnik. Po mnenju pritožbenega sodišča na obstoj in veljavnost poroštvene zaveze ne vpliva niti okoliščina, da je bil nad samostojnim podjetnikom izveden stečajni postopek. Z njegovim zaključkom so prenehale oziroma ugasnile vse pogodbe in iz njih izvirajoče obveznosti, ki so se nanašale na toženca kot samostojnega podjetnika. Poroštvena zaveza pa je osebne narave in se ne nanaša na poslovno dejavnost. Zato je obstoječa in veljavna tudi po koncu stečajnega postopka, četudi je pogodba in s tem obveznost samostojnega podjetnika prenehala (2. odstavek 1022. člena OZ) (3).

(12) Utemeljen ni niti toženčev ugovor zastaranja. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v skladu z 8. členom leasing pogodbe tožeča stranka zaradi neplačevanja obrokov leasinga s strani leasingojemalca dne 11. 05. 2005 (še pred zatrjevanim stečajem toženca kot samostojnega podjetnika) od pogodbe odstopila in zahteva povračilo tako nastale škode (in ne plačilo obrokov leasinga, za katere toženec uveljavlja 3 - letni zastaralni rok za občasne terjatve). Odškodninska terjatev za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje obveznosti (3. odstavek 352. člena OZ). Ker terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, bi zastarala v 3 - eh letih (349. člen OZ). Terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, pa ne more zastarati prej, predno izteče čas, določen za zastaranje kazenskega pregona. Rok za zastaranje kazenskega pregona za tožencu očitano in dokazano kaznivo dejanje goljufije je 10 let. Izhajajoč iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Krškem K 83/2005 z dne 30. 03. 2006 (priloga A 4) je bil toženec v zvezi z obravnavano leasing pogodbo obsojen za kaznivo dejanje goljufije. Kaznivo dejanje je bilo storjeno s sklenitvijo te pogodbe januarja 2005. Zastaranje kaznivega pregona tako ob vložitvi tožbe oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 17. 11. 2009 še ni nastopilo, s tem pa tudi ne zastaranje tožnikove odškodninske terjatve. Ne drži namreč, da naj bi toženec s tem kaznivim dejanjem povzročil le škodo v višini 29.859,00 EUR, za katere je bil postopek že ustavljen. Iz kazenske sodbe izhaja le, da je toženec povzročil škodo najmanj v tej višini, ki je bila tožeči stranki priznana že v kazenskem postopku na podlagi premoženjsko pravnega zahtevka. Ta pa je bil višji, s preostankom je bila tožeča stranka napotena na pravdo. Zastaranje terjatve na povračilo celotne škode, ki izvira iz tega kaznivega dejanja – sklenjene leasing pogodbe, tako ni nastopilo.

(14) Ne drži, da bi sodišče o terjatvi tožeče stranke odločilo na podlagi obračuna terjatev po pogodbi z dne 11. 02. 009, ki se glasi na toženca kot samostojnega podjetnika. Terjatev je priznalo na podlagi sklenjene pogodbe oziroma tožnikovega odstopa od te pogodbe, četudi je bila omenjena listina predložena kot podlaga predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ustrezno pa je sodišče ugotovilo in obrazložilo tudi njeno višino. Pojasnila s tem v zvezi je tožeča stranka podala na prvem naroku dne 11. 06. 2010. Od vrednosti leasinga v višini 63.630,05 EUR (60 obrokov po 727,48 EUR, stroški priprave in izvedbe 662,36 EUR, polog 19.318,89 EUR, kar potrjuje tudi predložena leasing pogodba) je odštet že plačan polog in prvi obrok, diskontirane obresti v višin 146,95 EUR in znesek 29.859,22 EUR, kolikor je bilo tožeči stranki že priznano v kazenskem postopku. Drži sicer, da je bil polog že upoštevan pri izračunu obrokov leasinga, kar pa lahko pomeni le, da so bili ti na račun pologa ustrezno nižji, saj njihova vrednost (60 krat 727,48 EUR) ne dosega niti nabavne vrednosti predmeta leasinga (55.196,83 EUR). Še dolgovani znesek je tako 13.578 EUR.

(15) Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP), pri tem pa po pooblastilu iz 358. člena ZPP vpogledalo tudi v predložene listine.

(16) Odločitev o pritožbenih stroških je po pooblastilu 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pridržalo, saj bo o njih s posebnim sklepom skupaj z vsemi drugimi stroški odločilo sodišče prve stopnje.

(1) Primerjaj sodbo VSL II Cp 332/2010 z dne 24. 03. 2010. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ.

(3) Primerjaj odločbe VSL I Cp 4043/2009 z dne 13. 10. 2010, VSL III Cp 923/2009 z dne 20. 05. 2009.