Jedro

Sporno pred sodiščem prve stopnje je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku ali sta tožnika poleg nepremičnine in objekta, ki stoji na njej, tudi lastnika elektroenergetske opreme ter v nadaljevanju uporaba 198. člena OZ in sicer odgovor na vprašanje ali se prihodki, ki jih ustvarja oseba, ki uporablja tujo stvar brez soglasja lastnika, lahko upoštevajo pri odmeri ustreznega nadomestila lastniku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

II. Pritožba prvo tožene stranke zoper točko I. izreka sodbe se zavrne ter v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) znesek 640,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezno zapadlih mesečnih zneskov (točka I. izreka) ter v presežku za plačilo zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka).

2. Tožnika vlagata pritožbo z navedbo, da jo izpodbijata v celoti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz navedb v obrazložitvi pritožbe pa izhaja, da se pritožujeta zgolj zoper zavrnilni del odločitve, saj se zavzemata za odmero višje uporabnine, zato jo je sodišče druge stopnje obravnavalo kot pritožbo zoper točko II. izreka sodbe.

3. V nadaljevanju se povzame bistvo njune obsežne pritožbe: opozarjata, da se v obravnavani zadevi porajajo vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve in zahtevajo tudi spremembo sodne prakse na katero se sklicuje prvostopno sodišče: kako pravilno tolmačiti določbi 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej ali se prihodki, ki jih ustvarja oseba, ki uporablja tujo stvar brez soglasja lastnika lahko upoštevajo pri odmeri ustreznega nadomestila lastniku ter ali lahko sodišče odločitev o višini nadomestila, ki pripada tožnikoma kot lastnikoma trafo postaje, s katero toženki ustvarjata prihodke, opre zgolj na mnenje cenilca nepremičninske stroke, brez njegovega zaslišanja, brez upoštevanja mnenja izvedenke finančne stroke ter brez pridobitve mnenja izvedenca elektroenergetske stroke. V nadaljevanju podajata kratko predstavitev zadeve s poudarkom, da je njun pravni prednik že pred drugo svetovno vojno na lastne stroške na svoji nepremičnini zgradil transformatorsko postajo A. (v nadaljevanju TP) skupaj z vso opremo, ki se nahaja v notranjosti TP. Ta je bila v začetku druge svetovne vojne zaplenjena s strani okupatorja, kasneje po vojni nacionalizirana, nato pa sta tožnika, sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 5. 6. 2002 postala lastnika vsak do ½. S tem sta postala tudi solastnika spornega transformatorja in celotne opreme, ki tvori transformatorsko postajo. Opozarjata na 8. člen SPZ, na izpisek GURS z dne 31. 1. 2014 in poudarjata, da gre za zasebno lastništvo nad TP, ki je delujoča in je poslovni objekt, ki prinaša donos. Kljub dogovarjanju med pravdnimi strankami, ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe in vsa leta toženki nepremičnino uporabljata brez soglasja tožnikov in imata od nje korist. V letu 2021 je drugo toženka samovoljno posegla v TP in brez soglasja tožnikov presekala povezavo z električnim omrežjem in s tem posegla v njuno lastninsko pravico. Tožnika uveljavljata uporabnino po 198. členu OZ za čas od 1. 12. 2011 do 30. 11. 2012, saj sta bili toženki ves čas uporabe nedobroverni posestnici v smislu 96. člena SPZ. Ves čas postopka sta opozarjali, da je pomembna korist, ki sta jo dosegli toženki, kar je sodišče v celoti spregledalo. Ta donos je ugotavljala sodna izvedenka ekonomske stroke, sodišče njenih ugotovitev ni upoštevalo. V nadaljevanju grajata kot zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede lastništva TP A. pod prvo alinejo 11. točke sodbe, s povzemanjem navedb ter opozarjanjem na dokaze: vpogled v zemljiško knjigo, izpis GURS z dne 29. 11. 2017 in posledično grajata zmotno uporabo materialnega prava - 8. člena SPZ. Drugo toženka ni z ničemer izkazala, da je dejanska lastnica elektroenergetske opreme. Tudi prvo toženka je tožnikoma posredovala pogodbo o najemu TP, ki zajema zemljišče, zidan objekt in celotno elektroenergetsko opremo v njej. Pravni prednik je na lastne stroške postavil TP skupaj z vso opremo in ta je bila v delujočem stanju vrnjena tožnikoma. Ob odklopu v letu 2021 je pretežni del opreme drugo toženka pustila v TP, kar je razvidno iz fotografij priloženih k pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2021. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnikov z ogledom nepremičnine, čeprav bi se lahko s tem na kraju samem ugotovilo, da je pretežni del elektroenergetske opreme še vedno v TP. Vse to predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z upoštevanjem načela superficies solo cedit opozarjata na judikat Vrhovnega sodišča II Ips 168/2018: da ima zgrajena TP s svojo, na nepremičnino vezano infrastrukturo, z električnimi napetostmi in visokonapetostnimi vodi ter telekomunikacijskimi vodi, vse lastnosti zgradbe. TP predstavlja zgradbo zgrajeno z razlogom, da bo končnim uporabnikom dobavljala električno energijo in je z vsemi sestavinami, brez katerih ne more obratovati, namensko vezana na prostor. Ker so napeljave električni napetostni in visoko napetostni vodi, telekomunikacijski vodi, aparature trajno in funkcionalno povezani z nepremičnino v katero so vgrajeni, delijo v skladu z akcesijskim pravilom tudi njeno pravno usodo. Zato se lastninska pravica na glavni stvari razširi tudi na novo bistveno sestavino ne glede na to, kdo je bil lastnik stvari, ki je postala bistvena sestavina glavne stvari. V nadaljevanju obširno in obrazloženo graja, da je sodišče oprlo odločitev zgolj na cenitev cenilca nepremičnin, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. in 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki so odločilno vplivali na nepravilnost in nezakonitost sodbe, nadalje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka ter 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev določb Ustave, EKČP ter 1. člena Protokola 1 EKČP. Sodišče ni upoštevalo posebnosti predmeta zadeve: nedobrovernost toženk, da gre pri TP za specifičen predmet, ki omogoča donose. Čeprav je s sklepom odredilo izdelavo izvedeniškega mnenja dvema izvedencema, in sicer za nepremičnine in za elektroenergetiko, je izvedenec B. B. samostojno izdelal mnenje, pri čemer ni upošteval vseh posebnosti predmeta cenitve. Ni ugotovil, da je potrebno upoštevati tudi koristi toženk, čeprav je to izrecno navedeno in celo podčrtano v obrazložitvi sklepa prvostopnega sodišča. Mnenje sta grajali in predlagali, da naj svoje delo izvede skupaj z izvedencem za elektroenergetiko, oziroma po potrebi sodišče angažira novega izvedenca. Po izdelavi dopolnitve sta zahtevali zaslišanje izvedenca, ki je nujno, na kar kažejo ugotovitve sodišča, ko je navedlo, da gre za specifični predmet cenitve strokovnega stališča, ker izvedenec ni uspel pridobiti ustreznih primerljivih podatkov najema in prodaje za primerljive objekte. Sodišče je brez zaslišanja ugotovilo, da je mnenje strokovno. Iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti zakaj izvedenca ni zaslišalo. Očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča in odločbo Ustavnega sodišča, katere bistvo je, da sodišče praviloma ne more zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca z utemeljitvijo, da je po njegovi oceni mnenje popolno in prepričljivo. Glede nadomestila, ki pripada tožnikoma navajata, da je sodišče popolnoma izvotlilo lastninsko pravico tožnikov in vsa opravičenja in koristi so prišla na toženki, ki nista lastnika in stvar uporabljata proti volji lastnika. Sodišče je sicer ugotovilo, da se pravdne stranke niso mogle dogovoriti glede kupne oziroma najemne pogodbe, kar pomeni, da sta toženki uporabljali nepremičnino brez pravne podlage. Obveznost plačila denarne odmene zaradi neupravičene uporabe tuje stvari opredeljuje 96. člen SPZ, ki določa, da je nedobroverni uporabnik dolžan lastniku vrniti vse plodove oziroma plačati njihovo denarno vrednost. Nadalje se sklicujeta na določbo 198. člena OZ ter na napačno razlago te določbe s strani sodišča prve stopnje. Jezikovna razlaga nedvomno določa, da je dolžan neupravičeni pridobitelj povrniti vse koristi, ki jih je imel od uporabe stvari. Razlaganje predpisov, ki bi lastniku onemogočilo prejetje koristi, ki jo je ustvaril tisti, ki sicer zavestno uporablja tujo stvar brez soglasja lastnika oziroma celo v nasprotju z voljo lastnika ter z njo ustvarja prihodke, bi bilo v nasprotju s 14., 22., 23., 33. in 34. členom Ustave RS. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča III Ips 19/21. Izpostavlja, da je sodna izvedenka C. C. ugotavljala, koliko znaša korist toženk in ugotovila višino 12.178,00 EUR. Sodišče njenih zaključkov ni upoštevalo z obrazložitvijo, da tožnika te koristi ne bi mogla doseči sama. Sodišče je ravnalo v nasprotju s 198. členom OZ, ker ni upoštevalo koristi, ki sta jo z oddajanjem dosegli toženki ter svojo odločitev oprlo na sodno prakso, ki ni enaka dejanskemu stanju v obravnavanem postopku. V zadevi II Ips 97/2018 so bile konkretne okoliščine drugačne. V obravnavani zadevi ni sporno, da pravdne stranke niso dosegle konsenza glede prodaje oziroma najema TP, kar pomeni, da sta toženki nepremičnino TP uporabljali nedobroverno. Nesporno je tudi, da je TP skupaj z vso opremo na lastne stroške postavil prednik tožnikov. Tožnika sta se sklicevala na podobno dejansko stanje v zadevi Višjega sodišča Maribor I Cp 754/2018, kjer je sodišče tožeči stranki prisodilo obogatitev tožene stranke. Sodišče ni niti pojasnilo zakaj bi bilo sklicevanje na to odločitev neutemeljeno. Opozarjajo na pomen lastninske pravice ter da omejitve uporabe uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Odločitev sodišča pomeni nevzdržen poseg v lastninsko pravico tožnikov, pri čemer je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ustavne določbe, določbe EKČP ter Protokola 1 EKČP. Tožnika predlagata, da sodišče druge stopnje sodbo v celoti razveljavi in poda podrobna navodila za odločitev, katere bodo upoštevala tudi dejstvo, da tisti, ki tujo stvar uporabljajo brez soglasja lastnikov, ne morejo in ne smejo biti stimulirani k takšnemu ravnanju na način, da lahko ohranijo korist, ki jo pri tem ustvarijo.

4. Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse očitke tožnikov zoper zavrnilni del sodbe. Izpostavlja, da tožnika nimata pravnega interesa za izpodbijanje I točke izreka sodbe, s katerim je sodišče njunemu tožbenemu zahtevku ugodilo, zato mora sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov zoper I točko izreka zavreči, zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pritožba zoper II točko izreka sodbe pa je neutemeljena, zato naj jo sodišče zavrne.

5. Prvo tožena stranka (v nadaljevanju prvo toženka) vlaga pritožbo zoper I točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz razlogov po 1. in 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu zoper njo sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo pritožbenih stroškov prvo toženke. Povzema se bistvo pritožbe prvo toženke, ki v uvodu najprej povzema razloge izpodbijane sodbe glede dejstev, ki zanjo niso sporna. Graja obrazložitev sodišča, da je poleg drugo toženke k plačilu uporabnine zavezana tudi prvo toženka kot najemnica zgradbe in opreme, na kar ne vpliva njeno plačevanje najemnine drugo toženki. Povzeti zaključek je posledica zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Ponavlja, da je imela za sporno obdobje za uporabo TP ustrezno veljavno pravno podlago sklenjeno pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanje storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Ta pogodba in njen aneks številka 1 nista bila nikoli razveljavljena niti ugotovljena za nična. Ker je po tej pogodbi plačala celotno najemnino ni mogoče govoriti, da je sporni objekt uporabljala brez pravnega naslova niti, da je kakorkoli okoriščena. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in s tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev utemeljuje s povzemanjem bistva ustavne odločbe glede obveznosti sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da se do bistvenih navedb v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Tudi sicer je zaključek sodišča posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj lastninska pravica najemodajalca na prostorih, ki jih odda v najem ni predpostavka za veljavno sklenitev najemne pogodbe. Sklicuje se na judikate in na teorijo, z utemeljevanjem veljavnosti najemne pogodbe v primeru, če najemodajalec ni upravičen razpolagati s stvarjo. V celoti je drugo toženki plačala najemnino v skladu z Aktom o metodologiji v višini 1.016,45 EUR, zato ni mogoče govoriti o uporabi tuje stvari brez pravnega temelja, zato pogoji za uporabo določila 190. člena OZ niso podani.

6. Pritožba tožnikov zoper točko II. izreka sodbe je utemeljena, pritožba prvo toženke zoper točko I. izreka sodbe pa ni utemeljena.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da sta tožnika vsak do ½ solastnika zemljišča s parc. št. 585/0 k.o. B. ter, da na tej nepremičnini stoji TP, ki je bila do leta 2021 del javne elektroenergetske infrastrukture, da je TP na svojem zemljišču zgradil in v električno omrežje vključil pravni prednik tožnikov, po vojni je bila TP nacionalizirana ter v družbeni lastnini s pravico uporabe za Občino D., da sta tožnika postala lastnika po denacionalizaciji v letu 2002, da je prvo toženka operater distribucijskega omrežja s pridobljeno licenco za opravljanje elektroenergetske dejavnosti sistemskega operaterja ter s pridobljeno koncesijo za obdobje 50 let, da je med toženima stranka bila v letu 2007 sklenjena pogodba o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za operaterja distribucijskega sistema, da je prvo toženka za vtoževano obdobje, to je november 2011 do december 2012 plačevala drugo toženki najemnino, obračunano v skladu z aktom o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov in sicer za december 2011 v višini 86,90 EUR ter v obdobju od januarja do decembra 2021 skupaj 931,74 EUR, da vse od podržavljanja do leta 2021 TP ni bila v posesti tožnikov, vanjo nista imela dostopa, da TP ni bila niti s strani tožnikov niti njunih pravnih prednikov predana v upravljanje drugo toženki, da do sklenitve najemne pogodbe med toženima strankama in tožnikoma ni prišlo zaradi nesoglasja glede višine najemnine.

8. Sporno pred sodiščem prve stopnje je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku ali sta tožnika poleg nepremičnine in objekta, ki stoji na njej, tudi lastnika elektroenergetske opreme ter v nadaljevanju uporaba 198. člena OZ in sicer odgovor na vprašanje ali se prihodki, ki jih ustvarja oseba, ki uporablja tujo stvar brez soglasja lastnika, lahko upoštevajo pri odmeri ustreznega nadomestila lastniku. Pravno relevantna dejstva glede določitve uporabnine je sodišče prve stopnje ugotavljalo z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, ostale predlagane izvedence ter zaslišanje pa zavrnilo z navedbo, da „ni pa pritegnilo izvedenca elektroenergetske stroke, ni zahtevalo od izvedenke ekonomske stroke C. C. dopolnitev izvedenskega mnenja in ni opravilo ogleda, ker so iz izvedenih dokazov razvidna pravno relevantna dejstva.“ Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je drugo toženka lastnica elektroenergetske opreme, ki se nahaja v TP, da TP od 28. 8. 2021 več ni povezana na elektroenergetsko omrežje, da je drugo toženka iz zgradbe odstranila (bistveno) elektroenergetsko opremo, opustila uporabo TP in jo nadomestila s TP na drugi lokaciji. S sklicevanjem na določbe Energetskega zakona1 ter Zakona o urejanju prostora2 je utemeljilo, da drugo toženka služnosti v javno korist ni pridobila ter, da sta obe toženki zavezani k plačilu uporabnine za tožnikoma lastno nepremičnino, pri čemer dejstvo sklenjene najemne pogodbe za sporno premoženje ter plačane najemnine s strani prvo toženke drugo toženki, na pravico tožnikov terjati uporabnino tudi od prvo toženke, ne vpliva. Uporabnino je nato odmerilo v višini povprečne tržne najemnine, ob presoji, da je elektroenergetska oprema last drugo toženke ter na podlagi ugotovitev izvedenca gradbene stroke, ki je ocenil vrednost zemljišča (315,00 EUR) in zgradbe (10.520,00EUR) ter višino mesečne najemnine na znesek 57,86 EUR.

9. Tožnika sodišču prve stopnje očitata bistvene kršitve pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter njunih ustavno varovanih pravic. Opozarjata, da je sodišče s tem, da ni zaslišalo izvedenke finančne stroke, ni zahtevalo nadaljnjih dopolnitev izvedenskih mnenj ter ni angažiralo izvedenca elektroenergetske stroke, kršilo točko 8 drugega odstavka 339. člena ZPP. Z vlogo z dne 2. 3. 2020 sta tožnika, po izdelavi dopolnitve mnenja izvedenca za gradbeništvo, podala obsežne pripombe3, prav tako sta podala v vlogi z dne 18. 5. 2021 obrazložene pripombe na mnenje izvedenke finančne stroke s predlogom, da izvedensko mnenje dopolni ter se izvedenko zasliši na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje mora pritrditi, da sodišče prve stopnje ni navedlo ustavno dopustnih razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. Glede mnenja izvedenca gradbene stroke, ki je bil za odmero višine uporabnine ključen dokaz, je zapisalo, da izvedenec res ugotavlja, da gre za specifični predmet cenitve, da ni uspel pridobiti ustreznih primerljivih podatkov najema in prodaje, a ga je ocenilo kot strokovno pravilno, brez, da bi to oceno utemeljilo. Tudi v tem delu je pritožbena graja kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP, konkretno določbe 254. člena ZPP, utemeljena.

10. Tožnika nadalje očitata kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je namreč dejstvo, da je drugo toženka lastnica elektroenergetske opreme, ki se je nahajala v TP ugotovilo na podlagi dokazne ocene, ki ni ustrezno argumentirana, preverljiva in celovita, saj je kot ključni dokaz štelo ugotovitve, da tožnika vse od podržavljenja nista imela vstopa v zgradbo, zgradbe nista obnavljala, zato si opreme ne moreta lastiti. Pritožba opozarja na posebnost zgradbe TP: TP B. je bila zgrajena z namenom, da bo končnim uporabnikom dobavljala električno energijo, je skupaj z vsemi sestavinami, brez katerih ni kompletna in ne more obratovati, namensko vezana na prostor v katerega je umeščena in je bila ob podržavljenju, ob prenosu v upravljanje drugo toženki, ob vrnitvi v last tožnikoma in v obravnavanem obdobju, delujoča. Gre za pomemben del infrastrukture električnega omrežja. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da iz listinskih dokazov izhaja, da sta tožnika lastnika zemljišča na katerem stoji TP. Sodišče prve stopnje pa je, kot to izhaja iz točke 11, upoštevalo, da sta tožnika solastnika le zemljišča ter zgradbe, ki stoji na njej, brez upoštevanja specifičnih lastnosti tega objekta. To stališče je bilo v nadaljevanju tudi ključno za izračun višine uporabnine. Tožnika se sklicujeta na izpisek iz zemljiške knjige ter izpis GURS iz katerih izhaja, da sta lastnika TP, na ostale listinske dokaze, med katerimi izpostavljata tudi osnutek najemne pogodbe, ki jima jo je predložila prvo toženka in katera zajema tudi opremo, ki se nahaja v TP. Tožnika sta nadalje glede dokazovanja lastništva na opremi predlagala ogled TP. Z njim sta hotela dokazovati svoje navedbe, da je drugo toženka ob odklopu TP pretežni del opreme pustila v objektu. Pritožba očita, da je sodišče to dejstvo ugotovilo drugače, a o tem nima dokazne ocene, čemur sodišče druge stopnje pritrjuje.

11. Kot ključno tako ostaja sporno dejstvo, kaj vse predstavlja sestavino TP4. Pri tem pritožba opozarja na judikat II Ips 168/20185 ter utemeljuje lastništvo tožnikov na celotni opremi, ki tvori transformatorsko postajo na podlagi 8. člena SPZ, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini nad njo in pod njo, sestavina nepremičnine, razen, če zakon določa drugače. Uporaba materialnega prava (8., 16.6 in 18.7 člen SPZ) je naloga sodišča, ki pa bo materialno pravno argumentacijo lahko opravilo šele, ko bodo v zvezi s tem ugotovljena pravno relevantna dejstva. Glede na specifičnost TP, (na katero je opozoril že izvedenec gradbene stroke, a je v izračunu uporabnine ni upošteval), objekt podrobneje definira Uredba o energetski infrastrukturi (Ur. l. RS 22/2016 z dne 25. 3. 2016) v 2. členu kot, „s tlemi povezano stavbo ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov ter skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami, namenjen izvajanju energetske dejavnosti ter transformatorsko postajo kot element električnega omrežja, ki omogoča pretvorbo električne energije iz visoke napetosti v nizko ter obratno.“ Pri ugotavljanju dejstev, ki so relevantna za odločitev o tem, kaj tvori premoženje, čigar solastnika sta tožnika, si bo sodišče moralo pomagati z izvedencem, ki bo kot strokovnjak odgovoril na vprašanja, kaj tvori trafopostajo, ali ima TP na nepremičnino vezano infrastrukturo, elektronapetostne in visokonapetostne vode, ali so te napeljave in aparature trajno in funkcionalno povezane z nepremičnino, ali je drugo toženka ob predaji TP tožnikoma pustila v objektu elektroenergetsko opremo oziroma koliko te opreme je bilo odstranjene, ali je TP mogoče ponovno priklopiti v omrežje ter na še druga vprašanja, ki so že bila postavljena pred sodiščem prve stopnje. Šele potem bo sodišče lahko materialnopravno sklepalo o obsegu „tuje stvari“, ki je predmet zahtevane uporabnine.

**Glede višine uporabnine:**

12. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz stališča, da je tudi v obravnavani zadevi glede uporabe določbe 198. člena OZ, „potrebno slediti primerljivi sodni praksi, po kateri se odmeri uporabnina za uporabo tuje stvari v svojo korist po kriteriju povprečne tržne najemnine, pri čemer se kot osnovni kriterij jemlje korist, ki bi jo tožnika lahko imela od stvari, pri čemer pravica od uporabe izključenih lastnikov, ni odvisna od tega, kako toženki izkoriščata premoženje.“ Izpostavlja judikat II Ips 97/2018, zlasti v delu: „Če je dobiček pretežno ali izključno posledica vloženega dela, sredstev ali lastnosti obogatenega, praviloma ne more biti predmet obogatitvenega zahtevka.“ Nadalje je sodišče ob zaključku, da je elektroenergetska oprema last drugo toženke odločilo, da se uporabnina določi v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno nepremičnino in jo odmerilo na podlagi izračuna izvedenca gradbene stroke.

13. Kot že obrazloženo, bo odmera uporabnine po določbi 198. člena OZ, na katero se sklicujejo vse pravdne stranke, (v povezavi z določbo 96. člena SPZ8), odvisna najprej od pravno pomembnega dejstva, katero premoženje last tožnikov je predmet neupravičene uporabe. Glede razmerja med lastnikom in uporabnikom nepremičnine je v judikatih Vrhovnega sodišča (na primer II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018, sklep III Ips 19/21) zavzeto enotno stališče, da za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je sam lastnik spornega premoženja, da ga toženec brezplačno uporablja in da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani, čemur sta tožnika tudi po mnenju sodišča druge stopnje zadostila. Nadalje ni več sporno, da drugo toženka na TP ni pridobila služnosti v javno korist. Zakaj pravnega statusa, ki ga je zatrjevala pred sodiščem prve stopnje, ni uredila bodisi s tožbo, bodisi v upravnem postopku razlastitve, več ni pravno relevantno. S tem pa tudi ne, vse njene navedbe, da je s služnostjo pridobila pravico do brezplačne uporabe nepremičnine.9 Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da toženima strankama ni uspelo dokazati pravnega naslova, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporabljata sporno nepremičnino oziroma premoženje.10

14. Bistvo pritožbe prvo toženke zoper točko I. izreka sodbe je v zatrjevanju, da najemna pogodba, ki jo je sklenila z drugo toženko glede spornega premoženja ter plačana najemnina za vso vtoževano obdobje, predstavlja pravni naslov za uporabo TP ter, da je zato materialno pravno zmoten zaključek, da je uporabljala sporno premoženje brez pravnega naslova. Sodišče druge stopnje te očitke zavrača ter pritrjuje, da se tudi prvo toženka obveznosti plačila uporabnine ne more rešiti s sklicevanjem na dejstvo, da je imela z drugo toženo stranko sklenjeno najemno pogodbo. Listinski dokazi potrjujejo, da dejstvo lastništva tako na zemljišču kot na objektu - TP izhaja iz javnih podatkov zemljiške knjige in katastra11, da je v katastru stavb navedena dejanska raba dela stavbe v lasti tožnikov – transformator, transformatorska postaja. Nadalje ni več sporno, da sta obe toženki imeli od uporabe nepremičnine - TP določene koristi, da je do obogatitve prišlo zaradi nedopustne uporabe nepremičnine tožnikov, iz katere je tudi prvo toženka pridobila določeno korist. Dejanska obogatitev pa se bo vrednotila, ko se bo ugotavljal obseg vračanja. Sodišče prve stopnje je v točki 14. povzelo bistvo odgovora na navedbe prvo toženke glede zatrjevanega pravnega naslova, zato ni utemeljen očitek kršitve pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi pojasnilo, da med toženkama sklenjena najemna pogodba ne more vplivati na pravico tožnikov, temveč bo lahko predmet njunega notranjega razmerja. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno in je zato pritožbo tudi v tem delu potrebno zavrniti. Pritožbene navedbe glede veljavnosti najemnih pogodb tudi v primeru, če so sklenjene z nekom, ki ni upravičen razpolagati s stvarjo, s sklicevanjem na judikate, pa niso bistvene, ker dejstvo veljavnosti sklenjene najemne pogodbe med toženkama, za odločitev o tožbenem zahtevku, ni pravno pomembno.

15. Toženki se glede odmere višine uporabnine po kriteriju povprečne tržne najemnine, ki bi jo tožnika prejela, če bi nepremičnino uporabljala sama, sklicujeta, na ustaljeno sodno prakso12, ki je po njunem prepričanju uporabljiva tudi v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pritrjuje pritožbi tožnikov, da predstavlja TP stvar, ki zaradi svojih specifičnih lastnosti omogoča donose ter, da zato enostavna primerjava z judikati, ki se nanašajo na neupravičeno uporabo stanovanj, hiš, pisarn, skupne lastnine, ni mogoča. Sodna praksa vendarle tudi poudarja13, da je višina uporabnine lahko odvisna od lastnosti stvari, da je potrebno upoštevati, tudi specialne lastnosti stvari, ki je bila uporabljena brez pravnega temelja. Opozarja tudi na stvarno pravno ureditev, ki nedobrovernemu posestniku nalaga povrnitev vseh koristi. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri uporabnine sklicevalo na judikat II Ips 97/2018, s povzemanjem, „ da v primeru, ko je dobiček pretežno ali izključno posledica vloženega dela, sredstev ali lastnosti obogatenega, ta praviloma ne more biti predmet obogatitvenega zahtevka.“ Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da se pokažejo kot pomembna dejstva, ki jih bo v ponovljenem postopku tudi potrebno ugotoviti, ali in kako specialne lastnosti TP vplivajo na odmero uporabnine, ali so koristi, ki sta jih toženki dosegli z uporabo TP, pretežno oziroma izključno odvisne od vloženega dela ali sredstev toženk in njunih posebnih lastnosti ali v pretežnem delu le od lastnosti TP. Šele po ugotovitvi teh dejstev, bo mogoč odgovor na vprašanje ali oziroma v kakšnem obsegu se korist, ki sta jo toženki dosegli z uporabo tožnikoma lastnega premoženja, lahko upošteva pri odmeri uporabnine - nadomestila, ki pripada tožnikoma, kot lastnikoma TP. Tudi zato je predlog po angažiranju izvedenca, ki je strokovnjak s področja elektroenergetike, utemeljen, saj so za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi potrebni odgovori strokovnjaka.

16. Nadalje bo potrebno presoditi tudi pravno težo navedb toženk, ki v zvezi z višino uporabnine, opozarjata na zakonske in podzakonske predpise, prvo toženka je v zvezi s tem tudi predlagala angažiranje izvedenca elektroenergetske stroke. Prvo toženka namreč vseskozi opozarja, da je določitev najemnine za uporabo elektroenergetske infrastrukture regulirana s podzakonskimi predpisi ter, da mora dati k pogodbi, s katero se prvo toženka dogovori za izvajanje dejavnosti vzdrževanja elektrodistribucijske infrastrukture, soglasje Agencija za energijo14 ter, da omrežnina ne predstavlja plačila za izvedene storitve, ampak javno dajatev, ki je namenjena, kot dohodek lastnika premoženja, ki predstavlja del javne elektroenergetske infrastrukture, zaradi narave in namena, vzdrževanju omrežja in je zato ni mogoče upoštevati kot del uporabnine, ki bi šla tožnikoma. Sporno je namreč ali dejstvo, da gre za objekt, ki je del javne energetske infrastrukture, vpliva na določitev najemnine, tudi v primeru, ko gre za najem zasebne lastnine.

17. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokazovanje z izvedencem elektroenergetske stroke, nato pa postopek dokazovanja z izvedenci obravnavalo skladno z določbo 254. člena ZPP. Nadalje bo na podlagi kritičnega dokaznega vrednotenja vseh izvedenih dokazov najprej presodilo ali sta tožnika z zahtevanim dokaznim standardom, uspela dokazati, da sta lastnika TP s celotno elektroenergetsko opremo s katero sta toženki ustvarjali zatrjevano korist. Na podlagi ugotovljenega konkretnega dejanskega stanu bo, s pravilno uporabo določb 96. člena SPZ in 198. člena OZ, o še ne pravnomočno razsojenem delu tožbenega zahtevka ponovno odločilo.

18. Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje bistvenega dela dokaznega postopka pred sodiščem druge stopnje (le v tem primeru bi sodišče druge stopnje lahko samo napravilo dokazno oceno), ne bi bilo ekonomično. Izvedba pritožbene obravnave ter ponovitev dela dokaznega postopka in angažiranje dodatnih izvedencev, bi bila bistveno bolj zamudna od sprejete rešitve, zato je razveljavitev in vrnitev zadeve v novo obravnavo bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Poleg tega bi se s tem, ko bi se večina pravno relevantnih dejstev prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

19. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov zoper točko II. izreka sodbe ugodilo skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, pritožbo prvo toženke zoper točko I. izreka sodbe pa zavrnilo kot neutemeljeno (določba 353. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 163. člena ZPP).

1 Energetski zakon, U.L. RS št. 99/1979, ki je veljal od 15. 10. 1999 do 28. 6. 2014. 2 ZUreP-1- veljaven v času od 1. 1. 2003 do 1. 6. 2018. 3 Na list. št. 225 v spisu: V skladu z že sprejetim sklepom sodišča naj izvedenec elektro stroke izvede vrednotenje elektroenergetske opreme v TP in NN kablovoda pod stavbiščem, izvedenec gradbene stroke naj dopolni mnenje glede na dane pripombe in upošteva, da gre za cenitev specifičnega objekta, ki prinaša korist ter ob sodelovanju z izvedencem za elektroenergetiko in ekonomsko stroko, pripravijo skupno mnenje. 4 O tem, da je TP trajno in trdno spojena z zemljiščem, da velja zanjo načelo superficies solo cedit, obstajajo judikati: VSRS II Ips 168/2018, VSM I Cp 403/2022. 5 II Ips 168/2018: „Tako lastnost ima tudi TP, s svojo na nepremičnino vezano infrastrukturo, elektroenergetskimi napetostmi in visoko napetostnimi vodi, ki se vsi nahajajo na tej nepremičnini. Pomembna je tudi funkcionalna povezanost in komplementarnost, vezanost na prostor...“. 6 16. člen SPZ: Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari. 7 18. člen SPZ: Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Vse druge stvari so premičnine. 8 Ki jo na podlagi pravočasno podanih dejanskih trditev sodišče lahko uporabi. 9 Novejši judikati Vrhovnega sodišča za priposestvovanje služnosti v javno korist zahtevajo ne le 20-letno nemoteno izvrševanje brez nasprotovanja lastnikov temveč tudi dobrovernost (zakonitost uporabnikov). 10 VSRS sklep III Ips 19/2021: „V tem razmerju gre za lastninsko pravico, ki uživa posebno varstvo že po 33. členu Ustave. Odraz njenega varstva je tudi ureditev v drugem odstavku 95. člena SPZ, ki dolžnosti plačila uporabe stvari odvezuje zgolj dobrovernega lastniškega posestnika. Z uporabo razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da je nedobroverni posestnik lastniku dolžan povrniti korist, ki jo je prejel, ne da bi moral lastnik posebej utemeljevati svoje prikrajšanje.“ 11 Prilogi A3 in A4. 12 II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017, II Ips 307/2015 z dne 20.4.2017. 13 VSRS II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020. 14 V kritičnem obdobju je obveznost nadzora določal 23.b člen Energetskega zakona – EZ, kasneje EZ-1, sedaj pa 73. člen Zakona o oskrbi z električno energijo ZOEE.