Jedro

Določbe 93. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI), po katerih se dejstvo, da je bila rana ali poškodba zadobljena v času od 17. aprila 1941 do 15. maja 1945 v sestavi odredov NOV, ugotavlja le s pisnimi dokazili, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj je v nasprotju z določbami 2. in 22. člena ustave Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 23.3.1993.

Obrazložitev

Sekretariat za občo upravo občine je z odločbo z dne 20.12.1992 priznal tožnici status vojaškega vojnega invalida IX. skupine s 30 % invalidnostjo za trajno in odločil, da ji gre ta status od 1.6.1990 (1. točka izreka); ji določil zneske invalidnine IX. skupine od 1.6.1990 do 31.10.1992 in od 1.11.1992 dalje v mesečni višini 1.732,96 SIT (2. točka izreka); ter določil, da gredo tožnici druge pravice po zakonu o vojaških invalidih od dneva izdaje te odločbe (3. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v reviziji odpravila odločbo prvostopnega organa (1. odstavek izreka) in odločila, da tožnici ne gre status vojaškega vojnega invalida (2. odstavek izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 5. in 93. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. Po mnenju tožene stranke je zakonodajalec z določbo 93. člena navedenega zakona zaostril pogoje, pod katerimi je še mogoče uveljaviti status vojaškega vojnega invalida po poškodbi ali ranitvi iz NOV. Zaradi odmaknjenosti vojnih dogodkov ter pogosto sporne vrednosti izjav prič ali samih strank, je dokazovanje poškodbe ali ranitve iz NOV omejil le na pisne dokaze, torej pisne listine, iz katerih so razvidne okoliščine, v katerih je stranka utrpela rano ali poškodbo oziroma je bila zaradi njih zdravljena in ki izvirajo iz časa od 17. aprila 1941 do 15. maja 1945 oziroma najkasneje do 15. maja 1946. Ker je prvostopni organ pri ugotavljanju okoliščin, v katerih naj bi bila tožnica ranjena, v nasprotju z navedeno zakonsko določbo, upošteval fotokopijo seznama ranjencev SVPP - Franja iz knjige "Partizanska bolnišnica Franja" ter pri svoji odločitvi upošteval tudi medicinske izvide ortopedske bolnišnice Valdoltra iz leta 1992, ki jih ni mogoče šteti za pisni dokaz v smislu 93. člena navedenega zakona, je po mnenju tožene stranke odločba prvostopnega organa nezakonita. Navedeno knjigo je izdal Mestni muzej Idrija 1983 na podlagi ohranjenih seznamov te bolnišnice iz obdobja po 22.6.1944, manjkajoči podatki pa so bili dopolnjeni z ustnimi viri po spominu, kar je razvidno iz dopisa Mestnega muzeja Idrija z dne 20.6.1990 in jih torej ni mogoče šteti za pisno dokazno sredstvo. Glede na to, da tožnica v postopku za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida po domnevni poškodbi iz NOV ni predložila pisnih dokazov, ji ta status po mnenju tožene stranke ne gre. Tožena stranka tudi opozarja tožnico, da bo lahko v obnovi postopka ponovno uveljavljala status vojaškega vojnega invalida, kolikor ji bo seveda uspelo pridobiti pisne dokaze o okoliščinah poškodbe oziroma ranitve iz NOV.

Tožnica v tožbi navaja razloge, zakaj ni že prej uveljavljala spornega statusa. Poudarja, da je sama skušala najti čim več pisnega gradiva o njeni udeležbi v NOV, ranitvi in zdravljenju v partizanski bolnišnici Franja in o sedanjem stanju zadobljenih ran. Kot je razvidno iz upravnih spisov pa je tudi sam prvostopni organ iskal pisna dokazila v več ustanovah. Njeno invalidnost je ocenila pristojna zdravniška komisija. Meni, da iz vsega zbranega gradiva izhaja, da je bila kot borka Gradnikove brigade ob napadu na železniško postojanko italijanskih bersaljerov v Hudajužni v noči s 4. na 5.12.1943 ranjena in da se je nato skoraj dva meseca zdravila v partizanski bolnišnici Franja. Še danes ima vidni obe ranitvi. V upravnem postopku je bilo zbrano gradivo dveh zgodovinskih knjig, v katerih je naveden napad in njena ranitev oziroma zdravljenje v partizanski bolnišnici Franja. Inštitucije, kot je Muzej partizanske bolnišnice Franje v Cerknem in inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane, kot tudi druge, so v odgovorih prvostopnemu organu navedle, da ni pisnega dokazila o njeni ranitvi oziroma zdravljenju ter da seznami ranjencev iz tistega obdobja sploh niso ohranjeni ter da je objektivno nemogoče najti prav tak pisni dokaz oziroma je nemogoče pridobiti kakršnakoli dodatna pisna dokazila. V postopku dokazovanja je vendar potrebno pregledati vse zbrane dokaze in pretehtati in presoditi o vsakem posebej ter na podlagi vsega zbranega oceniti, ali je njena ranitev dokazana ali ne. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe. V nadaljevanju navaja razloge iz obrazložitve svoje odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81, 10/82-popravek, 41/83, 75/85, 14/86-popravek, 31/86 -prečiščeno besedilo, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90), se v Republiki Sloveniji glede na 1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, vendar le toliko, kolikor ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Po tem zakonu je vojaški vojni invalid državljan Republike Slovenije, pri katerem je nastala okvara organizma zaradi rane, poškodbe ali bolezni, zadobljene od 17. aprila 1941 do 15. maja 1945 v sestavu partizanskih odredov Narodnoosvobodilne borbe in partizanskih odredov Jugoslavije oziroma Jugoslovanske armade ali zunaj njihovega sestava pri opravljanju vojaških ali drugih dolžnostih za vojaške cilje ali drugih dolžnostih po ukazu vojaških organov ali organov oblasti (2. točka 5. člena); dejstvo, da je bila rana ali poškodba zadobljena v okoliščinah iz 5. člena tega zakona, se ugotavlja samo s pisnimi dokaznimi sredstvi; izjava stranke in drugih oseb, ne glede na to, v kakšni obliki je dana, se ne šteje za pisno dokazno sredstvo; za pisno dokazno sredstvo za ugotavljanje dejstva, da je bila rana ali poškodba zadobljena v okoliščinah iz 2. točke 5. člena tega zakona, se šteje tudi medicinska dokumentacija o njihovem zdravljenju takoj po vojni, vendar najpozneje do 15. maja 1946 (93. člen).

Status vojaškega vojnega invalida je podlaga za pridobitev pravic po citiranem zakonu in zakonu o vojaških invalidih (Uradni list SRS, št. 30/78, 12/85, 16/85, 11/88 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 38/90 - prečiščeno besedilo). S temi pravicami se zagotavlja navedeni kategoriji državljanov Republike Slovenije posebno varstvo v okviru socialne varnosti. Pravica do socialne varnosti po ustavi spada med človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ustave Republike Slovenije). Po določbi 22. člena ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Enako varstvo pravic pomeni ustavno jamstvo, ki ne sme biti kršeno. Zato tudi niso dopustna kakršnakoli ravnanja ali predpisi, ki bi katerikoli državni organ ovirala pri pravilnem ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava. Prepoved uporabe določenih dokazov je po presoji sodišča v nasprotju z določbo 22. člena ustave. Velja torej splošno pravilo o uporabi norme na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, to pa se ugotavlja z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi, saj bi sicer lahko ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s tem pa bi bila tudi napačno uporabljena norma. Zakonska določba, ki omejuje dokaze pri uveljavljanju ustavnih pravic, je tudi v nasprotju z načelom pravne države (2. člen ustave). Glede na navedeno so citirane določbe 93. člena navedenega zakona v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in jih tožena stranka glede na določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona ne bi smela uporabiti kot republiški predpis.

Zato je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.