Jedro

Obtožencu se očita (tako v obtožnici kot v izreku prvostopenjske sodbe), da sta skupaj s L. L. v zvezi s tehničnim pregledom vozila uradnima osebama tehničnima preglednikoma D. D. in E. E. izročila denar kot nagrado v znesku 10 EUR in sicer na način, da je L. L. na predlog B. B. denar vložila v prometno dovoljenje, ki ga je slednji nato izročil D. D. zato, da sta tehnična preglednika opravila tehnični pregled na način, da sta namenoma spregledala taksativno naštete napake, prav tako vozila nista pregledala v celoti, česar v zapisnik o tehničnem pregledu nista vpisala ali nista pravilno vpisala, nato pa v zapisniku o tehničnem pregledu potrdila, da je vozilo tehnično brezhibno, čeprav ni bilo in zato ne bi moglo in smelo uspešno opraviti tehničnega pregleda, prejeto nagrado pa sta si tehnična preglednika tudi razdelila. Glede na takšen opis sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se obtožencu očita, da je tehničnemu pregledniku dejansko izročil (dal) denar (nagrado, korist) z namenom, da tehnična preglednika (uradni osebi) tehničnega pregleda vozila L. L. (uradnega dejanja) ne opravita po predpisih, temveč vozilo kot brezhibno "spustita čez tehnični pregled" in so s takšnim opisanim ravnanjem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja dajanja podkupnine. Obtoženi je namreč glede na opis dejanja podkupnino izročil neposredno v roke tehničnemu pregledniku D. D. in je torej opisano sostorilstvo in ne zgolj pomoč.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi spremeni tako, da se iz opisa dejanja pod točko II/1 izpusti besedilo "poškodovano vzvratno ogledalo".

Sicer se pritožba obtoženega A. A. v preostalem zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih glede tega obtoženca (točka II/1) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B. (točka II/2), razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani **pod točko I izreka** zoper obtoženega C. C. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun. **Pod točko II izreka** je obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva in sicer obtoženega A. A. kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 (točka II/1), obtoženega B. B. pa pomoči h kaznivemu dejanju dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka II/2). Obema obtožencema je izreklo pogojno obsodbo. Obtoženemu A. A. je v okviru pogojne obsodbe določilo kazen eno leto zapora in 100 dnevnih zneskov po 10 EUR oziroma 1.000 EUR stranske denarne kazni, kazen ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, stranska denarna kazen v znesku 1.000 EUR pa se izvrši. Obtoženemu B. B. je v okviru pogojne obsodbe določilo kazen eno leto zapora in 50 dnevnih zneskov po 15 EUR oziroma 750 EUR stranske denarne kazni, kazen ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, stranska denarna kazen v znesku 750 EUR pa se izvrši. Za oba obtoženca je odločilo, da sta dolžna stransko denarno kazen plačati v roku dveh mesecev po izvršljivosti sodbe, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Odločilo je tudi, da sta oba obtoženca na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili: - obtoženi A. A. brez navedbe pritožbenega razloga in brez predloga; - zagovornica obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, kršitev ustavnih in konvencijskih pravic, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat in še podrejeno, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo; - okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega B. B. spozna za krivega kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let ter mu izreče 100 dnevnih zneskov po 15 EUR stranske denarne kazni, ki naj se izvrši. 3. Na tožilsko pritožbo je odgovorila zagovornica obtoženega B. B. in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba obtoženega A. A. je delno utemeljena, pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožbe zagovornice obtoženega B. B. pa sodišče druge stopnje glede na odločitev v zvezi s tožilsko pritožbo vsebinsko ni presojalo.

_K pritožbi obtoženega A. A._

5. Po vpogledu v spis, presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke in jih v sodbi tudi prepričljivo obrazložilo.

6. Obtoženi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni nobenih dokazov o dajanju podkupnine, kar potrjujeta tudi izpovedbi tehničnih preglednikov D. D. in E. E., ki sta povedala, da ni dal nobene podkupnine. V nobenem delu posnetka ali fotografij ni razvidno, da je dal denar, prav tako ni dokazov o časovnici dogodka pred in po tehničnem pregledu. Gre zgolj za ugibanja tožilstva brez konkretnih dokazov.

7. Sodišče druge stopnje predstavljene pritožbene navedbe, ki večinoma ostajajo na ravni posplošenih in nekonkretiziranih navedb, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 - 34 obrazložitve navedlo jasne, konkretne in prepričljive razloge, ki utemeljujejo krivdorek za obtoženega A. A., ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Pritožnik ob poudarjanju, da ni dal nobene podkupnine in da o tem ne obstojijo nobeni dokazi, povsem zanemari dejstvo, da je v zagovoru sam povedal, da je tehničnima preglednikoma dal 10 EUR, upoštevaje izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov pa je sodišče prve stopnje obtoženčev zagovor o razlogih za izročitev denarja (za pijačo kot pozornost za uslugo, ker so mu zamenjali žarnice) pravilno ocenilo kot neprepričljiv in izpodbit s posnetki tehničnega pregleda iz katerih jasno izhaja, da tekom tehničnega pregleda obtoženčevega vozila na njem ni bila opravljena nobena menjava žarnic, na vozilu so se ob prihodu na stezo prižgale luči in smernik, obe luči pa sta goreli tudi, ko je vozilo pripeljalo bližje izhodu iz pregledovalne steze. Iz posnetkov prostorov za tehnične preglednike, ko je šlo glede na pogovor med tehničnima preglednikoma D. D. in E. E. ("saj piše vozilo, predelano v bivalno", "seveda, če bo pizdarija") gotovo za obtoženčevo vozilo, je prav tako razvidno, da je moški (sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo na podlagi česa zaključuje, da gre prav za obtoženega A. A.) izročil bankovec (obtoženi je sam povedal, da je dal 10 EUR), pri tem pa tega ni pospremil s kakšnim komentarjem, da daje denar za pijačo, kot je to neprepričljivo kot razlog izročitve v svojem zagovoru prav tako navajal obtoženi. Obenem pa je glede na časovni potek dogajanja, ko je obtoženi denar izročil med 15:08 in 15:09 uro, zapisnik s steze je bil odprt ob 15:09:17 uri, pregled je bil opravljen ob 15:22:36 uri, račun pa poravnan ob 16:27 uri, sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bil denar s strani obtoženca tehničnima preglednikoma izročen pred opravo tehničnega pregleda in to ravno v trenutku, ko se je pojavila dilema ali je predelava ali nadgradnja obtoženčevega vozila v celoti ustrezno homologizirana. Rezultat tega tehničnega pregleda je bila ugotovitev in potrditev, da je obtoženčevo vozilo tehnično brezhibno, čeprav to v resnici ni bilo. Tudi ta časovni potek je tako izpodbil zagovor obtoženca, da je denar izročil, ko je bil tehnični pregled že uspešno opravljen. Sodišče prve stopnje pa je glede na komunikacijo med tehničnima preglednikoma, ob upoštevanju kasneje ugotovljenih napak in pomanjkljivosti na vozilu, logično zaključilo, da se je že pred izvedbo tehničnega pregleda pojavil dvom v zvezi s predelavo vozila. Na izrednem tehničnem pregledu so bile namreč ugotovljene številne pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti na vozilu, v izreku izpodbijane sodbe pa so povzete le tiste pomanjkljivosti, ki so zagotovo obstajale že na rednem tehničnem pregledu in sicer neustrezne stopnice za kabino, neustrezne pnevmatike in tenda - zadnji nosilci niso v skladu z zahtevami (ni vpisano potrdilo o skladnosti).1 Obtoženi je namreč sam v zagovoru povedal, da v času med rednim in izrednim tehničnim pregledom ni ničesar spreminjal, pnevmatik ni menjal, razen kar je bilo obrab na vozilu zaradi uporabe in poteka časa. Ker je tudi tehnični preglednik in nadzornik F. F. pojasnil, da potek časa in raba vozila vpliva na stanje vozila, je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja izpustilo vse tiste napake in pomanjkljivosti, za katere ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi obstajale že v času rednega tehničnega pregleda dne 21. 4. 2016. Že zgoraj pa je bil izpostavljen pogovor med tehničnima preglednikoma, ki se je nedvomno nanašal na dilemo o tem ali bi morala biti ob tehničnem pregledu tenda vpisana v potrdilo. Glede na vse zgoraj pojasnjeno se zgolj pavšalne navedbe pritožnika, da za njemu očitano kaznivo dejanje ni nobenih dokazov in gre zgolj za domneve, izkažejo za neutemeljene. Navedbe pritožnika, da na posnetku ni razvidno, da je dal denar, so v nasprotju s samo vsebino posnetkov iz katerih je izročitev denarja jasno razvidna ter obtoženčevim zagovorom v katerem je priznal, da je izročil 10 EUR. Navedbe o nedokazani časovnici dogodka so nerazumljive, saj pritožnik niti ne pojasni, kaj točno ima s tem v mislih, obenem pa je časovni potek dogodka samega tehničnega pregleda in dogajanja v prostorih za tehnične preglednike natančno razviden iz posnetkov, časovni podatki o odprtju zapisnika s steze, zaključku tehničnega pregleda ter podaljšanju prometnega dovoljenja pa so natančno razvidni iz podatkov matičnega registra vozil in listin, kar vse je pravilno povzeto tudi v točkah 19 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodba tako ne temelji na ugibanjih tožilstva in sodišča, kot neutemeljeno trdi pritožnik, temveč na konkretnih dokazih. Pritožnik sicer pravilno navaja, da tehnična preglednika v pričanju nista izrecno potrdila, da jima je dal podkupnino, vendar ob tem spregleda, da je E. E. povedal, da je A. A. dal denar. E. E. več kot očitno A. A. ni želel obremeniti, s svojo izpovedbo, da so kdaj zamenjali kakšno žarnico, vendar se taka storitev plača ob plačilu tehničnega pregleda (enako je potrdil D. D.), pa je pravzaprav izpodbil zagovor obtoženca, da je šlo za plačilo za menjavo žarnice, saj iz računa za obtoženčevo vozilo ne izhaja, da bi bila taka storitev zaračunana, tega pa ni trdil niti obtoženi. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa je zagovor obtoženca o menjavi žarnice izpodbit tudi s posnetkom samega tehničnega pregleda. Izpovedba E. E., da je A. A. enkrat dal za kavo po opravljenem tehničnem pregledu pa glede na zgoraj pojasnjeno časovnico dogajanja tudi ne more veljati za obravnavani primer. Ponovno sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi tehničnima preglednikoma denar izročil pred tehničnim pregledom ravno v trenutku, ko se je pojavila dilema o tem ali je predelava ali nadgradnja obtoženčevega vozila v celoti ustrezno homologirana (da se je posnet pogovor med preglednikoma nanašal ravno na to dilemo, je potrdil tudi E. E. po tem, ko so mu bili predočeni izsledki prikritih ukrepov). Tehnični preglednik D. D. pa je na zaslišanju povedal, da je priznal krivdo, da je sprejel podkupnino od A. A. in če je tako na posnetku, je to možno res. Pritožnik ob sklicevanju na izpovedbi tehničnih preglednikov tudi v celoti zanemari dejstvo, da sta bila E. E. in D. D. že pravnomočno obsojena tudi za kaznivo dejanje jemanja podkupnine v zvezi z istim historičnim dogodkom, torej da sta od A. A. prejela podkupnino v zameno za izdajo potrdila o opravljenem tehničnem pregledu kljub neizpravnemu vozilu.

8. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da posamezna ravnanja obtoženca v izreku sodbe časovno niso bila konkretizirana, saj tožilstvo ni razpolagalo s posnetki, ki bi se časovno ujemali z dejanji, ki naj bi jih storil sam, sodišče pa se je opravičevalo in sklicevalo na tehnične težave v trenutku, ko naj bi se posnelo kaznivo dejanje. Obtožencu očitano kaznivo dejanje je namreč v izreku sodbe v zadostni meri konkretizirano, glede časa storitve kaznivega dejanja zadošča navedba datuma 21. 4. 2016 in še bolj natančna časovna opredelitev (v kolikor ima pritožnik v mislih ure in minute) ni potrebna. Pritožbene navedbe, da so tonski dokazi (verjetno ima pritožnik v mislih izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov) o morebitnem dajanju denarja nepopolni, zavajajoči in neskladni so neutemeljene, saj si je sodišče prve stopnje v navzočnosti strank (torej tudi v navzočnosti obtoženca) vse izsledke prikritih ukrepov vpogledalo na narokih dne 14. 4. 2023 in 12. 5. 2023 in jih pravilno povzelo tudi v obrazložitvi sodbe, na njihovi podlagi pa naredilo tudi pravilne dokazne zaključke. V čem naj bi bili ti dokazi nepopolni, zavajajoči in neskladni pritožnik niti ne pojasni. Prav tako so nerazumljive in ponovno v celoti nekonkretizirane pritožbene navedbe, da so bila priznanja, ki jih je podal na policiji, dana pod prisilo in zastrahovanjem. V kolikor ima pritožnik v mislih njegovo izjavo povzeto v Uradnem zaznamku o izjavi osumljenca z dne 30. 3. 2017 (list. št. 123-126), je razvidno, da v izjavi ni dal nobenega priznanja, obenem pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca ni dokaz in izpodbijana sodba tudi ne temelji na njem.

9. Nadalje pritožnik navaja, da sodišče laično navaja zakone o tehničnih pregledih brez znanja o tem. Za vgrajeno tendo in stopnico ter ostale pomanjkljivosti sodišče nima dokazov. Glede očitka o neustreznih pnevmatikah ni doslednosti zakaj naj bi bile neustrezne, saj sodišče ni konkretiziralo dimenzij, ki jih je imel na vozilu, ker homologacija dovoljuje različne dimenzije pnevmatik. Počena plastika na vzvratnem ogledalu ne zmanjšuje tehnične izpravnosti vozila, ker je še danes enaka. Sodišče ni upoštevalo njegovih navedb v zvezi z Zakonom o motornih vozilih (18., 52. in 53. člen), ki jasno navaja katere stvari je potrebno evidentirati oziroma homologirati. Pritožnik sodišču očita nepoznavanje zakonov in pomanjkanje znanja o spremembah in predelavi vozil. Kot primer obtoženi navaja nosilce za kolo.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v zvezi z napakami na obtoženčevem vozilu, ki se očitajo v izreku sodbe, delno utemeljena pritožba le v zvezi z napako oziroma pomanjkljivostjo "poškodovano vzvratno ogledalo". Ta napaka je navedena v izreku izpodbijane sodbe, medtem ko v točki 29 obrazložitve sodbe ni niti navedena, niti obrazložena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvotna obtožnica v opisu kaznivega dejanja sicer vsebovala tudi to pomanjkljivost, ki je bila ugotovljena na izrednem tehničnem pregledu (pod točko I. Vizualni pregled - ugotovljene nepravilnosti na vozilu označena s P 3.3 Vzvratna ogledala ali naprave - Ogledalo ali naprava rahlo poškodovana ali zrahljana na list. št. 204 - 205 v pridruženem spisu na list. št. 169), vendar je tožilec z modifikacijo obtožnice z dne 6. 10. 2023 to pomanjkljivost iz opisa kaznivega dejanja, očitanega obtoženemu A. A., izpustil. Glede na pojasnjeno ter dejstvo, da tudi sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi sploh ni obrazlagalo, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi obtoženca delno ugodilo na način, kot je razviden iz izreka te sodbe.

11. Za ostale napake, torej neustrezne stopnice za kabino (uporabnik se lahko poškoduje), neustrezne pnevmatike in tenda - zadnji nosilci niso v skladu z zahtevami (ni vpisano v potrdilo o skladnosti), pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da zanje sodišče nima dokazov. Iz zapisnika o izrednem tehničnem pregledu (list. št. 204 - 205 v pridruženem spisu na list. št. 169) je namreč razvidno, da so bile vse tri naštete napake ugotovljene dne 30. 3. 2017 pri izrednem tehničnem pregledu, kar vse je bilo tudi video dokumentirano. V vseh treh primerih gre za napako (označeno z N na zapisniku o izrednem tehničnem pregledu), zaradi katere vozilo ni tehnično brezhibno. Obtoženi pa je v svojem zagovoru tudi pojasnil, da v času med rednim in izrednim tehničnim pregledom ni ničesar spreminjal, prav tako ni menjaval pnevmatik (kar logično pomeni, da so te napake obstajale že v času rednega tehničnega pregleda), vse te tri napake pa v zapisniku o rednem tehničnem pregledu sploh niso bile vpisane in je bilo kljub tem napakam obtožencu izdano potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila, obtoženi pa je tehničnima preglednikoma izročil denar ravno v trenutku, ko se je pojavila dilema o tem ali bi morala biti ob tehničnem pregledu tenda vpisana v potrdilo o skladnosti, kar izhaja iz izsledkov prikritih ukrepov. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točkah 28 in 29 obrazložitve. S tem, ko se obtožencu v opisu dejanja očita, da je imelo njegovo vozilo nameščene neustrezne pnevmatike, je takšna konkretizacija napake povsem zadostna in ni potrebno še nadaljnje opisovanje dimenzij pnevmatik, kot to napačno meni pritožnik. Neutemeljeni pa so tudi očitki pritožnika o nepoznavanju zakonov o tehničnih pregledih s strani sodišča prve stopnje v zvezi s spremembami in predelavo vozil in sklicevanje na 18., 52. in 53. člen Zakona o motornih vozilih (ZMV) ter izpostavljanje primera nosilcev za kolo, ki nimajo nobene zveze z napako, ki je bila ugotovljena na obtoženčevem vozilu. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbe ZMV ter Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (točke 16, 17, 29 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik navsezadnje zgolj pavšalno izpostavlja 18., 52. in 53. člen ZMV, ki urejajo izvedbo postopka posamične odobritve ter posledice v primeru ugotovljenih predelav ali sprememb in niti ne pojasni kako naj bi bile izpostavljene zakonske določbe uporabljive v konkretnem primeru v smeri, kot jo zatrjuje pritožnik (torej da za tendo ni potreben vpis v homologacijo), pri tem pa spregleda določbo 19. člena tega istega zakona, ki določa, da se postopek posamične odobritve predelanega vozila izvede tudi za vozilo, katerega skladnost s predpisi je bila že ugotovljena, če je bila na njem pozneje narejena predelava, ki se nanaša na podatke, evidentirane v postopku registracije vozila, ki vpliva ali bi lahko vplivala na homologirane dele vozila ali ki vpliva ali bi lahko vplivala na varnost vozila. Sodišče prve stopnje se je do zagovora obtoženca, ki je navajal, da za tendo ni potreben vpis v homologacijo, izrecno opredelilo v točki 31 obrazložitve in mu utemeljeno ni sledilo. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom prvostopenjskega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, zato pritožnik, ki teh razlogov sploh ne izpodbija, temveč v pritožbi zgolj ponavlja svoj zagovor in ostaja na ravni posplošenih in nekonkretiziranih navedb, ne more biti uspešen.

12. Pritožnik sodišču prve stopnje prav tako očita lažno in zavajajoče navajanje izjav o poteku tehničnega pregleda. Pričanji inšpektorja G. G. in preglednika, ki je pričal po očitnih navodilih tožilca, se ne bi smeli upoštevati kot obremenilna dokaza. Inšpektor in preglednik sta potrdila, da je bil inšpektor prisoten pri opravljanju pregleda in je aktivno sodeloval pri ugotavljanju kvazi napak. Oba sta kršila Zakon o tehničnih pregledih, česar sodišče ni upoštevalo, saj je G. G. aktivno sodeloval in kazal na morebitne napake, ki pa jih ni bilo. Obstaja dvom o pričanju obeh, ker nista podala nobenih konkretnih izjav, še posebej preglednik, ki se po navedbah sodišča ne spomni pregleda in ni mogel podati konkretnih izjav o bistvenih napakah, saj ga je pri pričanju vodil tožilec brez konkretnih dokazov.

13. Tudi te pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene. Katere izjave sodišča o poteku tehničnega pregleda naj bi bile lažne in zavajajoče, pritožnik ne pojasni, zato teh pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti. Povsem pavšalne in brez opore v spisovnih podatkih so navedbe pritožnika, da je preglednik pričal po očitnih navodilih tožilca, neutemeljeno pa pritožnik tudi navaja, da sodišče izpovedbi G. G. in preglednika (gre za pričo H. H.) ne bi smelo upoštevati kot obremenilna dokaza, ker obstaja dvom v njuno pričanje. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedbi korektno povzelo v točkah 30 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe ter ju pravilno ocenilo kot verodostojni, prepričljivo pa je tudi zavrnilo vse očitke obtoženca o vplivanju policista na ugotovitve tehničnih preglednikov pri izrednem tehničnem pregledu. Z razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem v točki 32 obrazložitve se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnik teh razlogov sodišča prve stopnje sploh ne izpodbija, zato zgolj s pavšalnimi in ničemer podprtimi ter protispisnimi trditvami o vplivanju G. G. na preglednika na ugotavljanje "kvazi" napak in kršenju zakona o tehničnih pregledih ne more biti uspešen, saj v celoti zanemari izpovedbo H. H., ki je izrecno zanikal kakršnekoli vplive s strani kogarkoli ter dejstvo, da pri izrednem tehničnem pregledu poleg obtoženca nista bila navzoča zgolj tehnični preglednik H. H. in kriminalist G. G., temveč tudi I. I. iz Agencije za varnost prometa, J. J. iz Inšpektorata za promet in še en tehnični preglednik K. K. Iz izpovedbe H. H. sicer res izhaja, da se zaradi časovne odmaknjenosti in številčnosti opravljenih pregledov točno ne spominja za vsak posamezen avtomobil in se tudi konkretnega pregleda ne spominja, kar izpostavlja pritožnik, vendar ob tem pritožnik zanemari, da se v spisu nahaja zapisnik o izrednem tehničnem pregledu obtoženčevega vozila (njegova vsebina je pravilno povzeta v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe), H. H. pa je prepričljivo izpovedal, da je v zapisnik zapisal tako kot je bilo, hkrati pa se v spisu nahajajo tudi posnetki izrednega tehničnega pregleda, na katerih so fotografsko zadokumentirane napake in ugotovitve kot izhajajo iz zapisnika o tehničnem pregledu vozila. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da obstaja dvom v izpovedbo H. H., ker ni mogel izpovedati o bistvenih napakah. Pričanja H. H. pa ni vodil tožilec, kot to napačno navaja pritožnik, temveč sodišče, medtem ko so stranke, tožilec in obtoženi, imele možnost priči postavljati vprašanja.

14. V nadaljevanju pritožbe pritožnik povzema zakonske določbe Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil in sicer tedaj veljavni 16. in 17. člen (vsebinsko enako je določeno tudi v sedaj veljavnem Pravilniku v 17. in 18. členu, ki ju povzema pritožnik), ki ureja izredni tehnični pregled (prvi odstavek 16. člena) in izvedbo tehničnega pregleda vozila (četrti odstavek 17. člena). Pritožnik pri tem neutemeljeno navaja, da sodišče teh določb (pri tem tudi napačno navaja, da gre za določbe zakona o izrednem tehničnem pregledu), ki velevajo komu in kdaj lahko opravijo izredni tehnični pregled vozil, ni upoštevalo. Iz podatkov spisa je namreč jasno razvidno, da je bil izredni tehnični pregled opravljen na podlagi sodne odredbe, že zgoraj pa se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do neutemeljenih očitkov pritožnika, ki je smiselno trdil, da izredni tehnični pregled s strani tehničnih preglednikov ni bil opravljen neodvisno in nepristransko ter brez vpliva policista, kot to zahteva četrti odstavek 17. člena Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil. 15. V nadaljevanju pritožnik povzema samo del prvega odstavka 75. člena ZMV in navaja, da njegovo vozilo ni bilo udeleženo v prometu in je bilo nezakonito odpeljano ter so ga skladiščili 14 dni, med tem pa se ne ve kaj se je dogajalo z vozilom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe v zvezi s 75. členom ZMV nerazumljive in jih zato niti ni mogoče preizkusiti. Iz podatkov spisa (pridružen spis na list. št. 169) je jasno razvidno, da je bila sodna odredba za izredni tehnični pregled osebnih vozil (tudi obtoženčevega vozila) izdana dne 29. 3. 2017 (list. št. 85), obtoženčevo vozilo je bilo skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku zaseženo dne 23. 3. 2017 in z avtovleko odpeljano na PPP X. (list. št. 201-202), izredni tehnični pregled vozila je bil opravljen dne 30. 3. 2017 (list. št. 203), pri njem pa je bil prisoten tudi obtoženi. Po opravljenem izrednem tehničnem pregledu je bilo vozilo še istega dne vrnjeno obtožencu (list. št. 206). Glede na pojasnjeno je jasno razvidno, da je bilo vozilo obtožencu zakonito zaseženo, med zasegom in opravo izrednega tehničnega pregleda je bilo hranjeno na policijski postaji, obtoženi pa tekom postopka nikoli ni izrazil dvoma v zakonitost zasega in hrambe vozila, zato tudi v pritožbenem postopku zgolj s pavšalnimi in ničemer konkretiziranimi navedbami ne more biti uspešen.

16. Pritožnik opozarja še na pričanje nadzornika za tehnične preglede, ki je potrdil, da so možne napake in okvare v enem letu uporabe vozila, kar je navedel tudi sam, saj so izredni tehnični pregled opravili "14 pred iztekom le tega". Tendo je moral sneti, ker je tako zahtevala policija v zapisniku o tehničnem pregledu, ki pa je bil dostopen vsem tehničnim pregledom.

17. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpovedbe priče F. F., ki jo izpostavlja pritožnik, ni spregledalo in je tudi glede na pojasnilo F. F., da potek časa in raba vozila vpliva na tehnično stanje vozila, iz opisa dejanja izpustilo vse tiste napake in nepravilnosti, ki so bile ugotovljene ob izrednem tehničnem pregledu in za katere ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da so obstajale že dne 21. 4. 2016 v času rednega tehničnega pregleda (točka 30 obrazložitve). Pritožbena navedba, da so izredni tehnični pregled opravili "14 pred iztekom le tega" je nerazumljiva in se je zato ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zagovor obtoženca, da je tendo snel pred naslednjim tehničnim pregledom, ki ga je uspešno opravil, pravilno ocenilo v točki 31 obrazložitve sodbe in tudi na njegovi podlagi pravilno zaključilo, da je obtoženi vedel, da njegovo vozilo ne izpolnjuje vseh tehničnih pogojev, saj se je tak dvom (glede na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov) porajal tudi obema tehničnima preglednikoma. Glede na vse pojasnjeno pritožnik zgolj z izpostavljanjem izpovedbe F. F. in svojega zagovora, do katerih se je sodišče prve stopnje že opredelilo, ko razlogov izpodbijane sodbe niti ne napada, ne more biti uspešen.

18. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ima sodišče dvojna merila skupaj s tožilcem, ki je za enako dejanje umaknil obtožnico proti C. C. iz dobro poznanih razlogov, sodišče druge stopnje pritožniku pojasnjuje, da je državni tožilec tisti, ki odloča o tem ali bo nadaljeval kazenski pregon ali bo obtožnico umaknil in sodišče na to nima nobenega vpliva. Ker je tožilec ocenil, da zoper obtoženega C. C. ne obstoji dovolj dokazov, je obtožnico umaknil, zaradi česar je sodišče prve stopnje skladno s 1. točko prvega odstavka 357. člena ZKP izdalo zavrnilno sodbo. Slednje pa nima nobenega vpliva na postopek zoper obtoženega A. A., saj je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da mu je očitano kaznivo dejanje dokazano z gotovostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

19. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče drugih kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je ob spremembi izpodbijane sodbe v odločbi o krivdi na način kot je razviden iz izreka te sodbe, sicer pritožbo obtoženega A. A. v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih glede tega obtoženca (točka II/1) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**_K pritožbi okrožne državne tožilke_**

20. Sodišče prve stopnje je ravnanje obtoženega B. B., ki mu je obtožba očitala kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, torej storjenega v sostorilstvu, prekvalificiralo v pomoč pri storitvi kaznivega dejanja dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. V konkretni del opisa kaznivega dejanja v zvezi z izvršitvenim ravnanjem obtoženega B. B. sodišče prve stopnje ni posegalo, poseglo je le v abstraktni del opisa in je očitek B. B., da je ravnal v sodelovanju s L. L., spremenilo v očitek, da je naklepoma pomagal L. L. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa utemeljeno graja pritožnica. Sodišče prve stopnje je v točki 50 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer pravilno pojasnilo, da je kaznivo dejanje podkupovanja mogoče izvršiti tudi preko druge osebe, posrednika, ravnanje posredovanja pri dajanju podkupnine pa je pomoč storilcu kaznivega dejanja aktivnega podkupovanja in se ne obravnava kot udeležba, temveč kot samostojno kaznivo dejanje.2 Vendar je nato napačno zaključilo, da obtožbeni očitek objektivno pomeni le podporo oziroma olajšanje storilcu in da je dajanje predloga L. L. kaj naj stori, da bo uspešno opravila tehnični pregled, psihična oblika pomoči ter nato izročitev prometnega dovoljenja s podkupnino. Sodišče prve stopnje je torej kot razlog za spremembo pravne kvalifikacije po eni strani navedlo, da v opisu obtožencu očitanega kaznivega dejanja ni konkretizirano posredovanje (čeprav se obtožencu niti ni očitala izvršitvena oblika posredovanja ampak sostorilstvo pri izvršitveni obliki dajanja nagrade ali koristi) temveč zgolj pomoč, po drugi strani pa je tudi navedlo, da je šlo po subjektivni strani za sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju, kar pa pomeni že dokazno oceno obtoženčevega naklepa. Takšni razlogi sodbe, ko je prvostopenjsko sodišče spremembo pravne kvalifikacije obrazložilo glede na nezadostno konkretizacijo zakonskih znakov posredovanja (ki se niti ni očitalo obtožencu), hkrati pa tudi glede na nedokazano "storilsko voljo" (da ni šlo za sodelovanje pri svojem kaznivem dejanju), pa so sami s seboj v nasprotju in je torej podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

21. Obtožencu se očita (tako v obtožnici kot v izreku prvostopenjske sodbe), da sta skupaj s L. L. v zvezi s tehničnim pregledom vozila uradnima osebama tehničnima preglednikoma D. D. in E. E. izročila denar kot nagrado v znesku 10 EUR in sicer na način, da je L. L. na predlog B. B. denar vložila v prometno dovoljenje, ki ga je slednji nato izročil D. D. zato, da sta tehnična preglednika opravila tehnični pregled na način, da sta namenoma spregledala taksativno naštete napake, prav tako vozila nista pregledala v celoti, česar v zapisnik o tehničnem pregledu nista vpisala ali nista pravilno vpisala, nato pa v zapisniku o tehničnem pregledu potrdila, da je vozilo tehnično brezhibno, čeprav ni bilo in zato ne bi moglo in smelo uspešno opraviti tehničnega pregleda, prejeto nagrado pa sta si tehnična preglednika tudi razdelila. Glede na takšen opis sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se obtožencu očita, da je tehničnemu pregledniku dejansko izročil (dal) denar (nagrado, korist) z namenom, da tehnična preglednika (uradni osebi) tehničnega pregleda vozila L. L. (uradnega dejanja) ne opravita po predpisih, temveč vozilo kot brezhibno "spustita čez tehnični pregled" in so s takšnim opisanim ravnanjem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja dajanja podkupnine. Obtoženi je namreč glede na opis dejanja podkupnino izročil neposredno v roke tehničnemu pregledniku D. D. in je torej opisano sostorilstvo in ne zgolj pomoč. Pri tem ni bistveno v čigavo korist oziroma za koga je kaznivo dejanje storil. Sodišče prve stopnje v točki 50 obrazložitve sodbe sicer pravilno pojasnjuje značilnosti pomoči kot ene od oblik udeležbe, vendar kot že omenjeno le-te napačno aplicira na konkretni obravnavani primer, saj pri tem spregleda, da drugače od storilca pomagač nima oblasti nad dejanjem; kako - in ali sploh - bo dejanje izvršeno, je odvisno od storilca in tudi, da pomagač stopi na prizorišče šele, ko je storilec za dejanje že odločen, prispevek med izvršitvijo pa ne sme biti odločilen, sicer gre praviloma za sostorilstvo.3 Vse pojasnjeno ob upoštevanju obtožbenega očitka pokaže, da je stališče sodišča prve stopnje, da je obtoženi B. B. glede na opis dejanja L. L. nudil zgolj psihično obliko pomoči, napačno, saj je v opisu jasno navedeno, da je bil ravno obtoženi B. B. tisti, ki je izročil denar (ki ga je pred tem na njegov predlog v prometno dovoljenje vložila L. L.) tehničnemu pregledniku - torej je ravno on izročil podkupnino zato, da bi uradna oseba v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti. S takšnim opisanim ravnanjem je torej konkretizirana vloga obtoženega B. B. kot sostorilca. Poudarjanje sodišča prve stopnje, da je obtoženi B. B. izročil denar tehničnemu pregledniku izključno zato, ker je bilo L. L. strah to storiti (kar ponovno pomeni dokazno oceno), pa za presojo ali je v opisu dejanja opisano sostorilstvo ali pomoč ni bistveno, saj se slednje v konkretnem delu opisa niti ne navaja. Pritrditi je pritožnici, da obtoženi B. B. s tako opisanim dejanjem sostorilki L. L. ni dal zgolj nasveta oziroma navodila kako naj kaznivo dejanje stori, saj se mu v opisu ne očita zgolj dajanje predloga L. L. kaj naj stori, da bo uspešno opravila tehnični pregled, temveč tudi, da je sam izročil podkupnino tehničnemu pregledniku.

22. Glede navedb sodišča prve stopnje, da je šlo po subjektivni plati za sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju (s čimer se je sodišče prve stopnje sicer že spustilo v dokazno oceno), pa sodišče druge stopnje opozarja, da je storilska volja nepomembna, kadar gre za sostorilstvo, pri katerem storilec izpolni del zakonskih znakov (sostorilstvo v ožjem pomenu). Kdor sodeluje pri sami izvršitvi, je lahko sostorilec ne glede na to, ali dejanje šteje za svoje, za tuje ali pa se s tem vprašanjem morda sploh ne ukvarja. Drugačno stališče bi bilo namreč neživljenjsko in kriminalitetno-politično nesprejemljivo. Vodilo bi v subjektivizem, ki bi omogočil, da dejanje izvršiš z lastnimi rokami, hkrati pa nisi njegov storilec, ker se pač sam ne šteješ za storilca.4

23. Sodišče druge stopnje pa še pojasnjuje, da v obravnavani zadevi glede na opis kaznivega dejanja ne gre zgolj za izvršitveno obliko posredovanja pri dajanju podkupnine v smislu pomoči storilcu kaznivega dejanja aktivnega podkupovanja, saj je bilo že pojasnjeno, da se v opisu očita, da je obtoženi B. B. sam izročil denar tehničnemu pregledniku, zato takšnega ravnanja ni mogoče šteti zgolj za pomoč storilcu kaznivega dejanja aktivnega podkupovanja. Tudi glede na pomen besede posredovati (posredovanje je glagolnik od posredovati) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ): 1. skušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega ali 2. posegati (vmes), pomagati ali 3. pojasnjevati oziroma sporočati ali povzročati, da je kaj mogoče, ravnanja obtoženega B. B. kot je opisano v obtožbenem očitku ni mogoče kvalificirati zgolj kot posredovanje. V kolikor bi obtoženi B. B. L. L. predlagal kaj na stori, odšel do tehničnega preglednika in pri njem skušal doseči, da bi L. L. opravila tehnični pregled kljub neizpravnemu vozilu, nato pa bi L. L. sama tehničnemu pregledniku izročila denar, bi bilo mogoče govoriti zgolj o posredovanju obtoženega B. B. v smislu pomoči L. L. kot storilki kaznivega dejanja aktivnega podkupovanja. Ker pa se mu v opisu očita, da je poleg predloga L. L. kaj naj stori, zaradi česar je slednja v prometno dovoljenje vložila podkupnino, nato sam odšel do tehničnega preglednika in mu izročil prometno dovoljenje skupaj s podkupnino, je glede na vse zgoraj pojasnjeno (točke 20 do 22 tega sklepa) v opisu dejanja konkretizirano sostorilstvo in ne zgolj pomoč v obliki posredovanja.

24. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B. (točka II/2), razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse že izvedene dokaze v zvezi s tem kaznivim dejanjem, nato pa le-te skrbno oceniti ter sprejeti dokazne zaključke o tem ali je obtoženemu B. B. dokazano očitano mu kaznivo dejanje in v sodbi za svoje zaključke navesti prepričljive razloge.

_**K pritožbi zagovornice obtoženega B. B.**_

25. Ker je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B. (točka II/2), razveljaviti zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in je sodišče druge stopnje zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbe zagovornice obtoženega B. B. vsebinsko ni presojalo.

1 V izreku prvostopenjske sodbe je kot napaka navedeno tudi "poškodovano vzvratno ogledalo", vendar je sodišče druge stopnje ta del opisa izpustilo iz krivdoreka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe. 2 H. Devetak: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 129 in M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 636. 3 M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 190, 191. 4 M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 79.