Jedro

Ker je delodajalec na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi vezan oziroma ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče preklicati le, če s tem delavec izrecno soglaša, ni mogoče na podlagi poziva tožene stranke, naj se tožnica vrne na delo, šteti, da gre za nadaljevanje delovnega razmerja. Iz tega razloga kasnejša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je tožnica zavrnila pogovor s toženo stranko, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 6., 11. in 12. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da se pripozna tožbeni zahtevek (pravilno: se ugodi tožbenemu zahtevku), da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (1. tč.); da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.10.2006 nezakonita in se razveljavi (2. tč.); da tožnici ni prenehalo delovno razmerje 26.10.2006 in ji traja do 18.12.2006 (3. tč.); da je tožena stranka za čas od 26.10.2006 do 18.12.2006 dolžna tožnici vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zavarovanje in ji obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, plačati prispevke ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače v plačilo (4. tč.) ter da je tožena stranka dolžna izplačati regres za letni dopust za leto 2006 v višini 145.000,00 SIT bruto, obračunati in odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2006 dalje do plačila (5. tč.). S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici: za čas od 19.12.2006 do 30.4.2007 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zavarovanje in obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.8.2005 kot če bi delala, od 1.5.2007 do 14.8.2007 obračunati razliko med bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.8.2005 in 530,20 EUR bruto, od 15.8.2007 pa obračunati razliko med bruto plačo v višini 540,00 EUR bruto in ji tako od obračunanih bruto plač oziroma razlik v bruto plačah obračunati in plačati davke in prispevke ter ji nato izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače v plačilo, to je od vsakega 20. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (6. tč); iz naslova regresa za redni letni dopust za leto 2005 izplačati znesek 82.264,00 SIT bruto in odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2005 dalje (7. tč.); iz naslova prehrane med delom plačati skupen znesek 390.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov (8. tč.); iz naslova nadurnega dela izplačati skupno 126.000,00 SIT bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov od 21.9.2005 do 21.11.2006 dalje do plačila, od posamičnih zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske (9. tč.); iz naslova stroškov prevoza na delo izplačati skupno 109.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov (10. tč.). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 187,27 EUR v 8 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (11. tč.), tožnica pa krije sama svoje stroške postopka (12. tč.).

Zoper 4. in 5. točko sodbe na podlagi pripoznave, zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (torej zoper točke 4. do 12.) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe s stroškovnimi posledicami za toženo stranko, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pretvorilo tolarskih zneskov v evrske ter tudi ni v celoti povzelo vtoževanega glede zahtevka pod točko 4 izreka sodbe na podlagi pripoznave, saj je izpustilo datum zadevne pogodbe o zaposlitvi (1.8.2005) ter del, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici davke od bruto plač, pa tudi paricijski rok 8 dni (slednje velja tudi za 5. točko izreka), zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede dogajanja na dan 18.12.2006 je očitno verjelo toženi stranki, ker je pač pripoznal določene zahtevke v tem postopku. Prezrlo je, da je bil toženec že predhodno seznanjen z vlogo V.P. kot predstavnika sindikata, zato predložitev pooblastila ni bila relevantna. Napačno zaključuje, da naj bi že iz listine z dne 13.12.2006 izhajalo, da naj bi prišlo do poziva nazaj na delo. Tožnica in V.P. sta izpovedala, da dne 18.12.2006 tožnica ni bila izrecno pozvana nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačno dokazno oceno in posledično zmotno odločilo. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po izplačilu nadur manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Priča D.V. kot tudi stranki so izpovedali, da so bile nadure plačane le kot navadne ure, tak način plačila pa izhaja tudi iz statuta, ki ga je sprejel toženec. Glede zavrnitve zahtevka za izplačilo razlik v nadomestilu plač za meseca september in oktober 2006 tudi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je namerno prikazovala premajhno število delovnih ur, na podlagi tega pa tudi naredila nepravilne izračune, na podlagi katerih je tožnica dobila premalo izplačano nadomestilo za čas bolezni v spornih mesecih. Tožnica je za razjasnitev dejanskega stanja v tej zvezi predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, česar sodišče prve stopnje neargumentirano ni izvedlo. Glede zavrnitve zahtevka iz naslova plačila prehrane ni jasno, iz česa sodišče prve stopnje sklepa, da je bila tožnica seznanjena z zagotovitvijo dnevno toplega obroka. Sporno je bilo tudi, ali je tožnica sploh imela čas oziroma možnost, da poje malico, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov. Tožnica je bila ves čas polno zaposlena, kar je potrdila tudi priča D.V.. Glede zavrnitve zahtevka po izplačilu neplačane razlike regresa za leto 2005 tožnica izpostavlja, da mora biti regres za letni dopust plačan v denarju, saj si z bonom za meso ne moreš plačati dopusta, kar je bistvo regresa. Sodišče prve stopnje se v tej zvezi tudi ni opredelilo do relevantnih navedb tožnice o pravnem nasledstvu oziroma zatrjevane kontinuitete delovnega razmerja. Tudi prevoznih stroškov tožnik tožnici ni izplačeval v denarju. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza, da se opravijo poizvedbe o višini mesečne vozovnice za relacijo Maribor-Miklavž ter tudi ni upoštevalo navedbe tožnice, da je cena mesečne vozovnice v vtoževanem obdobju za relacijo Zgornji Duplek – Maribor znašala tedaj veljavnih 4.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo, da tožnici ne pripadajo potni stroški v obliki denarnega zahtevka. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker v obrazložitvi sodbe kot tudi v samem dokaznem sklepu sploh ni navedeno, katere listine je sodišče prve stopnje vpogledalo oziroma na katere listine je oprlo svojo odločitev. V obrazložitvi sodbe ni navedlo, zakaj ni izvedlo še preostalih dokazov. Do konca naroka dne 6.9.2007 tožena stranka dokazila o odjavi iz Poslovnega registra z dnem 28.8.2007 ni predložila, zato se tožnica do tega dejstva ni mogla opredeliti, s predčasnim zaključkom glavne obravnave brez pridobitve potrebnih dokazil pa je sodišče prve stopnje tožnici vzelo pravico do izjave in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Kršilo je tudi določilo 80. in 81. člena ZPP, po katerem mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in v kolikor ugotovi, da temu ni (več) tako, mora pozvati tožečo stranko, da pravilno navede toženo stranko, zoper katero se lahko nadaljuje postopek. Ker sodišče na navedeno ni pazilo po uradni dolžnosti (o tej dolžnosti se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 47/2001), je izdalo sodbo zoper neobstoječ subjekt, tako da je odločitev sodišča tudi zaradi tega nezakonita. Zmotno tudi ni ponovno odprlo glavne obravnave oziroma upoštevalo spremembe tožene stranke in modificiranega tožbenega zahtevka v vlogi z dne 12.9.2007. Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je ostalo dejansko stanje v določenem obsegu nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila volja delodajalca dne 18.12.2006 sprejeti tožnico nazaj na delo, ker pa tožnica tega ni želela oziroma ni ničesar odgovorila, ji je tega dne prenehalo delovno razmerje pri tožencu dne 18.12.2006. Na podlagi te ugotovitve je zavrnilo vse zahtevke, ki se nanašajo na obdobje po tem datumu (6. točka izreka). Navedeni zaključek je materialno pravno zmoten, pritožba v tej zvezi pa je utemeljena.

Vrhovno sodišče RS se je glede preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi že izreklo. Iz sodbe opr. št. VIII Ips 242/2006 tako izhaja, da je delodajalec vezan na enostransko podano odpoved. Pogodbeni stranki lahko odstranita učinke enostranske odpovedi le sporazumno, pri čemer morata biti volji obeh strank nedvoumno izraženi (sodba opr. št. VIII Ips 151/2006). V konkretnem primeru iz dopisa toženca tožnici z dne 13.12.2006 (A25) ni mogoče razbrati (zlasti ne nedvoumno), da jo toženec poziva nazaj na delo, še manj jasno pa je bila s strani tožnice izražena volja, ali želi (oziroma ne želi) nazaj na delo k toženi stranki. Nezakonito podana odpoved pogodbe torej z dnem 18.12.2006 ni bila preklicana, tožničine zavrnitve pogovora s tožencem tega dne pa ni mogoče šteti za razlog prenehanja delovnega razmerja (ki je zaradi nezakonite odpovedi še trajalo). Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo prenehanje delovnega razmerja med strankama z dnem 18.12.2006, zaradi česar je napačno v celoti zavrnilo reintegracijski ter reparacijske zahtevke za obdobje od 19.12.2006 dalje (6. točka izreka). Posledično utemeljenosti in višine vtoževanega v tem delu zahtevka sploh ni ugotavljalo, kar bo moralo storiti v ponovljenem postopku. Zatem, ko je pritožbeno sodišče spoznalo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je namreč moralo skladno s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo v 6. točki izreka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu (posledično pa tudi glede odločitve o stroških postopka) vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bila dne 28.8.2007 tožena stranka: T.R. s.p. izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije in torej kot s.p. ne more biti več stranka postopka. Upoštevati bo potrebno tudi prilagoditev oziroma spremembo tožbenega zahtevka v tej smeri (pripravljalna vloga tožnice z dne 12.9.2007).

Tožnica se pritožuje tudi zoper 4. in 5. točko sodbe na podlagi pripoznave, in sicer iz razloga, ker sodišče prve stopnje v izreku ni dobesedno povzelo tožbenega zahtevka (v 4. točki izreka ni prepisalo datuma pogodbe o zaposlitvi, naložilo je zgolj plačilo prispevkov – ne tudi davkov, v 4. in 5. točki pa pozabilo navesti 8-dnevni paricijski rok). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedene kršitve zgolj posledica površnosti in nedoslednosti sodišča prve stopnje, vendar pa niso bistvene in ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, prav tako tudi ne na njeno izvršljivost. Datum pogodbe o zaposlitvi (1.8.2005) je med strankama nesporen in ga v izreku ni bilo potrebno v vsaki točki izrecno navajati. Iz 4. točke izreka tudi izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo ter izplačati neto plačo. Že na podlagi navedenega je torej tožena stranka dolžna odvesti davke in prispevke (četudi so v izreku navedeni le slednji) – po samem zakonu, ki tudi določa, katere davke in prispevke ter v kolikšni višini jih je potrebno plačati. Tudi nenavedba 8-dnevnega paricijskega roka v prav vsaki točki izreka ni takšna kršitev, zaradi katere bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Tudi paricijski rok ima namreč svojo podlago že v zakonu (2. odstavek 313. člena ZPP ter 29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004). Glede na to, da je sodišče prve stopnje v preostalih točkah izreka določilo 8-dnevni paricijski rok, velja slednji tudi za dajatev iz 4. in 5. točke izreka izpodbijane sodbe.

V delu zavrnitve zahtevkov po izplačilu stroškov v zvezi z delom (nadure, nadomestilo plače, regres, prehrana, prevoz) pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Glede regresa za letni dopust za leto 2005 je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožnica celotni regres morala dobiti izplačan pri prejšnjem delodajalcu, a ji je kljub temu toženec izplačal sorazmerni del regresa v bonih za meso v vrednosti 60.000,00 SIT. Zahtevek za izplačilo regresa za prehrano je zavrnilo iz razloga, ker je delavcem dnevno pripadala topla malica na delu. Tožnica ni dokazala, da je upravičena do izplačila dveh nadur tedensko, izplačilo pa je dobila skladno z evidenco ur, ki jo je sama vodila, kar je sama tudi potrdila. Prav tako ni dokazala upravičenosti do razlike v plači za september in oktober 2006, pa tudi zahtevek iz naslova stroškov za prevoz je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti in višine denarnega zahtevka.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) v 1. odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (1. in 4. odstavek 131. člena ZDR). Po 1. odstavku 137. člena ZDR ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti v primerih in v trajanju, določenem z zakonom ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Po 3. odstavku 137. člena ZDR delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, v primeru daljše odsotnosti z dela pa izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. V primeru odsotnosti z dela delavca zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša višina nadomestila plače delavcu, ki bremeni delodajalca, 80% plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas (8. odstavek 137. člena ZDR). Delodajalec je dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Delavec je dolžan v primerih iz 1. odstavka 143. člena ZDR na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa – nadurno delo. Po 2. odstavku 143. člena ZDR mu mora delodajalec nadurno delo na ustrezen način odrediti, predpisana pa je tudi omejitev trajanja nadurnega dela (3. odstavek 143. člena ZDR).

Tožnica je pri tožniku delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2005 (priloga A4) na delovnem mestu kuhar, za vrsto dela: priprava hrane. Skladno s 5. členom PZ je delala s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, delovni čas je bil razporejen na 6 dni v tednu, dnevni delovni čas pa je trajal od 6. do 14. ure.

S tožbo je tožnica zahtevala plačilo dveh nadur tedensko, saj naj bi delala 6 dni v tednu po 7 ur, kar naj bi znašalo 42 ur tedensko (torej dve uri preko polnega delovnega časa). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo navedeni zahtevek tožnice. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni opravljala tedenskih nadur tako, kot so vtoževane in tudi ne po odredbi delodajalca. V kolikor je tožnica občasno ostala na delu še po izteku delovnega časa, ji je toženec vse te ure po njeni lastni evidenci izplačal v gotovini. Navedeno je potrdila sama tožnica. Iz evidence prisotnosti tožnice ter iz njenih lastnih izpovedb je tudi razvidno, da je tožnica delala le vsako drugo soboto in še tedaj le po štiri ali pet ur. Ob prosti soboti je bil torej tožničin delovni teden celo pod 40 ur. Upoštevaje organizacijo dela pri toženi stranki je tako zahtevek po plačilu nadur neutemeljen. Glede povečanega obsega dela nekajkrat na leto (december, marec ter športni vikend Maribora) pa nadur tožnica ni specificirala, hkrati pa iz njenih navedb v tožbi izhaja, da slednjih ur dela niti ne vtožuje (plačilo nadur zahteva le za dve uri tedensko, kar je razvidno tudi iz specificiranega tožbenega zahtevka za vsak mesec posebej).

Glede zavrnitve zahtevka za plačilo razlike v nadomestilu plače za meseca september in oktober 2006 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela in ji tako že po zakonu pripada nižja osnova za izplačilo nadomestila. Plača oz. nadomestilo bolniškega staleža pa je obračunano na število delovnih ur v spornem mesecu, ki je po zatrjevanju tožene stranke vsak mesec drugačno. Iz plačilnih list je tako razvidno, da je bilo v mesecu septembru obračunanih 168 delovnih ur, v mesecu oktobru pa 129 ur, na podlagi navedenega obračuna ur pa je bilo nadomestilo pravilno izplačano. Pavšalni pritožbeni očitki, da je tožena stranka (namerno) prikazovala premajhno število delovnih ur, so nelogični, saj tožena stranka za to ni mogla imeti interesa. Za oba sporna meseca je namreč tožena stranka nadomestilo izplačevala v breme zdravstvenega zavarovanja (4. odstavek 137. člena ZDR).

Pritožba je neutemeljena tudi v delu glede zavrnitve zahtevka za izplačilo stroškov prehrane. Dejavnost tožene stranke je bilo kuhanje malic in je delavcem tožene stranke pripadala dnevno topla malica. To je potrdila tudi priča D.V., ki je izpovedala, da ura za malico sicer ni bila določena, topla malica pa je bila na razpolago. Ker je tožena stranka delavcem zagotavljala dnevni topli obrok, ni bila dolžna plačati tudi stroškov prehrane na delu. Dolžnost delodajalca je, da prehrano med delom zagotovi oziroma omogoči, v kolikor pa delavec le-te ne izkoristi, krivda ni na strani delodajalca. Tožnica je sicer navajala, da za možnost malice med delom ni vedela, hkrati pa je izpovedala, da delodajalca nikoli ni vprašala glede izplačila malice. Glede na izpoved tožene stranke in priče D.V. ter glede na naravo dela, ki ga je tožnica opravljala, je bila tožnica z načinom prehranjevanja pri toženi stranki gotovo seznanjena (sicer bi se o tem gotovo vsaj pozanimala ali pa od delodajalca zahtevala plačilo). Tudi navedbe, da tožnica tudi sicer ni imela časa zaužiti malice, niso dokazane. V kolikor bi tožnica želela malicati, bi to gotovo smela in mogla – zlasti glede na naravo dela, ki ga je opravljala.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2005. Toženec tožnici ni bil dolžan izplačati regresa za leto 2005, temveč ga je bila dolžna izplačati v celoti prejšnja delodajalka, pri kateri je bila tožnica zaposlena do 1.8.2006. V konkretnem primeru ni prišlo do pravnega prenosa podjetja oziroma združitve ali delitve po 73. členu ZDR, zaradi česar so navedbe tožnice o prevzemu vseh obveznosti s strani novega delodajalca neutemeljene. Iz navedenih razlogov je tožničin zahtevek v tem delu neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka je tožnici namesto plačila stroškov prevoza v denarju vsak mesec izdala vrednostni bon za nakup mesa v višini 5.000,00 SIT, razen v mesecih, ko je njen dolg za meso presegal to vrednost. Tožnica je očitno z navedenim načinom povračila stroškov soglašala, saj tožencu nikoli ni predložila cene vozovnice in nikoli ni zahtevala plačila prevoznih stroškov v drugačni obliki, tudi sicer pa je na delo pretežno prihajala kar s kolesom. Zahtevek je neizkazan tudi po višini, tožnica pa niti sama ni vedela povedati, do kakšne višine stroškov prevoza bi bila upravičena.

Na podlagi vsega navedenega je torej pritožba utemeljena le glede zavrnilnega dela izpodbijane sodbe v 6. točki izreka (za zahtevke iz obdobja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 18.12.2006), zaradi česar jo je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka v 11. in 12. točki izreka. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče še opozarja na neustrezno in napačno oblikovan izrek v sodbi na podlagi pripoznave. V 1. odstavku 316. člena ZPP je namreč jasno določeno, da v primeru pripoznave tožbenega zahtevka sodišče izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (in ne torej: „se pripozna“).

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZDR).

Skladno s 3. in 4. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnost mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče kljub temu ocenjuje, da je zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje za sporno obdobje po 18.12.2006 (zlasti glede na spremembo tožbe v pripravljalni vlogi z dne 12.9.2007 v posledici prenehanja tožene stranke kot s.p.) povsem nerazčiščeno glede odločilnih dejstev, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopenjsko sodišče. Le-to bo v novem sojenju moralo postopati v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča ter šele nato ponovno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka v razveljavljenem obsegu.