Jedro

Prevajanje je intelektualno delo, ki pomeni podajanje pisanega besedila enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika, kar še posebej velja za prevajanje sodnih dokumentov, ko mora prevajalec oziroma tolmač poznati tudi strokovno izrazoslovje. V prikazanem smislu pa zagotovo pod prevajanje kot intelektualno delo, ni mogoče uvrstiti zgolj vnosa imena drugega obdolženca v že prevedeno besedilo dokumentov, kot je bil primer v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o stroških kazenskega postopka pod 1. alinejo točke I. spremeni tako, da se sodni tolmački za romunski jezik L. S. po zahtevku z dne 2. 12. 2020 prizna plačilo za opravljeno delo s stroški v višini 240,99 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znese 294,00 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne; v preostalem delu, torej pod 2. alinejo točke I. in točko II. pa ostane sklep nespremenjen in se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je višja sodnica na podlagi določb 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih – Pravilnik (Uradni list RS, št. 84/2018) pod točko I. odločila, da se sodni tolmački po zahtevku z dne 2. 12. 2020 prizna plačilo za opravljeno delo s stroški v višini 152,02 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znese 185,46 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnila (1. alineja) in da se tolmački po zahtevku z dne 27. 1. 2021 prizna plačilo za opravljeno delo s stroški v višini 51,82 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znesek 63,22 EUR, v presežku pa je tudi ta zahtevek zavrnila (2. alineja).

2. Zoper sklep se je sodna tolmačka pravočasno pritožila. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter ji prizna stroške po vloženem stroškovniku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Bistveni poudarek pritožbe predstavlja tolmačkino nestrinjanje z odločitvijo prvega sodišča, da ji prepolovi nagrado za opravljeno delo, ker ni šlo za dvakratno samostojno prevajanje sodne dokumentacije, pač pa je tolmačka v predmetnem primeru dveh obdolžencev opravila le eno prevajanje dokumentacije ter nato v listine vstavila le različni imeni obdolžencev.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnosti zgornje odločitve sodišča prve stopnje in zavrača pritožbene navedbe tolmačke, češ da je pripravila prevod za vsakega obdolženca posebej. Prevajanje je intelektualno delo, ki pomeni podajanje pisanega besedila enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika, kar še posebej velja za prevajanje sodnih dokumentov, ko mora prevajalec oziroma tolmač poznati tudi strokovno izrazoslovje. V prikazanem smislu pa zagotovo pod prevajanje kot intelektualno delo, ni mogoče uvrstiti zgolj vnosa imena drugega obdolženca v že prevedeno besedilo dokumentov, kot je bil primer v obravnavani zadevi. V samo nagrado tudi ni mogoče všteti priprave, vezave ter overitve dopisa, kar zmotno poudarja pritožnica, saj so to opravila, ki spadajo pod materialne stroške.

6. Je pa sodišče druge stopnje pritrdilo sodni tolmački v tistem delu pritožbe, kjer opozarja, da je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je prepolovilo celotno priglašeno nagrado iz zahtevka z dne 2. 12. 2020 (1. alineja točke I.). Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da večji del nagrade po to alinejo predstavlja prevod obtožnice (4,36 strani), manjši del pa prevajanje dopisa in vročilnice (2,93 strani). Zato bi moralo sodišče nagrado obračunati tako, da bi tolmački priznalo nagrado za prevajanje celotne obtožnice ter prepoloviti le priglašeno nagrado za dvakratno prevajanje dopisa in vročilnice.

7. Upoštevaje zgoraj utemeljeno stališče, je sodišče druge stopnje pritožnici pod 1. alinejo točke I. izreka izpodbijanega sklepa priznalo namesto 185,46 EUR, nagrado v znesku 238,62 EUR in nespremenjen znesek stroškov 2,37 EUR. Tako pravilen izračun nagrade in stroškov znaša seštevek 4,36 strani (obtožnica) in 1,46 strani (dopis in vročilnica) oziroma 5,82 strani, upoštevaje vrednost strani 41,00 EUR pa 238,62 EUR. Temu znesku je treba prišteti še stroške 2,37 EUR, kar vse skupaj znese 240,99 EUR, upoštevaje 22% DDV (53,01 EUR) pa 294,00 EUR. V tem smislu je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep pod točko I. spremenilo (tretji odstavek 402. člena ZKP), sicer pa je v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene trditve tolmačke tudi v tistem delu, ki se nanaša na stroške tiskanja (točki 4 in 5 obrazložitve). Prvi odstavek 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih namreč določa, da imajo sodni izvedenec, sodni cenilec in sodni tolmač pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v kazenskem postopku. Tak predpis pa je Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku, ki v tretjem odstavku 15. člena določa, da imajo tolmači pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Pravilnik torej govori o dejanskih izdatkih tolmača v zvezi z opravljenim delom, kar je sodišče prve stopnje pod točkama 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno upoštevalo ter na tej podlagi ustrezno argumentiralo razloge za delno zavrnitev stroškovnikov sodne tolmačke z dne 2. 12. 2020 in 27. 1. 2021 (za skupno 3,45 EUR). Pritožnica se sicer v pritožbi sklicuje na ceno fotokopiranja za posamezno stran v fotokopirnici, a če bi dejansko v predmetnem primeru imela tovrstne stroške, bi jih ob vložitvi stroškovnika morala dokumentirati. Le na tak način bi lahko sodišče prve stopnje preizkusilo, ali gre za dejanske izdatke povezane z opravljenim delom v smislu citirane določbe tretjega odstavka 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku.

9. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v korist sodne tolmačke in zato sodna taksa za pritožbo zoper sklep o stroških kazenskega postopka ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).