Jedro

V skladu z določbo drugega in četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 se pojem davek razlaga kot davek s pripadajočimi dajatvami (obresti). Obresti, ki jih odmerja oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sklepoma je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 13. 1. 2020 znaša: glavnica 9.406,59 EUR, zamudne obresti 5.290,78 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 14.707,37 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri ponudnikih plačilnih storitev (po sklepu št. DT 4934-656/2020-1), oz. z rubežem denarnih prejemkov (po sklepu št. DT 4934-655/2020-1). V nadaljevanju obeh sklepov prvostopenjski davčni organ v preglednici navaja izvršilne naslove, datume izvršljivosti, posamezne dolgovane zneske in obračune zamudnih obresti. Kot pojasni v obrazložitvi, iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal davčnih obveznosti, zato je bilo treba v skladu z določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Zamudne obresti se obračunavajo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 96. člena ZDavP-2. 2. Toženka je postopka v pritožbenih zadevah zoper izpodbijana sklepa združila v en postopek in pritožbi tožnika zavrnila kot neutemeljeni. Pojasnjuje, da se tožnika terja za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za september 2012 - december 2012 ter davčnih odtegljajev - REK-1 za september 2012 - december 2012 in davčnih odtegljajev - REK za oktober 2012 - december 2012 ter za obveznosti iz naslova odmere dohodnine za leto 2017 in 2018. Ni sporno, da je bil nad tožnikom 23. 1. 2013 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 7. 12. 2019. Dne 20. 3. 2017 je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, s katerim je Okrožno sodišče v Kranju sklenilo, da odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, tj. 23. 1. 2013, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V predmetni zadevi se izterjujejo neplačani prispevki za socialno varnost od dohodka iz zaposlitve na podlagi obračunov davčnih odtegljajev - REK, obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja - REK-1 ter iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnika na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ. Gre za obveznosti, ki imajo v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev in nanje odpust obveznosti ne učinkuje. Skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZDavP-2 so obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, pripadajoče dajatve, zato je tožnik v primeru nepravočasnega plačila teh obveznosti dolžan poravnati tudi zamudne obresti. Prav tako ni bilo ovire za izdajo posameznega izpodbijanega sklepa za obveznosti iz naslova odmere dohodnine za leto 2017 in 2018, saj odpust ne učinkuje za nobeno obveznost, nastalo po začetku postopka osebnega stečaja.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve pravil o odpustu obveznosti po določbah ZFPPIPP. Nad tožnikom je bil 23. 1. 2013 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno zaključen 11. 12. 2019, 20. 3. 2017 je sodišče izdalo sklep o odpustu obveznosti. Davčni organ je 13. 1. 2020 izdal izpodbijana sklepa, s katerima je odločil, da se zoper tožnika opravi izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 13. 1. 2020 znaša: glavnica 9.406,59 EUR, zamudne obresti 5.290,78 EUR, stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 14.707,37 EUR. Tožnik meni, da ni dolžan plačati zamudnih obresti. V določbah 21. in 390. člena ZFPPIPP med prednostne terjatve niso uvrščene zamudne obresti, ki tečejo od prednostnih terjatev, prav tako to ni določeno v sklepu o odpustu obveznosti. Zamudne obresti imajo naravo navadne terjatve v stečajnem postopku, kar izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča I U 2386/2017. Višje sodišče v Ljubljani je v izvršilni zadevi II Ip 215/2019 odločilo, da je med prednostne terjatve šteti le davek na promet nepremičnin, za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje ter zato zakonite zamudne obresti ne morejo imeti narave prednostnega poplačila, saj tega izrecno 197. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot _lex specialis_ ne določa. Terjatve iz naslova zamudnih obresti so bile tožniku odpuščene s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti. Sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanih sklepov in odločbe toženke. Stališče, ki ga je Upravno sodišče zavzelo v sodbi I U 2386/2017-9 z dne 22. 5. 2018, na katero se sklicuje tožnik, je v nasprotju s postopanjem sodišč, ki so pristojna za vodenje stečajnih postopkov. Iz prakse teh sodišč namreč izhaja, da kot prednostne terjatve štejejo tako glavnico kot tudi zamudne obresti. Tako je postopalo sodišče tudi v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad tožnikom. Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, katere terjatve je stečajni upravitelj štel kot prednostne. Pri vseh prednostnih terjatvah pa so bile kot prednostne upoštevane tudi zamudne obresti. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo II Ip 215/2019 toženka doda, da se ta ne nanaša na stečajni postopek in ne na postopek davčne izvršbe, zato za predmetni postopek ni relevantna.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru dejansko stanje, na katerem sloni odločitev, ni sporno. Tako ni spora o tem, da je bil nad tožnikom začet in tudi končan postopek osebnega stečaja. Nesporen je tudi sklep o odpustu obveznosti, po katerem so bile tožniku na podlagi in v skladu z določbami ZFPPIPP odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, ki so izvzete iz odpusta obveznosti po določbah 408. člena istega zakona. Spora niti ni o tem, da odpust obveznosti v konkretnem primeru ni učinkoval na prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP in s tem na terjatve, ki so predmet prisilne izterjave z izpodbijanima sklepoma.

7. Spor je glede zamudnih obresti od neplačanih prednostnih terjatev oziroma glede upravičenosti davčnega organa do njihove izterjave.

8. V tem pogledu pa se po presoji sodišča toženka pravilno sklicuje na 3. člen ZDavP-2. V skladu z določbo drugega in četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 se pojem davek razlaga kot davek s pripadajočimi dajatvami (obresti). Obresti, ki jih odmerja oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih davčni organ z izpodbijanima sklepoma utemeljeno terja od tožnika. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP _lex specialis_, zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da zamudne obresti niso prednostne terjatve, ker v 408. členu ZFPPIPP niso izrecno naštete. Razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi zato ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Takšno stališče je naslovno sodišče zavzelo že v sodbah I U 1584/2019 z dne 22. 9. 2020, I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021, I U 1401/2019 z dne 16. 3. 2021. Tožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava zato sodišče zavrača. 9. V ostalem se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge organa druge stopnje, ki pravilno in v celoti obrazloži izpodbijana sklepa ter na ta način ustrezno dopolni njihovo obrazložitev.

10. Ker sta izpodbijana sklepa pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je pravno relevantno dejansko stanje nesporno. Sporna je uporaba prava. V takšnem primeru pa sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odloči na nejavni seji, brez glavne obravnave.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 905/2020 z dne 22. 2. 2023.