Jedro

Za pravilno uporabo četrtega odstavka 28. člena ZBPP je bistvena ugotovitev, da je nasprotna stranka podala soglasje za mediacijo, upravičenka – tožeča stranka pa ne. Dejstvo, ali je soglasje podala nasprotna stranka, v zadevi ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 541/2010 z dne 24. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ za BPP je z izpodbijano odločbo odločil, da upravičenki – tožeči stranki preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči, ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. Bpp 541/2010 z dne 1. 9. 2010 in se šteje za neupravičeno prejeto. V obrazložitvi je navedel, da je sodnica tega sodišča dne 2. 11. 2011 službi za BPP posredovala dopis, v katerem navaja, da prosilka v pravdni zadevi opr. št. I P 231/2010 ni podala soglasja za mediacijo, zato meni, da je podan dejanski stan, ki ga določa četrti odstavek 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), za prenehanje brezplačne pravne pomoči in je skladno z določilom drugega odstavka 42. člena, v povezavi s prvim odstavkom 36. člena ZBPP izdal odločbo o prenehanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. O vračilu stroškov pa bo odločil v nadaljevanju.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba navaja, da je v mediacijo privolila tožena stranka, s čemer pa tožeča stranka in njen pravni pooblaščenec nista bila seznanjena. Je pa tožeča stranka privolila v mediacijo, zato je sodišče v Krškem s sklepom z dne 16. 12. 2011 prekinilo pravdni postopek in stranki napotilo na mediacijo, sam mediacijski narok pa je določen 4. 1. 2012. Pooblaščenec tožeče stranke je takoj po prejemu izpodbijane odločbe skušal doseči odpravo le-te, vendar tožena stranka v spremembo ni privolila. Tožeča stranka je pristala na mediacijo, mediacija pa je uvedena, zato ni podlage o odvzemu upravičenj do brezplačne pravne pomoči tožeči stranki iz razloga neprivolitve in je izpodbijana odločba nezakonita in kot taka nevzdržna. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali podano dejansko stanje narekuje uporabo določbe četrtega odstavka 28. člena ZBPP. Po tej določbi je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati.

Citirano zakonsko določbo je uporabila tožena stranka, tožeča stranka pa ugovarja pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Gramatikalna razlaga določbe 4. odstavka 28. člena ZBPP po mnenju sodišča nalaga upravičencu do BPP, da kolikor je soglasje za mediacijo podala nasprotna stranka, da v postopku, za katerega je BPP prejel, poda soglasje tudi sam, sicer ga doletijo sankcije, predvidene v petem oziroma šestem odstavku 28. člena ZBPP.

Tožeča stranka ugovarja, da ni bila seznanjena, da je nasprotna stranka v pravdni zadevi podala soglasje, sama pa ga je, in o tem predlaga dokazila. V tej fazi postopka se sodišče ne spušča v presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v smeri, ali je tožeča stranka podala soglasje (iz izpodbijane odločbe, ki temelji na dopisu sodišča z dne 2. 11. 2011 izhaja namreč nasprotno), temveč ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je nasprotna stranka v pravdni zadevi podala soglasje k mediaciji, to pa ne izhaja tudi iz dopisa sodišča z dne 2. 11. 2011. Za pravilno uporabo četrtega odstavka 28. člena ZBPP pa je bistvena ugotovitev, da je nasprotna stranka podala soglasje za mediacijo, upravičenka – tožeča stranka pa ne. Dejstvo ali je soglasje podala nasprotna stranka, pa v zadevi ni bilo ugotovljeno, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Ker je bilo v izpodbijani odločbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Odločba tožene stranke je zato nezakonita ter jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu).

O predlogu za oprostitev sodnih taks sodišče ni odločalo, ker zadeva po samem zakonu ni podvržena plačilu sodne takse.