Jedro

Preizkus obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v primeru, ko bi tožnik lahko vložil dajatveno tožbo, je umestno, če se opravlja preventivno, torej pred angažiranjem strank v nadaljnjih fazah postopka.

Sodišče lahko dâ pobudo za spremembo tožbe, kadar bi bilo treba na podlagi istega, nespremenjenega dejanskega stanja postaviti drugačen zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero sta tožnika zahtevala ugotovitev, da jima toženec dolguje znesek 13.519,57 EUR (3,229.830,68 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep odpravi, podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnika sta izpodbijani sklep prejela 10.9.2012, sodišče prve stopnje pa je z njuno vlogo, s katero sta modificirala svoj tožbeni zahtevek oziroma postavila dajatveni zahtevek, razpolagalo od 10.9.2012 od 10.15 ure dalje. Zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala dajatvenega zahtevka, pač pa zgolj ugotovitveni zahtevek. Sodišče je razpolagalo s pripravljalno vlogo, v kateri je bil postavljen dajatveni zahtevek, preden je bil tožeči stranki vročen izpodbijani sklep. Opozarja, da je pravdni postopek v teku že vse od leta 2006, o zadevi pa je odločala že tretja sodnica. Izpodbijani sklep zato predstavlja t.i. „sodbo presenečenja“. Sodišče je dopustilo, da se je postopek nadaljeval s prvotno postavljenim zahtevkom, hkrati pa je izvedlo številne dokaze ter postavilo dva izvedenca. Če je štelo tožbeni zahtevek za nedopusten, bi ga moralo takoj zavreči. Takšno materialno procesno vodstvo ustavno pravno ni dopustno in ni v skladu z ustavnim načelom poštenega in odprtega sojenja, prav tako pa tudi ni v skladu z načelom pravičnosti. Ne drži zaključek sodišča, da ni bilo dolžno pozivati tožeče stranke na popravo oziroma dopolnitev tožbe. S svojo odločitvijo je sodišče kršilo tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Končati pravdni postopek na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni pravično. Bodisi pritožbeno bodisi Ustavno sodišče RS, bi moralo ugotoviti, da določila ZPP, ki omogočajo sodišču prve stopnje takšno odločitev, kot jo je sprejelo, niso v skladu s prvim odstavkom 6. člena EKČP niti z Ustavo RS. S tem, da je bila zadnja sodnica drugačnega mnenja kot njene predhodnice, tožeči stranki tudi ni bilo zagotovljeno enako varstvo njenih pravic. Sodba je neobrazložena tudi zato, ker je sodišče navedlo zgolj to, da tožeča stranka ni izkazala, da njen pravni interes za ugotovitev obstoja pravnega razmerja sega preko konkretnega spornega zahtevka in da bo v primeru uspeha s tožbo imela pravno varovano korist. Zaključuje, da sodišče zadeve ni reševalo, temveč se jo je rešilo.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da se je ta pravdni postopek začel z nasprotno tožbo, ki pa je bila vložena v nasprotju z drugim odstavkom 183. člena ZPP, zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep 6.9.2012, ga odpravilo pravdnim strankam naslednji dan oziroma 7.9.2012, stranki pa sta ga prejeli 10.9.2012. Preoblikovanje tožbenega zahtevka z vlogo, ki sta jo tožnika izročila sodišču prve stopnje neposredno 10.9.2012, je torej to prejelo po izdaji izpodbijanega sklepa oziroma po začetku njegovega učinkovanja, zato ta okoliščina ne bi mogla vplivati na njegovo pravilnost. 6. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec pri Okrajnem sodišču na Jesenicah zoper tožnika vložil izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine z dajatvenim zahtevkom plačila 4.172,92 EUR. Po ugovoru tožnikov je izvršilni postopek prešel v pravdnega, v katerem sta tožnika v isti vlogi postavila pobotni ugovor in nasprotni tožbeni zahtevek, tako, da sta predlagala ugotovitev, da jima toženec dolguje 17.691,57 EUR, po medsebojnem pobotanju zneskov 4.172,92 EUR pa jima dolguje 13.519,57 EUR. Ker je bila nasprotna tožba vložena pri stvarno nepristojnem sodišču (2. odstavek 183. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), jo je okrajno sodišče odstopilo navedenemu okrožnemu sodišču, da jo obravnava kot samostojno tožbo.

7. Pritrditi je treba ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožba tožnikov glede na vsebino pravnega varstva, ki ga z njo zahtevata, predstavlja ugotovitveno tožbo. Iz njene vsebine izhaja zahteva po ugotovitvi njune pravice do plačila zneska 13.519,57 EUR oziroma pravnega razmerja, v katerem nastopata kot toženčeva upnika terjatve v omenjenem znesku. ZPP pogojuje dopustnost takšne tožbe z obstojem procesne predpostavke pravne koristi za njeno obravnavanje. Tisti, ki išče oziroma zahteva pravno zaščito, mora za to izkazati pravno korist oziroma pravni interes. Gre za takšno korist, ki se bo z angažiranjem sodišča izrazila v sferi njegovih pravic oziroma v pravnih razmerjih. (1) Pravica stranke, da zahteva sodno zaščito določene vsebine, se lahko prizna, če je stranka ne more uresničiti na smotrnejši način. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo enotnost stališča, da ne obstoji pravni interes za ugotovitveno tožbo, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo. (2) Pomen ugotovitvene tožbe se namreč izčrpa v njeni pravnomočnosti. Če stranka želi doseči želeni učinek izvršljivosti, bo morala vložiti novo dajatveno tožbo. Tako ni podlage, da se tožniku dovoli angažiranje sodišča za samostojno ugotavljanje tistega, kar se tako ali tako mora ugotoviti pri nudenju kondemnatorne pravne zaščite. (3)

8. ZPP v 274. členu določa, da sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP) nalaga sodišču racionalno in učinkovito postopanje in zato preizkus obstoja procesnih predpostavk za vodenje postopka že v fazi predhodnega preizkusa tožbe. S tem se prepreči nesmotrno postopanje, trošenje delovnih potencialov sodišča in strank, zavlačevanje in dražitev postopka. Preizkus obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v primeru, ko bi tožnik lahko vložil dajatveno tožbo, je zato umestno, če se opravlja preventivno, torej pred angažiranjem strank v nadaljnjih fazah postopka.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v fazi predhodnega preizkusa tožbe očitno napačno presodilo obstoj procesne predpostavke pravne koristi za vodenje pravde po ugotovitveni tožbi. Tožbe ni zavrglo, ampak je pristopilo k nadaljnjim fazam pravdnega postopka. Po opravi pripravljalnih dejanj za glavno obravnavo je razpisalo in opravilo več narokov, na katerih je obravnavalo dejanske navedbe in dokaze pravdnih strank, dokaze tudi izvajalo (zaslišanje prič, izvedba dokaza z dvema izvedencema) ter odločilo o predlogu za zavarovanje dokazov in o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če je bil razlog za odvrnitev sodne zaščite, kot je zahtevana v obravnavanem primeru, v preprečitvi nesmotrnega postopka, pa v tej fazi postopka (ob njegovem zaključku) tak razlog ne more biti več upošteven.(4)

10. V tej fazi postopka pa navsezadnje tudi sodišče s svojo aktivnostjo ne bi poseglo v načelo dispozitivnosti z ustrezno pobudo za postavitev drugačnega zahtevka v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva. Tudi po stališču pravne teorije lahko dâ sodišče pobudo za spremembo tožbe, kadar bi bilo treba na podlagi istega, nespremenjenega dejanskega stanja postaviti drugačen zahtevek.(5) S takšno pobudo se tudi ne bi spremenil končni cilj obravnavane pravde, gledano z očmi nepravnika. (6)

11. Glede na navedeno je bilo treba ugoditi pritožbi in razveljaviti izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 151. (2) Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 152. (3) S. Triva v Civilno pravdno procesno pravo, šesta izdaja, str. 320. (4) Zavrženje tožbe po opravi vseh navedenih procesnih dejanj bi pomenilo tudi zavrženje vseh rezultatov dotedanjih naporov sodišča in strank.

(5) J. Juhart v Zbiranje pravdnega gradiva, Pravnik 5-8/1957, str. 222. (6) N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 588 po Rosenberg, Schwab, Gottwald, Zivilprozessrecht.