Jedro

Dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovorili za višino znižanega računa, kaže, da je tožeča stranka storitve, zajete v tem znižanem računu, tudi opravila. Zato tožeči stranki ni bilo treba natančneje pojasnjevati vrednosti posameznih postavk opravljenih del. Kaj je za toženo stranko naredila, pa je tudi pojasnila in to v takšni meri, da to omogoča identifikacijo tožbenega zahtevka.

Določitev višine plačila ni bistvena sestavina podjemne pogodbe.

Dobropis je knjigovodska listina, ki se izstavi, ker je po izstavitvi računa prišlo do določene spremembe ali pa je bila ugotovljena napaka na računu, ki jo je treba popraviti v smislu zmanjšanja terjatve oziroma zneska računa. Glede knjiženja pa ima dobropis enak pomen, kot izdani račun.

Sodišče prve stopnje zakonite zastopnice tožene stranke ni zaslišalo, ker se ni odzvala vabilu na zaslišanje. Iz spisa izhaja, da je bilo vabilo stranki na zaslišanje pravilno vročeno takratnemu pooblaščencu tožene stranke. Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo na zaslišanje vročeno stranki osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 7.690,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) ter pravdne stroške v znesku 1.462,03 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke zanjo od februarja do aprila 2019 opravljala marketinško podporne, strateške in oblikovalske storitve. Račun za opravljene storitve v znesku 25.000,00 EUR (povečano za DDV) je izstavila 7.4.2019. Tožena stranka je računu ugovarjala z navedbo, da tožeča stranka storitev ni opravila v celoti in skladno z dogovorom, zato ji jih tožena stranka ni plačala v celoti. Tožeča stranka je po sestanku s toženo stranko izdani račun znižala za 15.000,00 EUR (povečano za DDV), z dobropisom z dne 18.5.2019. Za plačilo je tako ostalo 10.000,00 EUR (povečano za DDV). Tožena stranka je tožeči stranki plačala 5.000,00 EUR, plačilo preostalega zneska pa je vezala na realizacijo 2.000.000,00 EUR prometa, ker naj bi se tako dogovorila s tožečo stranko, kar pa je ta prerekala.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sledilo tožeči stranki in zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za višino znižanega računa (10.000,00 EUR, povečano za DDV) in s tem upoštevali tudi morebitne, ne v celoti izvedene storitve tožeče stranke, ter da tožena stranka ni uspela dokazati svojih ugovornih trditev, da naj bi se s tožečo stranko dogovorila za vezanost zapadlosti preostalega dela računa v višini 5.000,00 EUR na realizacijo 2.000.000,00 EUR prometa. Zato je odločilo, da je tožena stranka stranka dolžna plačati tožeči stranki še preostali, neplačani del računa.

7. Pritožnik trdi, da tožeča stranka ni opravila vseh na računu navedenih storitev ter da je bil znesek, katerega plačilo je zahtevala, le njena neutemeljena ocena o tem, koliko je v projekt vložila. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da so vse nerealizirane storitve zajete v dobropisu tožeče stranke ter da sta se stranki dogovorili za višino znižanega dobropisa.

8. Očitek ni utemeljen. Med strankama ni bilo sporno, da del storitev ni bil opravljen, zato je tudi prišlo do izdaje dobropisa. Za višino dobropisa pa sta se stranki dogovorili na skupnem sestanku, kar je na zaslišanju izrecno potrdila, poleg zakonitega zastopnika tožeče stranke, tudi priča R. V. Tožena stranka po izdaji dobropisa temu ali njegovi višini ni ugovarjala. V nadaljnji komunikaciji s tožečo stranko je zgolj poskušala doseči vezanost zapadlosti preostanka računa na določeno realizacijo prometa. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so bile vse nerealizirane storitve zajete v dobropisu tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovorili za višino znižanega računa, kaže, da je tožeča stranka storitve, zajete v tem znižanem računu, tudi opravila. Zato tožeči stranki ni bilo treba natančneje pojasnjevati vrednosti posameznih postavk opravljenih del. Kaj je za toženo stranko naredila, pa je tudi pojasnila in to v takšni meri, da to omogoča identifikacijo tožbenega zahtevka.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da dogovor o ceni med strankama ni obstajal in da posledično pogodba med njima ni bila sklenjena, ker da ni bilo soglasja glede njenih bistvenih sestavin. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so si navedbe tožene stranke nasprotujoče, saj po eni strani navaja, da ni bilo dogovora o ceni, hkrati pa, da sta se s tožečo stranko dogovorili za vezanost dela plačila na realizacijo 2.000.000,00 EUR prometa. Poleg tega določitev višine plačila ni bistvena sestavina podjemne pogodbe, saj Obligacijski zakonik (OZ) v drugem odstavku 642. člena določa, da če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je soglasje o predmetu pogodbe obstajalo.

11. Pritožnik nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da se je tožena stranka strinjala z izdajo dobropisa. Trdi, da se z njegovo izdajo ni strinjala in je izrecno zahtevala izdajo novega računa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke res izpovedal, da je tožena stranka na skupnem sestanku sprva želela nov račun (za znesek 10.000,00 EUR), na kar je rekel, da bo namesto novega računa izstavil dobropis na obstoječ račun. Tožena stranka nato prejetemu dobropisu ni oporekala, kar kaže, da se je z njim očitno strinjala. Poleg tega bi nov račun za zmanjšani znesek imel enak učinek kot izdaja dobropisa za že izdani račun. Dobropis je namreč knjigovodska listina, ki se izstavi, ker je po izstavitvi računa prišlo do določene spremembe ali pa je bila ugotovljena napaka na računu, ki jo je treba popraviti v smislu zmanjšanja terjatve oziroma zneska računa. Glede knjiženja pa ima dobropis enak pomen, kot izdani račun.

12. Pritožnik trdi, da je tožeča stranka jasno sama povedala, da vseh storitev ni opravila, da je od sodelovanja s toženo stranko želela odstopiti v treh mesecih po začetku sodelovanja, saj naj tožena stranka ne bi imela ustreznega sistema za prodajo, ki pa ga je razvijala ravno tožeča stranka in katerega plačilo je predmet spora. Vendar te pritožbene navedbe ne spremenijo dejstva, da je tožeča stranka storitve, ki jih vtožuje, opravila. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo njuno sodelovanje predčasno prekinjeno in da posledično določene storitve niso bile opravljene. Iz tega pa ne izhaja, da tožeča stranko za toženo stranko ni opravila storitev, katerih plačilo zahteva v tem sporu. Poleg tega iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja, da je imel v zvezi z neustreznim sistemom v mislih nepripravljenost tožene stranke, da bi implementirala predloge tožeče stranke, in ne sistema v smislu predmeta pogodbe. Zato tudi v pritožbi zatrjevano nasprotje v navedbah tožeče stranke glede uspešnosti „zgodbe“ ne obstaja.

13. Pritožnik nadalje trdi, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, kjer ima podjemnik pravico zahtevati plačilo samo, če je dosegel končni rezultat, v obravnavanem primeru večjo prodajo oziroma realizacijo prodaje, česar tožeči stranki ni uspelo. Te pritožnikove navedbe niso utemeljene, saj končni rezultat v predmetni pogodbi predstavljajo s strani tožeče stranke opravljene storitve. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi se stranki dogovorili za garantiran uspeh prodaje oziroma za določeno realizacijo prometa.

14. Med strankama ni bilo sporno, da sta del plačila računa št. 5-2019, izdanega pred predmetnim sodelovanjem, vezali na realizacijo prometa prijemal v višini 1.000.000,00 EUR. Tožena stranka pa ni uspela izkazati, da sta se s tožečo stranko dogovorili tudi za plačilo dela spornega računa po realizaciji določenega obsega prometa. Takšnega dogovora ni potrdil niti zaslišani R. V., ki je za toženo stranko sklepal pogodbo s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta stranki tak dogovor glede plačila sklenili le za račun št. 5-2019, za račun, ki je predmet tega spora, pa takšnega dogovora med strankama ni bilo. Zato tudi pritožbenim navedbam o praksi, vzpostavljeni med strankama, ni mogoče slediti.

15. Posledično so neutemeljene tudi pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni jasno, za kakšen promet naj bi šlo (ali skupni ali letni promet, ali na vseh postavkah ali samo na določenih postavkah) ter da zatrjevana vezanost plačila na realizacijo prometa ne bi imela pravnega učinka, saj bi bil v tem primeru čas izpolnitve odložen v nedogled. Pritožnik namreč ni uspel izkazati niti, da je prišlo do dogovora glede odloženega plačila.

16. Pritožnikova navedba, da je bil zaslišan R. V., ki sploh ni zaposlen v podjeju M. d. o. o. in ni pooblaščen za sklepanje kakršnihkoli poslov, je nedovoljena pritožbena novota. Po določilu prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, tega pa tožena stranka niti ne zatrjuje.

17. Navsezadnje niso utemeljene pritožnikove navedbe, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke, T. V., ter da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je bilo vabilo vročeno toženi stranki osebno, to pa tudi ni vsebovalo navedb drugega odstavka 261. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zakonite zastopnice tožene stranke ni zaslišalo, ker se ni odzvala vabilu na zaslišanje. Iz spisa izhaja, da je bilo vabilo stranki na zaslišanje pravilno vročeno takratnemu pooblaščencu tožene stranke. Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo na zaslišanje vročeno stranki osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP). V vročenem vabilu je bilo navedeno vse kar je predpisano z zakonom, pri čemer ZPP ne določa, da mora vabilo vsebovati tudi zapis določbe drugega odstavka 261. člena ZPP.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi ob povedanem niso izkazani. Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanimi bistveni kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je tudi pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Ti znašajo 373,32 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 500 odvetniških točk (tarifna št. 21), kar znese 300,00 EUR, materialne stroške v višini 10 odvetniških točk (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), kar znese 6,00 EUR, vse skupaj torej 306,00 EUR, povečano za 22 % DDV (67,32 EUR) pa 373,32 EUR. Stroški tožeče stranke so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.