Jedro

Tožena stranka tako niti s preverbo svojih davčnih evidenc ne bi mogla ugotoviti, ali bo lastninska pravica dejansko prešla, ali pa bo zaradi neizpolnjenosti ostalih pogojev, ki so izven njene sfere (npr. veljavnost zavezovalnega pravnega posla, veljavnost z.k. dovolila), ostala na prejšnjemu imetniku (prodajalcu). Zato ji slabe vere ni mogoče očitati. Na drugi strani bi se tožeča stranka nevarnosti kasnejših razpolaganj oziroma obremenitev lahko v celoti izognila z ustrezno uporabo zemljiškoknjižnih instrumentov, ki varujejo vrstni red (predznamba pridobitve (lastninske) pravice iz 50. člena ZZK-1 ali zaznamba vrstnega reda iz 68. in nasl. členov ZZK-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti denarne terjatve v znesku 3.833.351,00 EUR z zamudnimi obrestmi in stroški v korist tožene stranke na parc.št. 905/10, 905/11, 905/12, 905/13, 905/14 in 905/15, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 1578 k.o. X ter tožeči stranki naložilo povrnitev 1.123,63 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje odločilnih razlogov, temveč se le sklicuje na primerljivo sodbo, ki obravnava primerljivo vprašanje (II Cp 4604/2008). Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo z zaključkom, da je dobrovernost odločilna le pri originarnih pridobitvah lastninske pravice. Pri tem je spregledalo določbo 10. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ), ki zaupanje v zemljiškoknjižne podatke pogojuje s poštenim ravnanjem, določilo pa je dodatno izpeljano še v določbah drugega odstavka 6. člena in prvega odstavka 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 58/03, v nadaljevanju: ZZK-1). Izpodbijana odločitev temelji le na določbi drugega odstavka 8. člena ZZK-1, po kateri nosi tisti, ki izpolnjuje vse pogoje za vpis pravice ali pravnega dejstva v zemljiško knjigo in vpisa ne predlaga, vse negativne posledice takšne opustitve. Publicitetni učinek vpisov ni absoluten, ampak vzpostavlja le izpodbojno domnevo nepoznavanja pravice ali pravnega dejstva. Tožena stranka je ravnala v slabi veri, ko je kljub vedenju o obstoju pogodb o prodaji nepremičnin, na podlagi katerih bi se tožeča stranka lahko vpisala v zemljiško knjigo, vložila predlog za zavarovanje svoje denarne terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah. Tožeča stranka je kumulativno izkazala, da obstoji njena lastninska pravica na nepremičninah in da je bila tožena stranka seznanjena s takim izvenknjižnim stanjem lastništva.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na naslednji nesporni dejanski podlagi. Tožnik je s sklenitvijo prodajnih pogodb dne 05. 03. 2008 in 18. 04. 2008 pridobil pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka. Toženka je dne 11. 06. 2008 vložila predlog za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na teh nepremičninah na podlagi 243. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), o katerem je izvršilno sodišče odločilo 30. 07. 2008 in dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti toženkine denarne terjatve (1. in 2. odstavek 244. člena ZIZ). Tožnik se je po navedenem datumu na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Vrhniki vpisal kot lastnik omenjenih nepremičnin.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je tožnik šele z vpisom v zemljiško knjigo postal lastnik obravnavanih nepremičnin. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla namreč ne zadošča zgolj pravni naslov oziroma sklenitev prodajne pogodbe ampak tudi pridobitni način, to pa je vpis v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Do vpisa v zemljiško knjigo kupec nepremičnine v resnici še ni lastnik, ampak ima zgolj obligacijskopravno pravico kot kupec iz prodajne pogodbe. Dokler se ne vknjiži v zemljiško knjigo, je lastnik nepremičnine še vedno prodajalec. V obravnavani zadevi torej ni pomembno, da je tožnik sklenil prodajno pogodbo že preden je toženka pridobila zastavno pravico. Pomembno je, da je lastninsko pravico z vknjižbo pridobil kasneje. Iz določbe 245. člena ZIZ pa jasno izhaja, da je tisti, ki je lastnik nepremičnine postal kasneje, dolžan trpeti izvršbo na to nepremičnino na podlagi predhodno pridobljene zastavne pravice.

7. V obravnavani zadevi ni relevantno vprašanje, ki ga je izpostavila tožba (in pritožba) in sicer, ali je toženka vedela, da se zemljiškoknjižno stanje nepremičnine ne ujema z dejanskim stanjem. Takšno vprašanje se lahko zastavi v primeru trditev, da zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno s pravim stvarnopravnim stanjem, kadar je to posledica originarne pridobitve lastninske pravice (npr. s priposestvovanjem, kjer se lastninska pravica pridobi že s stekom pogojev za priposestvovanje in vknjižba v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave) pa tudi v primeru neveljavnega vpisa, ki bi pogojeval izbrisno tožbo. V obravnavanem primeru ni šlo za neusklajenost med pravim stvarnopravnim stanjem in zemljiškoknjižnim stanjem.

8. Tožnik pa tudi neutemeljeno toženki očita pomanjkanje dobre vere oziroma nepoštenje pri njeni sodni pridobitvi zastavne pravice. Pri tem gre v obravnavani zadevi vendarle za drugačno dejansko podlago, kot v primeru iz sodne prakse, ki ga navaja v pritožbi. Potrdilo o plačilu davka na promet nepremičnin je zgolj ena od predpostavk za prenos lastništva (prim. 37. člen ZZK-1). Tožena stranka tako niti s preverbo svojih davčnih evidenc ne bi mogla ugotoviti, ali bo lastninska pravica dejansko prešla, ali pa bo zaradi neizpolnjenosti ostalih pogojev, ki so izven njene sfere (npr. veljavnost zavezovalnega pravnega posla, veljavnost z.k. dovolila), ostala na prejšnjemu imetniku (prodajalcu). Zato ji slabe vere ni mogoče očitati. Na drugi strani bi se tožeča stranka nevarnosti kasnejših razpolaganj oziroma obremenitev lahko v celoti izognila z ustrezno uporabo zemljiškoknjižnih instrumentov, ki varujejo vrstni red (predznamba pridobitve (lastninske) pravice iz 50. člena ZZK-1 ali zaznamba vrstnega reda iz 68. in nasl. členov ZZK-1).

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.