Jedro

Ker je toženka (delno) pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo (delno) sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki ga je toženka pripoznala. Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je sama zahtevala od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrže.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2025 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); ter da delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo dne 19. 4. 2025, ampak je trajalo do dne 6. 6. 2025 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja za celotno obdobje nezakonitega prenehanja, to je od 20. 4. 2025 do 6. 6. 2025, ji priznati delovno dobo in jo vpisati v evidenco pri ZPIZ (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna tožnici za ta čas plačati mesečna nadomestila plač v višini 1.400,00 EUR z obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper odločitev v II., III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica. Sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 6. in 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je po vloženi tožbi dobila začasno zaposlitev pri drugem delodajalcu za obdobje od 20. 4. 2025 do 20. 6. 2025. Od 21. 6. 2025 dalje pa je brez zaposlitve. Na ZRSZ ji odrekajo plačevanje nadomestila za brezposelnost, ker je v sistemu obveznih zavarovanj še vedno (napačno) prijavljena kot zaposlena pri toženki. Slednja je noče odjaviti iz zavarovanj, čeprav bi morala to storiti že 19. 4. 2025, ko ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo. V izpodbijanem delu sodbe je tako prišlo do kršitve določb postopka iz že navedenih določil ZPP, saj je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank in tako v nasprotju z določili ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave. S sodbo je namreč prišlo do učinka, ki po materialnem pravu ni mogoč, saj tožnica v obdobju od 20. 4. 2025 do 6. 6. 2025 ne more biti hkrati zaposlena tudi pri toženki za polni delovni čas. Sodba torej vzpostavlja še eno delovno razmerje, poleg že obstoječega, kar je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Ker ni prejela izjave toženke o pripoznavi tožbenega zahtevka, sodišču prve stopnje ni mogla pojasniti svoje kratkotrajne vmesne zaposlitve. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati v uradne evidence, iz katerih bi razbralo, da je bila tožnica v obdobju od 20. 4. 2025 do 6. 6. 2025 zaposlena drugje.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot nedopustne in nedokazane. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi - sodba na podlagi pripoznave (prvi odstavek 316. člena ZPP). Ker je toženka (delno) pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo (delno) sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v I., II., III. in IV. točki izreka (to je v delu, ki ga je toženka pripoznala). Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je sama zahtevala od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

6.V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami o novi zaposlitvi pa pritožbeno sodišče kljub temu zgolj pripominja, da sodbe na podlagi pripoznave niti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 338. člena ZPP). Tudi sicer pa bi tožnica te navedbe lahko podala že pred toženkino delno pripoznavo tožbenega zahtevka, in sicer v dopolnitvi tožbe z dne 14. 5. 2025, in posledično temu dejstvu prilagodila tožbeni zahtevek, česar pa ni storila.

7.Pripoznava zahtevka namreč pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato ni več dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki sta jih stranki dotlej zatrjevali, resnična in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Zato sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo. Tožnik izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če tožena stranka zahtevek pripozna, tudi ne more preprečiti. Za to namreč ne more imeti pravnega interesa.

8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, s katero bo sodišče odločilo še o preostalem (nepripoznanem) delu tožbenega zahtevka (164. člen ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklepe VDSS Pdp 672/2016, Pdp 31/2021, Pdp 116/2021 idr.

2A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 77-78.