Jedro

Hipoteka je stvarna pravica, zato zastaranje pri hipoteki niti ne pride v poštev. Celo če je terjatev glavnega dolžnika zastarana, hipotekarni upnik še vedno obdrži poplačilno pravico iz zastavljene stvari.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 382.837,99 EUR od 31.12.2007 do plačila, ter glede stroškov (II. točka sklepa) in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede dovolitve izvršbe za izterjavo glavnice) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba na dolžnikove nepremičnine na podlagi izvršilnega naslova, to je neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Zoper sklep se dolžnik pritožuje. Najprej povzema vsebino notarskega zapisa in poudarja, da edina terjatev, ki obstoji, je v razmerju med upnikom in dolžnikom C. d.o.o., pritožnik pa je zgolj zastavitelj in torej ne gre za kakšno novo terjatev. Pogodba o ustanovitvi zastavne pravice ima akcesorno naravo in je vezana na obstoj terjatve med upnikom in dolžnikom. V izpodbijanem sklepu sodišče osnovnega razmerja ni upoštevalo. V točki "sedmič" notarskega zapisa je določeno, da mora v primeru, da dolžnik ne plačuje leasing obrokov, upnik pred vložitvijo izvršilnega predloga ponuditi nepremičnino v odkup zastavitelju. Upnik je res poslal dolžniku zahtevek za povratni odkup. V dopisu priznava, da je pogodba o leasingu razvezana. Dolžnik je odkup odklonil, upnik je vložil tožbo, ki jo je nato umaknil. Zato ne drži, da je upnik izpolnil vse pogoje za vložitev izvršilnega predloga. Tožba je bila vložena po šestih letih in zato zastarana. Upnik zato ni storil ničesar, da bi ohranil svoje pravice. Sodišče je tudi napačno tolmačilo določbe o zastaranju, ko se je sklicevalo na 365. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Zastaranje terjatve pomeni razmerje med upnikom in dolžnikom. Upnik je vložil tožbo zoper dolžnika na Okrožno sodišče v Novi Gorici. Postopek je bil končan s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 209/2009, s katero je Višje sodišče ugodilo pritožbi upnika. Pritožnik ni bil stranka tega postopka, zato ga ne zadenejo nobene posledice iz tega postopka. Kot začetek teka zastaranja upnikovih pravic je zato treba upoštevati 29.6.2009 (naslednji dan po razdrtju leasing pogodbe). Zastavna pravica je zato zastarana. Dolžnik izrecno opozarja tudi na zastaranje zamudnih obresti, ki so občasne terjatve in zato zastarajo v treh letih. Prilaga izjavo prokurista V. M., v kateri le-ta pojasnjuje način kontaktiranja in prodaje nepremičnine. Hipoteka je bila dogovorjena s trajanjem 7 let. Dolžnik opozarja še, da je v postopku Pg 591/2013 upnik zahteval sklenitev prodajne pogodbe in tožbo nato umaknil. V zemljiški knjigi pa je pri tej nepremičnini vpisana oseba z imenom V. T. (kupec je tudi vložil tožbo zoper dolžnika zaradi motenja posesti). Upnik ne more terjati terjatve za plačilo nepremičnine, ki je ostala njegova last in jo je tudi že prodal drugemu kupcu.

V odgovoru na pritožbo je upnik predlagal zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je zastavni dolžnik na svoji nepremičnini dovolil ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje tujega dolga. Zapadlost terjatve ne izhaja iz notarskega zapisa, temveč je posledica neizpolnjevanja pogodbenih dolžnosti glavnega dolžnika. Da je terjatev zapadla, je izkazano z obvestilom z dne 2.10.2006. Zastavni upnik je bil o zapadlosti obveščen najkasneje z vročitvijo zahtevka za povratni odkup 10.9.2007, višina obveznosti pa je bila znana s pravnomočnostjo sodbe v zadevi Cpg 209/2009. Terjatev upnika do glavnega dolžnika torej obstoji. Zastavna pravica je vezana na obstoj glavne terjatve, enako velja za zastaranje. Predmet terjatve so zapadli, pa neplačani leasing obroki in odškodnina, dogovorjena z leasing pogodbo. Zastavni dolžnik bi ta izvršilni postopek lahko preprečil le z uresničitvijo odkupne opcije, kar pa je odklonil. Umaknjena tožba na sklenitev prodajne pogodbe na obstoj te terjatve nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe o zastaranju, saj terjatev, dogovorjena s sodbo in tudi z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastara v 10 letih. Neutemeljene so tudi trditve glede tega, da je upnik prodal nepremičnino. Višina terjatve je bila ugotovljena s sodbo Pg 209/2009. Pritožba je delno utemeljena.

Predmetna izvršba je bila predlagana na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, s katerim je dolžnik kot zastavitelj soglašal, da se terjatev upnika do dolžnika C. d.o.o. iz naslova pogodbe o finančnem leasingu zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo. Zavarovana terjatev je bila v notarskem zapisu podrobno opredeljena, izrecno je bilo dogovorjeno, da se s tem sporazumom zavarujejo vse tiste terjatve upnika do leasingojemalca po pogodbi, ki bodo dospele do 31.7.2012. Tak zapis ne pomeni, da je bila hipoteka ustanovljena za določen čas za dobo 7 let, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, temveč, da tiste terjatve, ki bi dospele po 31.7.2012, niso več zavarovane s hipoteko. Ni sporno, da dolžnik svoje obveznosti po leasing pogodbi ni izpolnjeval in da je zato v skladu s pogodbo upnik odstopil od pogodbe, kar pomeni, da je z dnem odstopa od pogodbe poleg do takrat zapadlih, pa ne plačanih obrokov, zapadla tudi odškodninska terjatev po pogodbi o leasingu (v višini takrat še nezapadlih diskontiranih obrokov). Povedano pomeni, da je terjatev, ki je predmet tega postopka, predmet zavarovanja s hipoteko.

Pritožbene trditve v zvezi s povratnim odkupom niso razumljive, saj pritožnik najprej priznava, da je bila nepremičnina ponujena v odkup, nato pa trdi, da pogoji po notarskem zapisu niso bili izpolnjeni. Res je upnik vložil tožbo, s katero je želel doseči sklenitev kupoprodajne pogodbe in je to tožbo nato umaknil, vendar to ne vpliva na dejstvo, da je nepremičnino ponudil v odkup.

Držijo pritožbene navedbe, da je hipoteka vezana na obstoj terjatve glavnega dolžnika. Ni sporno, da terjatev upnika do glavnega dolžnika še obstaja (ugotovljena je bila s pravnomočno sodbo). Pogodba o leasingu je bila zaradi neizpolnitve obveznosti s strani dolžnika sicer odpovedana, vendar so bile za tak primer s pogodbo določene posledice prenehanja, med drugim tudi zapadlost celotne glavnice naenkrat. Dejstvo, da je bila pogodba odpovedana, torej ne pomeni, da ni več upnikove terjatve do dolžnika.

Hipoteka je stvarna pravica, zato zastaranje pri hipoteki niti ne pride v poštev. Celo če je terjatev glavnega dolžnika zastarana, hipotekarni upnik še vedno obdrži poplačilno pravico iz zastavljene stvari (343. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Po določbi tretjega odstavka 154. člena SPZ hipoteka sicer ugasne po preteku 10 let od dneva dospelosti zavarovane terjatve, vendar od dospelosti zavarovane terjatve tudi potrditvah pritožnika še ni minilo 10 let. Po drugem dostavku 343. člena pa je vseeno pomembno, ali je terjatev glavnega dolžnika zastarala. Zastarane terjatve za obresti se namreč ne morejo poplačati iz hipoteke. Zgoraj je bilo pojasnjeno, da terjatev upnika do dolžnika iz naslova glavnice še ni zastarala, enako velja za tiste zamudne obresti, ki so dobile naravo judikatne terjatve (ki so zapadle do dneva pravnomočnosti sodbe). Za obresti, ki so zapadle po 18.3.2010 pa drugi odstavek 356. člena OZ določa, da zastarajo v treh letih. Pritožnik je ugovarjal zastaranje celotne terjatve. Do zastaranja obresti se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in sklep razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do ugovora zastaranja obresti in pri tem glede na postavljeni predlog za izvršbo upoštevati pravnomočno sodbo Pg 101/2008 in določbo 343. člena OZ.