Jedro

17. člen ZST, se od sedaj veljavne ureditve po 15. členu ZST-1 razlikuje v tem, da je taksno obveznost stranke, ki je v postopku uspela in je bila plačila taks oproščena, prevalil na drugo stranko zgolj v pravdnem in kazenskem postopku ter v postopku izvršbe in zavarovanja, pa še to zgolj v sorazmerju z njenim uspehom. Glede na to, da je šlo v konkretnem primeru za nepravdni postopek, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za odločitev, da je plačilo sodne takso za sklep, ki bi jo bila sicer dolžna plačati predlagateljica, če je sodišče ne bi oprostilo njenega plačila, prevalilo na prvega nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep ter plačilni nalog za plačilo sodne takse za sklep o delitvi solastnih nepremičnin v znesku 1015,00 EUR po tar. št. 12/2 ZST, razveljavita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca I.H. M. za oprostitev plačila sodne takse za sklep o delitvi solastnega premoženja, ki je bil izdan v tej zadevi. Ugotovilo je, da je bil predlog vložen prepozno, saj je taksna obveznost nastala s pravnomočnostjo sklepa v tej zadevi, to je 03. 03. 2010. 2. Zoper takšno odločitev se laično pritožuje prvi nasprotni udeleženec. Opozarja, da je sodišče 31. 03. 2009, ko je izdalo sklep o delitvi, glede razdelitve sledilo že pred tem sklenjeni sodni poravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ne pa zahtevku, da se nepremičnine prodajo na dražbi oziroma zahtevku, da sodišče naloži izplačilo deleža predlagateljici, kot je slednja to predlagala. V avgustu 2010 je sodišče pritožniku izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 1.015, 00 EUR, pri čemer je 18. 08. 2010 pritožnik prosil, da se plačilo sodne takse opusti. Da je zanj nastala taksna obveznost, je izvedel šele z dopisom v mesecu avgustu 2010. Takso mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon določa drugače. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu takso, plačila katere je bila predlagateljica oproščena, naložilo pritožniku. Verjetno je sodišče odločalo na podlagi 15. čl. Zakona o taksah, ki določa, da takse stranke, ki je bila oproščena in je uspešna v postopku, plača nasprotnik te stranke, vendar pa sodišče ni upoštevalo, da predlagateljica z zahtevkom ni uspela, saj je zadeva ostala taka kot je bila dogovorjena v sodni poravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 11. 06. 2003. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

5. Uvodoma je potrebno poudariti, da je za presojo taksne obveznosti v konkretnem primeru, v skladu s prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1 (1)) relevanten Zakon o sodnih taksah iz leta 1978 s spremembami (v nadaljevanju ZST (2)), saj se je postopek v katerem je bila taksna obveznost odmerjena, začel z vložitvijo predloga, to je 03. 05. 2007, to je pred uveljavitvijo ZST-1. To pomeni, da je treba določbe ZST uporabiti tako za odmero sodne takse (torej v njegovem tarifnem delu) kot tudi njegove materialnopravne določbe, ki urejajo nastanek taksne obveznosti, oprostitve, postopek odmere, njeno izterjavo, vrnitev in drugo.

6. Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje pri sami odmeri višine takse za sklep, sicer pravilno uporabilo tarifni del ZST, glede vseh ostalih vprašanj pa ZST-1, kar je glede na obrazloženo nepravilno, ta zmotna uporaba materialnega prava, na katero je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa je vplivala tudi na pravilnost odločitve.

7. Po ZST je bila že izterjava sodne takse urejena drugače kot jo sedaj ureja ZST-1. Tako zakon ni poznal plačilnega naloga, zoper katerega je možen ugovor v roku 8 dni, ampak je sodišče stranki, če pri sodnem dejanju, za katero je bila dolžna plačati takso, ni bila navzoča, poslalo nalog, naj v 15 dneh od vročitve naloga takso plača. Temu nalogu je kasneje, če taksa ni bila plačana, sledil opomin (26. čl. ZST) in nato izdaja sklepa z ugotovitvijo višine neplačane in višino kazenske takse ter prisilna izterjava (28. člen ZST). Na zahtevo stranke pa je bilo sodišče dolžno izdati odločbo o odmeri takse, zoper to odločbo pa je bila dopustna posebna pritožba (27. čl. ZST). Sodišče prve stopnje, ki je pritožniku izdalo plačilni nalog, za to glede na obrazloženo, sploh ni imelo zakonske podlage.

8. Odločitev sodišča pa je tudi sicer, upoštevajoč določila ZST o tem, kdo je zavezan za plačilo takse, napačna. Kot pravilno opozarja pritožnik, čeprav se tudi on ob tem sklicuje na napačen zakon, je predpisane takse dolžan plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, za odločbo sodišča prve stopnje pa mora plačati takso tožnik oziroma predlagatelj (1. in 2. odst. 3. čl. ZST). V konkretni zadevi je bila torej za plačilo takse za sklep po 2. odst. 3. člena v zvezi z tar. št. 12/2 ZST zavezana predlagateljica, ki pa je bila s sklepom, ki je bil izdan skupaj z odločitvijo o samem predlogu (točka 3 sklepa z dne 31. 03. 2009, list. št. 72), plačila oproščena. 15. člen sedaj veljavnega ZST-1 sicer res določa, da takse stranke, ki je bila oproščena plačila in je v postopku uspela, plača nasprotnik te stranke, vendar pa, kot je bilo predhodno obrazloženo, tega določila v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti. Uporabiti je potrebno 17. člen ZST, ki pa se od sedaj veljavne ureditve razlikuje v tem, da taksno obveznost stranke, ki je v postopku uspela in je bila plačila taks oproščena, prevali na drugo stranko zgolj v pravdnem in kazenskem postopku ter postopku izvršbe in zavarovanja, pa še to zgolj v sorazmerju z njenim uspehom.

9. Glede na to, da je šlo v konkretnem primeru za nepravdni postopek, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za odločitev, da je plačilo sodne takse za sklep, ki bi jo bila sicer dolžna plačati predlagateljica, če je sodišče ne bi oprostilo njenega plačila, prevalilo na prvega nasprotnega udeleženca.

10. Ker je torej plačilni nalog za plačilo takse za sklep, ki je bil poslan prvemu nasprotnemu udeležencu nezakonit, ravno tako pa tudi postopanje po 5. odst. 34. čl. ZST-1, ki kot pravno sredstvo zoper takšen plačilni nalog predvideva ugovor stranke, nepravilno pa je sodišče odločilo tudi v pogledu kdo je za plačilo takse zavezan, je sodišče druge stopnje pritožbi prvega nasprotnega udeleženca ugodilo ter izpodbijani sklep in plačilni nalog razveljavilo.

(1) Uradni list RS št. 37/2008 in 97/2010. (2) Uradni list SRS št. 30/1978 z nadaljnjimi spremembami.