Jedro

Pravico do revizije si mora stranka v premoženjskopravnih sporih zagotoviti že s tožbo (drugi odstavek 180. člena ZPP, ki določa, da mora stranka že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet zahtevka pa ni denarni znesek). Ker tožnika v tožbi nista navedla vrednosti spora, niti ne v pozneje spremenjeni tožbi (na petem naroku določena vrednost spora nima procesnih učinkov glede na že navedeno določilo drugega odstavka 180. člena ZPP, medtem ko vrednosti spora po spremenjeni tožbi tožnika sploh nista navedla), ugotavlja revizijsko sodišče, da vrednost spora v tej zadevi ni bila določena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je kupna pogodba z dne 17.6.1992, ki sta jo med seboj sklenila toženca in katere predmet je bila stanovanjska hiša na parcelni številki 255/11 vl. št. 341 k.o..., nična. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo drugi toženec, ki je uveljavljal vse revizijske razloge in predlagal, naj se sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnikov zavrne ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da je med tožencema sklenjena pogodba pretežno realizirana in da ni pravilen zaključek, da je realizirana pogodba, ki je bila sklenjena med sedaj pokojnim kupcem K. in prvim tožencem. Prvotni kupec K. tudi ni v celoti izpolnil pogodbe. Zaključki sodišč o nedobrovernosti tožencev so v nasprotju z gradivom in zato je bila zagrešena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V odgovoru na revizijo sta predlagala tožnika, naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije, ki mu je bila vročena revizija, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je moralo najprej preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke za dovoljenost revizije. Ob tem preizkusu je ugotovilo naslednje: tožnika sta vložila tožbo 11.8.1992 in v njej nista navedla vrednosti spora. Vrednost spora sta navedla šele na petem naroku 29.8.1994 v višini 60.000 DEM oziroma 4,800.000 SIT. S tožbo sta zahtevala razveljavitev kupne pogodbe, sklenjene med tožencema ter ugotovitev lastninske pravice in obsega zapuščine po pokojnem J. K. Tako tožbo sta spremenila z vlogo 20.10.1997, s katero sta postavila naslednji zahtevek: 1. da je med tožencema sklenjena kupna pogodba z dne 17.6.1991 nična; 2. da se ugotovi, da sta pokojni J. K. in prvi toženec že v letu 1991 sklenila kupno pogodbo za sporno nepremičnino in 3. da je prvi toženec dolžan izstaviti tožnikoma kot dedičema pokojnega J. K. za vpis lastninske pravice na sporni nepremičinini zemljiškoknjižno listino ter nepremičnino tudi izročiti tožnikoma v posest in last. Vrednosti spora nista navedla (ocenila).

V premoženjskopravnih sporih (take narave je tudi predmetni spor pravdnih strank), je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Pravico do revizije si mora stranka v takih sporih zagotoviti že s tožbo (drugi odstavek 180. člena ZPP, ki določa, da mora stranka že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet zahtevka pa ni denarni znesek). Ker tožnika v tožbi nista navedla vrednosti spora, niti ne v pozneje spremenjeni tožbi (na petem naroku določena vrednost spora nima procesnih učinkov glede na že navedeno določilo drugega odstavka 180. člena ZPP, medtem ko vrednosti spora po spremenjeni tožbi tožnika sploh nista navedla), ugotavlja revizijsko sodišče, da vrednost spora v tej zadevi ni bila določena. V tej smeri tudi toženca po podatkih spisa nista opravila možnih procesnih dejanj, s katerimi bi si pravico do revizije zagotovila (na primer v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP).

Enake procesnopravno posledice kot v primerih, ko vrednost spora ne presega 1,000.000 SIT, nastopijo tudi tedaj, kadar vrednost spora sploh ni določena. Glede na ugotovljeno procesnopravno stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da revidentova revizija ni dovoljena, ker ne izpolnjuje predpostavk iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Njegovo revizijo je moralo zato zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP).