Jedro

Sodišče prve stopnje se je za sodno razvezo odločilo po zaslišanju tožnika, ki je svojo nadrejeno označil za nevedno, neuko in z osebnostnim primanjkljajem. To izpoved je upravičeno štelo za odločilno, saj potrjuje navedbe toženke o porušenih medsebojnih odnosih.

Glede na okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, to je trajanje zaposlitve tožnika pri toženki (enajst let), razlog, zaradi katerega je ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi, pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (nadomestilo plače za dve leti in tri mesece v okviru reparacije) ter upoštevaje prisojena denarna povračila v podobnih primerih, je sodišče druge stopnje denarno povračilo odmerilo v ustreznem znesku osmih plač.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014 in tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja do 7. 7. 2016 z vsemi pravicami. Presodilo je, da tožnik s tem, ko je v obdobju od 3. 3. 2014 do 7. 3. 2014 izostal z dela, čeprav mu dopust ni bil odobren, ni kršil delovne obveznosti, ker v tem času ni bil zmožen za delo. Tudi glede kršitve v zvezi z grožnjo nadrejeni je presodilo, da odpoved ni utemeljena. Ker je ugotovilo, da so med strankama odnosi porušeni, na kar je sklepalo zlasti iz tožnikove izpovedi, pa je pogodbo o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe razvezalo in tožniku prisodilo denarno povračilo v znesku 30.026,30 EUR (deset plač).

2. Sodišče druge stopnje je denarno povračilo znižalo na osem plač, v preostalem pa je sodbo sodišča druge stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, in sicer zoper del, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za reintegracijo in del o denarnem povračilu. Navaja, da nobena od strank ni podala predloga za sodno razvezo in da bi moralo sodišče upoštevati mnenje izvedenke dr. A. A., ki je priporočala ponovno vključitev tožnika v kolektiv. Ker sodišče tega ni upoštevalo, mu očita bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Meni tudi, da ni razloga za zavrnitev reintegracije, saj ni bilo ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. V zvezi s prisojenim denarnim povračilom navaja, da je star 62 let, praktično nezaposljiv zaradi starosti in specifičnih znanj, ki zožujejo možnosti zaposlitve. Dejstvo, da si ni iskal nove službe, mu ne more biti v škodo, saj po tem, ko je bil krivdno odpuščen in je bil hospitaliziran na psihiatriji, na iskanje nove službe ni upal niti pomisliti. Glede na preživninske obveznosti do treh otrok bi moral biti upravičen do zahtevanega povračila v višini 36.000 EUR.

4. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2014, zato ne drži revizijski očitek, da se je sodišče zanjo odločilo brez predloga. Meni tudi, da je denarno povračilo ustrezno odmerjeno. Tožnik je po poklicu univerzitetni diplomirani ekonomist, pri toženki je bil zaposlen le deset let, celo sam pa je zatrjeval, da so njegova znanja širša, kot jih imata direktor toženke in nadrejena, kar vse kaže na to, da nima zgolj specifičnih znanj, zaradi katerih bi bile možnosti zaposlitve omejene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Revizija jo uveljavlja iz razloga, ker sodišče ni sledilo mnenju izvedenke, da bi bila ponovna vključitev tožnika v delovni kolektiv priporočljiva iz zdravstvenih razlogov. Neupoštevanje takšnega mnenja izvedenke že pojmovno ne more predstavljati očitane bistvene kršitve, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča daje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) v prvem odstavku 118. člena. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ osemnajst mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predlog za sodno razvezo je podala toženka na 25. strani prve pripravljalne vloge z dne 3. 12. 2014, zato ne drži očitek, da je sodišče o prenehanju delovnega razmerja odločilo brez predloga strank. Ne drži tudi očitek, da sodišči nista ugotovili, da sodelovanje med strankama ni mogoče. Sodišči sta potem, ko sta ocenili okoliščine in interese obeh strank – tako tožnikovo željo, da se vrne na delo kot okoliščine na strani toženke, ki je zatrjevala porušene medsebojne odnose, presodili, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišči nista prezrli priporočila izvedenke (42. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 36. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), da se tožnik vrne na delo. Vendar nanj nista bili vezani, zlasti še, ker je izvedenka priporočilo dala ob predpostavki, da tožnik ne goji negativnih čustev do svojih nekdanjih sodelavcev. V postopku je bilo namreč ugotovljeno nasprotno: sodišče prve stopnje se je za sodno razvezo odločilo po zaslišanju tožnika, ki je svojo nadrejeno označil za nevedno, neuko in z osebnostnim primanjkljajem. To izpoved je upravičeno štelo za odločilno, saj potrjuje navedbe toženke o porušenih medsebojnih odnosih. Zato je ne glede na tožnikovo željo po vrnitvi na delo pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da bi se ob takšnem odnosu do nadrejene težko ponovno vključil v kolektiv.

10. Pravilna je tudi odločitev o denarnem povračilu. Sodišči sta pri odmeri upoštevali tožnikovo težjo zaposljivost, vendar pa je glede na ostale okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, to je trajanje zaposlitve tožnika pri toženki (enajst let), razlog, zaradi katerega je ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi, pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (nadomestilo plače za dve leti in tri mesece v okviru reparacije) ter upoštevaje prisojena denarna povračila v podobnih primerih, sodišče druge stopnje odmerilo denarno povračilo v ustreznem znesku osmih plač. Druge okoliščine, ki jih tožnik še navaja v reviziji, na višino odmerjenega denarnega povračila ne morejo vplivati. Očitek, da je sodišče druge stopnje znižanje denarnega povračila utemeljevalo z dejstvom, da si ni poskušal najti druge zaposlitve, pa je protispisen, saj sodišče druge stopnje tega v obrazložitvi ni navedlo.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 12. Toženka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.