Jedro

Z evidenco z dne 4. 9. 2015 je tožena stranka potrdila ostanek 417 ur tožnice na dan 31. 8. 2015. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem pripoznala dolg iz naslova nadurnega dela. Za presojo, ali gre za pripoznavo dolga iz tega naslova, bi moralo biti glede na izpostavljena stališča iz teorije in sodne prakse že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica pripoznava svoj dolg do tožnice kot upnice iz naslova plačila za nadurno delo. Iz evidence z dne 4. 9. 2015 pa nasprotno ni razvidno, da tožena stranka tožnici za opravljeno nadurno delo dolguje plačilo.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno, pritožbi zoper sklep pa v celoti ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku I. točke in v IV. točki izreka ter izpodbijani sklep razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici iz naslova nadurnega dela, opravljenega do 31. 8. 2015, obračuna bruto znesek 2.543,70 EUR, od navedenega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter ji izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2015 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici iz naslova odpravnine plača 7.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2020 dalje do plačila; iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka obračuna bruto znesek 1.773,00 EUR, od navedenega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2020 dalje do plačila; iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020 obračuna bruto znesek 282,00 EUR, od navedenega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2020 dalje do plačila; in iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020 plača 157,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je del zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od plačila za nadurno delo in od sorazmernega dela regresa za letni dopust ter kar je tožnica zahtevala več ali drugače (drugi odstavek I. in II. točke izreka, III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj na transakcijski račun sodišča prve stopnje plača znesek 649,65 EUR, tožnici pa znesek 439,20 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. in V. točka izreka).

2. S sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj na račun sodnih taks sodišča prve stopnje plača 306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da evidenca nadurnega dela z dne 4. 9. 2015 ni verodostojna dokumentacija tožene stranke in je ni sestavila odgovorna oseba. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da so bile uradne evidence le tiste, ki jih je sestavila odgovorna oseba, tj. A. A. Evidence, ki jih je predložila tožnica, ne predstavljajo pripoznanja terjatve oziroma števila opravljenih nadur. A. A. je izpovedala, da te evidence niso relevantne. Podani sta bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici nadure nikoli niso bile odrejene. Ure, navedene v evidenci tožnice, niso nadure, ampak so urni presežki, ki jih je tožnica lahko koristila, kot je potrdila A. A. Iz evidenc tožnice izhaja, da gre očitno za kumulativno seštevanje opravljenih ur iz preteklih let brez prikaza, kaj se je dejansko koristilo. Glede na zastaralni rok ni mogoče zahtevati plačila nadurnega dela za sedem let nazaj. Iz evidenc je očitno, da je tožnica med letom 2013, ko je imela 343,5 ur, in letom 2015, ko je imela 417, opravila le 73,5 ur, ki pa jih je pokoristila. Nadalje navaja, da ni pravilna odločitev o odpravnini, ker postopek odpovedi ni bil pravilno izveden s strani tožnice. Tožnica ni podala zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru zakonskih rokov, torej 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Tožena stranka je za vse delavce poskrbela tako, da jim je omogočila nadaljevanje delovnega razmerja v trgovskem sistemu B., kot je pojasnil zakoniti zastopnik tožene stranke. V zvezi z odločitvijo o odškodnini za čas odpovednega roka navaja, da ni bilo nobene potrebe za podajo izredne odpovedi, saj bi tožnica lahko nadaljevala delo pri drugem delodajalcu. Meni, da tožnica ni upravičena niti do nadomestila za neizrabljen letni dopust v letu 2020, saj se je tožnica sama odločila za prenehanje delovnega razmerja, zato bi se morala zavedati, da dopusta za leto 2020 ne bo mogla izrabiti. Tožena stranka pa v pritožbi priznava, da je spregledala obveznost plačila sorazmernega dela regresa in navaja, da bo ta znesek poravnala. Navaja še, da se ni mogla izjasniti o razširitvi tožbe, v tem delu postopek ni bil kontradiktorno voden. Tožnica je tožbo razširila za približno 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo na povsem drugi pravni podlagi, zato je bilo poseženo v načelo poštenega sodnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V pritožbi zoper sklep tožena stranka navaja, da je preuranjen, saj je bila zoper sodbo vložena pritožba, zato sodba še ni pravnomočna. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep razveljavi.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da so bile predložene tabele sestavljene s strani nadrejene delavke, ki je vodila evidenco ur pri toženi stranki, kar je potrdila tudi priča A. A., z njimi pa je tožena stranka pripoznala svoj dolg in pretrgala zastaranje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnici nadure niso bile odrejene, saj je nasprotno izpovedala priča A. A. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica ure lahko koristila ali da bi dobila plačane. Ne strinja se s pritožbenimi navedbami, da se naj bi presežki ur skozi leta prištevali. Pritožbena navedba, da postopek odpovedi ni bil pravilno izveden, prestavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Zakon tožnici ne nalaga, da mora izredno odpoved podati v 30 dneh od ugotovitve razloga. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče, na to možnost nadaljevanja delovnega razmerja v sistemu B. ne vpliva. Pravilni sta tudi odločitvi o nadomestilu za neizrabljen letni dopust in odškodnini namesto odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno dopustilo spremembo tožbe, o njej se je tožena stranka tudi lahko izjavila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba zoper sodbo je delno, pritožba zoper sklep pa v celoti utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je pri odločitvi o zahtevku za plačilo nadurnega dela zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V preostalem so izpodbijane odločitve iz sodbe materialnopravno pravilne in temeljijo na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Tožnica v tem sporu zahteva plačilo nadurnega dela in plačilo terjatev, povezanih z njeno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanjem delovnega razmerja (odpravnina, odškodnina namesto odpovednega roka, nadomestilo za neizrabljen letni dopust in plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2004 za opravljanje dela na delovnem mestu prodajalec za polni delovni čas 40 ur tedensko.

9. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe in njena obrazložitev sta razumljiva, jasna in popolna ter ne vsebujeta protislovij ali drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Na golo pavšalno uveljavljanje bistvenih kršitev pritožbeno sodišče ne more natančneje odgovoriti, zlasti ker na kršitev protispisnosti ne pazi po uradni dolžnosti.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje procesni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 10. 2021 sprejelo sklep, da se dovoli sprememba tožbe, ki jo je tožnica podala v svoji vlogi z dne 14. 9. 2021 in 21. 9. 2021. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 9. 2021 vložila vlogo, s katero je poleg obstoječega zahtevka za plačilo nadurnega dela uveljavljala še druge zahtevke. Tožena stranka je na tem naroku izjavila, da soglaša, da se vse sporne zadeve med strankama razrešijo v tem postopku. S pripravljalno vlogo z dne 29. 9. 2021 se je tožena stranka izjavila o spremembi tožbe in ker se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, se v skladu z drugim odstavkom 185. člena ZPP šteje, da je vanjo privolila, čeprav je na naslednjem naroku dne 7. 10. 2021 spremembi nasprotovala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje spremembo tožbe pravilno dopustilo, saj so bili za to izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 185. člena ZPP, in tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da se zoper njo tožena stranka ni imela možnosti izjaviti.

11. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zahtevku za plačilo nadurnega dela na podlagi tretjega odstavka 127. člena in prvega odstavka 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Za opravljenih 417 nadur tožnica zahteva plačilo 2.543,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2015 dalje do plačila.

12. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz naslova nadurnega dela praktično v celoti ugodilo1 in pri tem obseg nadurnega dela ugotovilo na podlagi evidence z dne 4. 9. 2015 (A2). Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da navedena evidenca ni verodostojna in da je ni sestavila odgovorna oseba pri toženi stranki. Glede na to, da sta tožnica in priča A. A. izpovedali, da je to evidenco izpolnjevala zaposlena pri toženi stranki C. C. in ker tožena stranka druge evidence delovnega časa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila2, je sodišče prve stopnje število opravljenega nadurnega dela pravilno ugotavljalo na podlagi te (s strani tožene stranke ožigosane) listine.

13. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da nadurno delo tožnici ni bilo odrejeno in da gre za presežek ur, ki jih je tožnica lahko pokoristila. Kljub zakonski zahtevi po pisni odreditvi nadurnega dela iz prvega odstavka 144. člena ZDR-1, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da zadošča ugotovitev, da je bilo nadurno delo odrejeno ustno, da je opravljeno ob vednosti delodajalca ali zaradi potreb delovnega procesa.3 Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnici nadurno delo odrejala njena nadrejena, poslovodja v trgovini, A. A. in da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici omogočila izrabo presežka ur. Sodišče prve stopnje je pri tem sledilo izpovedi tožnice, ne pa izpovedi A. A. V pritožbi tožena stranka tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotuje zgolj pavšalno oziroma zgolj pavšalno navaja, da je A. A. izpovedala, da je presežek ur tožnica lahko pokoristila, vendar pri tem ne pove, zakaj bi bilo dejansko stanje sodišča zmotno ugotovljeno oziroma zakaj bi bila dokazna ocena tožnice in priče neustrezna ali nezadostna. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbenim navedbam, da so ure, ki izhajajo iz evidence pod prilogo A2, le presežki ur in ne nadure in da je te presežke tožnica lahko pokoristila, ne more slediti.

14. Zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje glede pretrganja zastaranja s pripoznavo dolga. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožena stranka s sestavo že omenjene evidence z dne 4. 9. 2015, ki jo je podpisala in vročila tožnici, pripoznala stanje tožničinih nadur in pretrgala zastaranje terjatve, ki je skladno z določbo drugega odstavka 369. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) tako pričelo teči znova. V skladu s prvim odstavkom 364. člena OZ se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (drugi odstavek istega člena). Ob takšni zakonski določbi je pripoznava dolga lahko dana izrecno ali konkludentno, v vsakem primeru pa morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti.4 Izjava o pripoznavi dolga se mora nanašati na pripoznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, iz nje pa mora biti vidna volja dolžnika pripoznati, da na podlagi določene pogodbe ali pravnega razmerja dolguje upniku. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna.5 Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.6

15. Z evidenco z dne 4. 9. 2015 je tožena stranka potrdila ostanek 417 ur tožnice na dan 31. 8. 2015. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem pripoznala dolg iz naslova nadurnega dela. Za presojo, ali gre za pripoznavo dolga iz tega naslova, bi moralo biti glede na izpostavljena stališča iz teorije in sodne prakse že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica pripoznava svoj dolg do tožnice kot upnice iz naslova plačila za nadurno delo. Iz evidence z dne 4. 9. 2015 pa nasprotno ni razvidno, da tožena stranka tožnici za opravljeno nadurno delo dolguje plačilo.7 Poleg tega te listine ni podpisal direktor tožene stranke D. D., ki kot njen zakoniti zastopnik oblikuje in izjavlja voljo v imenu tožene stranke, ampak pri toženi stranki zaposlena oseba C. C. (po izpovedi direktorja knjigovodja pri toženi stranki). Da bi bilo navedeno listino mogoče šteti za pripoznavo vtoževanega dolga, bi morala vsebovati jasno in nedvoumno izjavo direktorja tožene stranke, da tožena stranka dolguje tožnici iz naslova nadurnega dela. Ker izpostavljena listina takšnega zaključka ne omogoča, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je z njeno izdajo prišlo do pretrganja zastaranja vtoževane terjatve iz naslova nadurnega dela.

16. Ker do pretrganja zastaranja v konkretni zadevi ni prišlo, so glede na datum vložitve tožbe (14. 10. 2019) ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1 zastarane terjatve iz naslova plačila za nadurno delo, ki so zapadle pred 14. 10. 2014. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o pretrganju zastaranja ni ugotavljalo, ali in v kakšnem obsegu je vtoževana terjatev za plačilo 417 nadur glede na datum vložitve tožbe že zastarala. Tožnica je v tem sporu postavila en tožbeni zahtevek za vso nadurno delo in z zapadlostjo z dnem 31. 8. 2015. Pri tem ni opredelila, kakšen je bil obseg njenega mesečnega nadurnega dela. Tožena stranka je v okviru ugovora zastaranja navajala (enako navaja tudi sedaj v pritožbi), da obseg ur, kot je razviden iz omenjene evidence, predstavlja seštevek oziroma kumulacijo ur iz preteklih let, tj. iz več let pred letom 2015. Do teh navedb tožene stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ker je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega prepričanja, da zaradi pretrganja zastaranja vtoževana terjatev v celotnem obsegu še ni zastarala.

17. Ker je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo prvi odstavek I. točke izreka sodbe, posledično pa tudi stroškovni odločitvi v IV. točki izreka sodbe (v kateri je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, ki se nanašajo na spor o plačilu nadurnega dela) in v izpodbijanem sklepu o sodni taksi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker bo moralo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotavljati obsežnejši sklop dejstev in v ta namen (ponovno) izvesti dokaze, hkrati pa delna razveljavitev sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravilo samo. Namen inštančnega odločanja namreč ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

18. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, v katerem obdobju so bile opravljene ure, ki izhajajo iz evidence, in s tem, v katerem delu vtoževana terjatev še ni zastarana. V ta namen bo moralo dopolniti dokazni postopek, in sicer tako z zaslišanjem prič kot tudi izvedbo listinskih dokazov, med drugim tudi ostalih evidenc, predloženih s strani tožnice (listine pod prilogo A2 – A5). Na njih je tožena stranka utemeljevala svoje navedbe o kumulaciji ur iz preteklih obdobij.

19. Pravilne pa so odločitve sodišča prve stopnje o odpravnini, odškodnini za čas odpovednega roka, nadomestilu za neizrabljen letni dopust za leto 2020 in sorazmernem delu regresa za leti dopust8. 20. Delavec je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1 upravičen do odpravnine, določene v 108. členu ZDR-1 za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 23. 3. 2020, ko je bila toženi stranki vročena tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2020. Neutemeljena je pavšalna pritožbena navedba, da postopek odpovedi ni bil pravilno izveden. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženo stranko 27. 2. 2020 opomnila na izpolnjevanje njenih obveznosti in o kršitvah 28. 2. 2020 obvestila inšpektorat, s čimer je izpolnila svoje zakonske obveznosti pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 111. člena ZDR-1). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnica zamudila 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki po pritožbenih navedbah teče od ugotovitve razloga za izredno odpoved dalje. To ne drži, delavec mora v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedati v roku 30 dni od poteka tridnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti delodajalca. Sicer pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje kršitve postopka in zamude roka niti ni uveljavljala, zato te pritožbene navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). S sklicevanjem na možnost tožnice, da bi se zaposlila pri drugem delodajalcu (družbi B. d. o. o.), tožena stranka ne more utemeljiti svojega ugovora, da tožnica ni izkazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). To je namreč vezano izključno na delovno razmerje pri toženi stranki, ne pa pri drugem delodajalcu. Glede na navedeno sta pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o zahtevkih za plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka.

21. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo še nadomestilo za neizrabljen letni dopust v letu 2020 na podlagi 164. člena ZDR-1. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala niti dokazovala, da tožnica letnega dopusta pri toženi stranki ne bi izrabila iz subjektivnih razlogov na njeni strani. Trdila je le, da bi z delovnim razmerjem lahko nadaljevala pri drugem delodajalcu. Tudi v pritožbi tožena stranka navaja le, da se je tožnica sama odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem za prenehanje delovnega razmerja, kar je nedovoljena pritožbena novota, poleg tega pa dejstvo, da je tožnica podala izredno odpoved, samo zase ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

22. Ker v zvezi z odločitvami iz prvega odstavka II. točke izreka sodbe niso podani niti v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku II. točke izreka in odločitev o stroških postopka v V. točki izreka (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

1 Razen glede dela zakonskih zamudnih obresti. 2 Tožena stranka ni predložila evidence A. A., na katero se sklicuje v pritožbi. 3 Prim. Pdp 190/2019, Pdp 373/2016, Pdp 168/2020, Pdp 692/2021 idr. 4 Prim. sodba VSRS VIII Ips 186/2018. 5 Tako tudi teorija; glej V. Kranjc v Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, komentar k 364. členu, str. 502. 6 Prim. sodba VSRS VIII Ips 186/2018. 7 Iz same listine v resnici ni razvidno niti, da gre za obseg opravljenega nadurnega dela. 8 Tožena stranka pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o sorazmernem delu regresa za letni dopust, vendar v pritožbi navaja, da priznava, da je spregledala ta dolg in da ga bo poravnala, zato se pritožbeno sodišče do pravilnosti in zakonitosti te odločitve ne opredeljuje.