Jedro

Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka dokazati, ter izvede tiste dokaze, ki so za odločitev bistvenega pomena. Čeprav upoštevamo načelo kontradiktornosti, vseh dokazov, ki so predlagani, ni dolžno izvesti.

Če tožnik s tožbenim zahtevkom ne zahteva plačila zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za primer sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje o zakonskih zamudnih obresti ni dolžno odločiti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 3. tč. v zvezi z 2. tč. delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „2. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 7.028,36 EUR v roku 8 dni in pod izvršbo.

3. Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine v višini 12.971,64 EUR se zavrne.“ V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča 1. stopnje.

Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na odločitev o trajanju delovnega razmerja in reparacijski zahtevek šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 339,36 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 8. 10. 2009 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 3.514,18 EUR v roku 8 dni (2. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za znesek 16.485,82 EUR je zavrnilo (3. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku za čas trajanja nezakonite napotitve na začasno čakanje na delo izplačati celotno prikrajšanje na plači do zneska plače, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi bil napoten na začasno čakanje na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila in plačilo prispevkov zavodom pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter odvodom ustreznih davkov od ugotovljenega prikrajšanja (4. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.109,77 EUR v 8 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (5. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom v delu, ki se glasi: „Ugotovi se, da je bila napotitev tožnika na začasno čakanje na delo na podlagi Obvestila delavcu z dne 10. 9. 2009 nezakonita“.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje del tožbe zavrglo ni pritožbe). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožniku prisodi najmanj 20.000,00 EUR odškodnine oz. sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi poudarja, da bi izrek sodbe, temelječ na 118. čl. ZDR moral vsebovati vse sestavine, ki jih predvideva to zakonsko določilo. V konkretnem primeru pa je sodišče zgolj ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožniku prisodilo simbolično odškodnino, kot odmeno za odpoved reintegraciji, v celoti pa je izpustilo odločitev o dobi trajanja tožnikovega delovnega razmerja, kar vse kot obvezne dele odločitve sodišča zahteva zakon. Pomembno je namreč vprašanje priznanja drugih tožnikovih pravic, vezanih na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. prikrajšanje pri plači - tožnik je upravičen do razlike v plači, kot bi jo prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu). Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi le za določen čas in za nižjo plačo. Ta razlika v plači, vključno z zahtevkom po plačilu vseh uveljavljanih prispevkov in davkov predstavlja osnovo uveljavljane pravice iz delovnega razmerja. Sodišče v obrazložitvi ni navedlo, zakaj o navedenem ni odločalo. Sodišče nadalje niti ni imelo osnove za uporabo 118. čl. ZDR. Sodišče se sicer sklicuje na tožnikovo izjavo z naroka dne 31. 5. 2010, vendar tožnik meni, da te izjave ni mogoče razumeti kot podanega predloga v smislu določila 118. čl. ZDR, torej da v vsakem primeru v zameno za odškodnino, ki bi jo določilo sodišče, pristaja na odpoved reintegracijskemu zahtevku. Tožnikovemu pooblaščencu je bila vloga, v kateri je tožena stranka predlagala odločitev v skladu s 118. čl. ZDR vročena na dan glavne obravnave, ki je bila razpisana za 8.30 uro. Tožnikov pooblaščenec je bil ta dan dokazljivo odsoten, tako da v tem času ni mogel kontaktirati s tožnikom. Tožnikov pooblaščenec ni imel možnosti, da na podane navedbe poda ustrezen odgovor. Poleg tega pa je tožnik izrecno izjavil, da se je pripravljen odpovedati reintegracijskemu zahtevku v primeru, da mu tožena stranka plača 20.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da se temu zahtevku ni odpovedal za manjši znesek odškodnine. Vprašanje kako razumeti tožnikovo izpoved na naroku dne 31. 5. 2010 pa ima svoj pomen tudi v zvezi z vprašanjem obstoja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče bi na predlog tožene stranke in v skladu z možnostjo, ki jo predvideva 2. odst. 118. čl. ZDR lahko samo sprejelo enako odločitev, vendar bi moralo v tem primeru tožniku omogočiti, da se s predlogom tožene stranke seznani in da nanj odgovori. Tako pa tožniku ni bila dana nikakršna možnost, da se izjasni o okoliščinah škodnega primera in je bila tako odločitev o višini odškodnine prepuščena arbitrarni odločitvi sodišča. Pooblaščenec tožnika tako pred zaključkom obravnave sploh ni vedel, niti ni mogel pričakovati, da se predvideva uporaba 118. čl. ZDR. Pritožnik meni, da je sodišče v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa je nato napačno uporabilo 118. čl. ZDR. Tudi v zvezi z višino prisojene odškodnine je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ima v skladu z ZDR možnost prisoditi 18 mesečnih plač delavca, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi lahko prisodilo 31.627,62 EUR, prisodilo pa je le 3.514,18 EUR. Višina odškodnine se določa po pravilih civilnega prava, pri čemer, kot že pojasnjeno, tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o okoliščinah bodoče škode. Sodišče je sicer primeroma izpostavilo okoliščini, da tožnik nima več sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in da je prejemal nižjo plačo kot bi mu šla v primeru reintegracije, pri tem pa teh okoliščin ni konkretiziralo. Tako iz priloženih pogodb o zaposlitvi izhaja, da je imel tožnik sklenjeni pogodbi o zaposlitvi zgolj za obdobje do 17. junija 2010 in da je v celotnem tem obdobju prejemal bruto plačo v fiksnem znesku 597,44 EUR, ob upoštevanju delovne uspešnosti pa se je bruto izplačilo gibalo med 954,72 EUR in 1.182,60 EUR. Tožnik naj bi se z odpovedjo reintegracijskemu zahtevku tako mesečno odpovedal več kot tretjini bruto plače, kot bi jo prejemal pri toženi stranki. Tudi to okoliščino bi sodišče moralo upoštevati pri prisoji odškodnine. Prav tako sodišče ni odločilo o plačilu zakonskih zamudnih obresti, kot posledice možne zamude s plačilom odškodnine in sicer za celotno obdobje od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper 1., 2. in 5. tč. izreka navedene sodbe, se je pravočasno pritožila tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi poudarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, dokazna ocena izvedenih dokazov pa je napačna. Sodišče je v sodbi zapisalo, da mora delodajalec dokazati obstoj opozorila, ki je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vsebinsko neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazati delavec sam. Iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da tožniku ni uspelo dokazati vsebinske neutemeljenosti opozorila z dne 27. 5. 2008, temveč nasprotno, iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da je bilo opozorilo vsebinsko povsem utemeljeno. Sodišče je glede presoje vsebinske utemeljenosti opozorila z dne 27. 5. 2008 povsem sledilo navedbam tožnika in njegovi izpovedbi ter izpovedbi priče M.G., kar je po prepričanju tožene stranke neutemeljeno. Njuni izpovedi nista prepričljivi, ni jima mogoče slediti in jima verjeti. Edina, ki bi lahko verodostojno izpovedala, kdo je dejansko opravil servis spornega dne, tožnik ali njegov sin, je J.L., ki pa ni bila zaslišana, ker se iz zdravstvenih razlogov obravnave ni mogla udeležiti. Okoliščine v zvezi s predlaganjem tega tudi s strani tožnika glavnega dokaza, povsem porušijo prepričljivost tožnikove izpovedbe. Tako tožnik sodišču najprej ni sporočil imena priče J.L., pač pa je zatrjeval, da je po njegovih informacijah priča zbolela za obliko demence, zaradi česar se mu poraja smiselnost pričanja na sodišču, nadalje pa je zaslišan kot stranka povedal tudi, da je po servisnem posegu stranko J.L. poklical tudi po telefonu. Gornje navedbe niso prepričljive, saj če je tožnik dobil informacijo o bolezenskem stanju priče, bi lahko dobil tudi ime priče. Iz ravnanja tožnika izhaja, da se je želel izogniti izvedbi tega dokaza, razlog pa je lahko le to, da bi ta priča potrdila, da je servis dne 28. 4. 2008 pri njej opravil tožnik. Nadalje ne neprepričljivost tožnikove izpovedi kaže tudi njegovo postopanje pri pridobitvi pisne izjave priče J.L.. Tožnik je to pričo obiskal na domu in ji predložil v podpis izjavo, ki pa ji ni mogoče slediti glede na način, kako je bila ta izjava pridobljena. Sicer pa je bil tožnik s predložitvijo te izjave tudi prepozen. Postopanje priče J.L. je v interesu tožnika, saj je po eni strani poskrbela za reklamacijo storitve, nato je sprejela na svoj dom tožnika, ki ga ni nikoli videla in mu je podpisala v naprej pripravljeno izjavo, po drugi strani pa ni želela, da sodišče opravi zaslišanje na njenem domu, niti ni podala pisnih odgovorov na zastavljena vprašanja s strani sodišča. Tožnik ob vročitvi opozorila ni zanikal očitanega dejanja iz opozorila, kar bi sodišče lahko ugotovilo z zaslišanjem M.G.. Izpovedbi tožnika in njegovega sina nista skladni glede datuma izvedbe storitve, ki naj bi bil po tožnikovih navedbah 28. 4. 2008 in glede obračuna storitve in sicer je tožnik izpovedal, da je njegov sin M.G. istočasno stranki dal račun in prejel denar (izjava tožnika z dne 4. 6. 2008, torej dober mesec po datumu storitve), priča M.G. pa je povedal, da je poseg izvedel 25. 4. 2008, račun pa ji je odnesel 28. 4. 2008, ko je tudi prejel denar od stranke. Tudi pisna izjava M.G., ki jo je tožnik predložil ob vložitvi tožbe, se ne ujema z njegovo izjavo kot priče, saj iz slednje izhaja njegova trditev, da ga je stranka J.L. poklicala po telefonu 24. 4. 2008, servisni poseg pa je izvedel 25. 4. 2008 in da mu stranka ni plačala tega dne, temveč kasneje, ko ji je izročil obračun storitve, iz pisne izjave pa je razumeti, da je isti dan, ko je opravil storitev, izstavil tudi obračun. Tožnikov sin torej trdi, da je servis opravil dne 25. 4. 2008, hkrati tudi trdi, da je imel v času izvedbe storitve dopust, iz knjige ur za M.G. pa izhaja, da je dne 25. 4. 2008 delal. O verodostojnosti izpovedbe tožnika je mogoče soditi tudi glede njegove izpovedi glede druge očitane kršitve, zaradi katere mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, glede na druge izpeljane dokaze glede te kršitve, ki nedvomno dokazujejo, da je kršitev tožniku dokazana, tožnik pa jo v celoti zanika. Sodišče bi moralo pri dokazni oceni upoštevati sorodstveno razmerje tožnika in priče M.G. in na drugi strani skladne izpovedbe ostalih zaslišanih prič. Iz njih izhaja, da je bila reklamacija s strani stranke J.L. dne 29. 4. 2008 zelo jasna, da je serviser M.G. opravljal servisno storitev, da je storitev plačala, vendar ni dobila računa. Iz izpovedi P.O. in njegove pisne izjave z dne 7. 5. 2008 izhaja, da je B.Z., ki je v imenu stranke nadaljeval z reševanjem reklamacije povedal, da je servisno storitev opravil serviser M.G., ter da je serviser taščo kasneje zopet klical, zakaj ga je spravila v slabo luč. Priča B.Z. se na zaslišanju skoraj 2 leti po dogodku imena serviserja res ni več spominjal, dobro pa se je spominjal, da serviser tašči ni dal računa, temveč je vzel denar, račun pa dostavil po reklamaciji. Dokazna ocena sodišča, da ne verjame priči P.O. je tako napačna. Ni razloga zakaj sodišče tej priči ne bi verjelo. Nadalje je priča povedala, da ji je tožnik po izdaji opozorila grozil, kar kaže na tožnikov strah, da bo priča govorila po resnici. Ker se je priča ravno v tem času upokojila, tudi ni razloga, da ni bila zaradi delovnega razmerja na strani delodajalca, temveč je izpovedala le to, kar je vedela. Enakega mnenja je bilo sodišče glede priče R.J., čeprav je ta prepričljivo izpovedal, da mu je B.Z. povedal, da je servisno storitev opravil serviser M.G.. Izpoved se gotovo ne razlikuje, temveč v tem delu priča B.Z. ni izpovedal ničesar, saj je izpovedal le, da se ne spominja, kdo je opravil storitev, nasprotno pa sta obe zgoraj navedeni priči izpovedali skladno in njuna izpoved se ujema tudi z njunimi pisnimi izjavami oz. poročili, ki sta bili napisani neposredno po dogodku. Prav nobenega razloga ni, da bi tožena stranka tožnika opozarjala na kršitve, ko naj bi jih storil njegov sin, saj bi enako opozorila lahko izdala tožnikovemu sinu. Tožena stranka se tudi ne strinja z dokazno oceno, ki se nanaša na izjavo priče J.L., da kjer je zapisano, da je servis opravil nek mlajši moški ter da to potrjuje, da je servis opravil tožnikov sin. Takšna dokazna ocena je zmotna glede na dejstvo, da je izjavo napisal B.Z., da je mlajši moški zelo relativen pojem (tudi tožnik ima mladosten videz) in da ima priča po navedbah v izjavi demenco. Sodišče bi v cilju popolne ugotovitve dejanskega stanja moralo izpeljati tudi dokaz z zaslišanjem M.G., ki se je tudi po telefonu pogovarjal z J.L. glede reklamacije in tudi s tožnikom glede njegove kršitve delovnih obveznosti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 8. 10. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alinei 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je v okviru formalnega preizkusa redne odpovedi najprej presojalo, ali je bilo pisno opozorilo, ki ga je tožena stranka izdala tožniku dne 27. 5. 2008 v skladu z 1. odst. 83. čl. ZDR vsebinsko utemeljeno in je zato podana predpostavka zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dokazal, da dne 28. 4. 2008, v času bolniškega staleža pri stranki J.L. ni opravil servisnega posega on, temveč njegov sin. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je bilo pisno opozorilo z dne 27. 5. 2008 neutemeljeno, kar pomeni, da za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in zakonskih obveznosti ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odst. 83. čl. ZDR. Posledično je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2009 nezakonita, zato jo je razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno zapisalo, da mora vsebinsko utemeljenost opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dokazati delavec sam. Resda je breme zatrjevanja neutemeljenosti opozorila na delavcu, vendar pa je ob ustrezni trditveni podlagi delavca, dokazno breme utemeljenosti opozorila na delodajalcu in sicer na podlagi 82. čl. ZDR. ZDR namreč ne predvideva samostojnega sodnega varstva zoper izdano opozorilo, temveč je le to odloženo oz. zagotovljeno v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi drugače obravnavali dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga in dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo pisnega opozorila, ki je pogoj za kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Kljub nepravilnemu materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje v zvezi z dokaznim bremenom, pa ta nepravilnost ni vplivala na pravilnost odločitve v zvezi zakonitostjo podane odpovedi, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša. K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ne držijo navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem, ker ni zaslišalo priče M.G.. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse bistvene dokaze in se tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. V konkretnem primeru je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2010 navedla, da predlaga zaslišanje priče M.B. v zvezi z okoliščinami zmanjšanega obsega dela pri toženi stranki in s tem v zvezi z napotitvijo tožnika na začasno čakanja. Tožena stranka je nato šele na tretjem naroku dne 19. 4. 2010 pričela zatrjevati, da je navedena priča tudi telefonsko komunicirala s pričo J.L.. Sodišče prve stopnje je zaradi zaslišanja te priče in priče J.L. narok preložilo. Pričo M.B. je vabilo preko tožene stranke, vabilo toženi stranki je bilo izkazano. Priča na narok ni pristopila, tožena stranka pa je na naroku pojasnila, da je preverila pri priči M.B. ali je bilo vabilo vročeno, priča pa ji je povedala, da se bo glavne obravnave udeležila. Na podlagi takšne situacije si je sodišče prve stopnje lahko upravičeno ustvarilo svoj vtis, zakaj priča na narok ni pristopila in je zato ob zadostni izvedbi drugih dokazov, izvedbo tega dokaza tudi utemeljeno zavrnilo kot nepotrebno. Enako velja za vse okoliščine v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče J.L.. Nerazumljive so pritožbene navedbe tožene stranke, da se je tožnik želel izogniti zaslišanju te priče, ki sta jo predlagali obe stranki, saj je tožnikov pooblaščenec na naroku dne 3. 3. 2010 vztrajal pri zaslišanju predlagane priče. V kolikor bi sodišče prve stopnje štelo, da je zaslišanje te priče neobhodno potrebno za razjasnitev dejanskega stanja, je jasno, da bi pričo neposredno zaslišalo ne glede na to, ali bi se katera izmed strank temu hotela izogniti.

Tožena stranka z navedbami, da iz izpovedi prič (predvsem P.O. in B.J.) izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o vsebinski utemeljenosti pisnega opozorila in dokazne teže posameznih dokazov je sodišče prve stopnje argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

Sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni neutemeljeno oprlo tudi na pisno izjavo priče J.L. (priloga C 1

). Tožnik je na glavni obravnavi dne 3. 3. 2010 izrecno pojasnil, v kakšnih okoliščinah je bila izjava pridobljena in je tudi hkrati vztrajal pri neposrednem zaslišanju te priče ter predlagal, da se pričo zaradi zdravstvenih težav zasliši pred zaprošenim sodiščem v Mariboru oz. na njenem domu. Navedena izjava ne nasprotuje izpovedi tožnika, njegovega sina ter priče D.G., ki je zaslišan celo pojasnil, da je poročilo (priloga B 4

) napisal pod prisilo R.J., saj sam poročila ni hotel napisati, ker se mu ni zdelo nič sporno (list. 92). Pojasnil je tudi, da je J.L., ko je z njim govorila po telefonu, povedala samo priimek serviserja, ne pa tudi imena. Resda izpovedbi tožnika in njegovega sina nista skladni glede datuma izvedbe storitve, vendar pa glede na oddaljenost dogodka navedeno še ne poraja dvoma v njuno izpovedbo, še posebej ker je tudi tožnik izpovedal, da dopušča možnost, da je sin servis opravil prej, torej 25. in ne 28. aprila, kot je trdil sam.

Ker torej dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP (pritožba praktično izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev le navidezen) in je tudi vsebinsko prepričljiva, je bilo potrebno ugotoviti, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

K pritožbi tožnika: Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, kot to trdi tožnik v pritožbi. Tudi, če je bila tožnikovemu pooblaščencu vloga, v kateri je tožena stranka predlagala odločitev v skladu s 118. čl. ZDR vročena na dan glavne obravnave, ki je bila razpisana za 8.30 uro, navedeno ne pomeni, da tožnik ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je bil osebno navzoč na zadnjem naroku za glavno obravnavo in je na vse navedbe tožene stranke v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. čl. ZDR lahko podal ustrezen odgovor. V kolikor pooblaščenec ni imel možnosti priti na narok, bi lahko pooblastil drugega odvetnika (substituta) za zastopanje na naroku in tako tožniku zagotovil ustrezno pravno zastopstvo. Zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana.

Utemeljene pa so tožnikove pritožbene navedbe o nepravilni uporabi materialnega prava, ki se nanašajo na trajanje delovnega razmerja (oz. pogodbe o zaposlitvi), reparacijski zahtevek in odškodnino na podlagi 118. čl. ZDR. V zvezi s trajanjem delovnega razmerja oz. prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ter v zvezi z reparacijskim zahtevkom pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje o tem sploh ni odločilo, kljub temu, da je tožnik takšen zahtevek postavil. Tožnik namreč, kot izhaja iz spisa in na kar pravilno opozarja v pritožbi v tem delu ni umaknil zahtevka, temveč je le soglašal, da sodišče namesto reintegracije odloči po 118. čl. ZDR. Tožnikove izjave z zadnjega naroka sicer ni možno razumeti kot neke vrste poravnalne ponudbe, kar smiselno izhaja iz njegovih pritožbenih navedb, ko trdi, da se je bil pripravljen odpovedati reintegraciji za odškodnino v višini 20.000,00 EUR. Tožnik je jasno izjavil, da se strinja s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in da ne želi nadaljevati delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo 118. čl. ZDR. Vendar pa je utemeljena pritožbena navedba, da sodišče o preostalem delu zahtevka sploh ni odločilo. Sodišče prve stopnje mora potem, ko ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama sodno razvezati oz. odločiti o tem, kdaj le ta preneha (s tem ne poseže v delovno razmerje, ki ga ima tožnik sklenjenega pri drugem delodajalcu) in tožniku (najdalj do odločitve sodišča prve stopnje) priznati druge pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delal (npr. razlika med plačo prejeto pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, vključno z zahtevkom po plačilu vseh uveljavljanih prispevkov in davkov). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP štelo tožnikovo pritožbo v tem delu za predlog, naj se izda dopolnilna sodba.

Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini po 118. čl. ZDR sicer pravilno upoštevalo vsa izhodišča, ki so pomembna za odmero odškodnine po višini. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo leta dela tožnika pri toženi stranki, višino njegove mesečne plače, starost, izobrazbo ter dejstvo, da se je tožnik takoj zaposlil pri drugem delodajalcu in zato zaradi ravnanja tožene stranke ni tako prizadet kot v primeru, če bi bil še vedno brez dela. Kljub temu pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na vsa navedena dejstva in glede na odškodnine, ki se prisodijo v podobnih primerih (npr. opr. št. VDSS Pdp 467/2010 z dne 11. 11. 2010), odmerilo odškodnino v prenizkem znesku. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do zneska štirih povprečnih mesečnih plač, kar znese 7.028,36 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnik v pritožbi še poudarja, da sodišče ni odločilo, da je v primeru zamude s plačilom odškodnine, tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti, kar je nepravilno. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišču prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih, ki bi jih morala plačati tožena stranka, v kolikor odškodnine ne bi plačala v 8. dneh, ni bilo dolžno odločiti, saj tožnik ni postavil zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, v primeru zamude. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. čl. ZPP). Če bi sodišče prve stopnje odločilo tako, kot želi tožnik v pritožbi, bi ravnalo v nasprotju s prej citirano določbo ZPP.

Tožnik je v pritožbi v celoti izpodbijal del sodbe, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. To velja tudi za odločitev v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači do zneska plače, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi bil napoten na začasno čakanje na delo (tč. 4 izreka). Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel, po oceni pritožbenega sodišča v višini 50 %, zato je upravičen do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP). Glede na Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008) tožniku pripada 545,60 EUR po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 20 % DDV v višini 113,20 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 678,72 EUR, 50 % od tega zneska pa znese 339,36 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v 8. dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker slednji ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).