Jedro

S tem, ko je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni zahtevala odklopa vode, je ocenilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila dobava vode po letu 2002 neredna in da je bil njen ugovor tožbenemu zahtevku po višini neopredeljen.

Samo dejstvo, da se pritožnik s sicer koherentno in logično obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, ne zadostuje za ugotovitev, da je zatrjevana kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0007 Ig 2006/07662-2 z dne 13. 11. 2006 v delu, ki se nanaša na toženo stranko PO, s.p., L in sicer: v 1. točki izreka glede glavnice 2.099,32 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 503.081,25 SIT od 20. 10. 2006 do 13. 12. 2006 v evrski protivrednosti in od zneska 2.099,32 EUR od 01. 01. 2007 dalje, v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov 36,42 EUR. (1. točka izreka sodbe) V preostalem je sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na toženo stranko razveljavilo in višji obrestni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določil postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča dalje do plačila.

Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: tožena stranka je imela v spornem obdobju na naslovu S. ulica 4 registrirano gospodarsko dejavnost kot samostojni podjetnik, v poslovnem lokalu je bil izveden vodovodni priključek, preko katerega je imela tožena stranka zagotovljeno oskrbo z vodo preko javnega vodovoda, pred spornim obdobjem tožena stranka ni vložila zahteve za odklop vodovodnega priključka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik v glavnem navajal pritožbene navedbe, s katerimi je uveljavljal pritožbena razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določil pravdnega postopka.

Tako je pritožnik glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja smiselno navajal, da je uspel dokazati obstoj dogovora o posebnem načinu uporabe ter odmere porabe vode posebej za lokal tožene stranke, da je inkasant mesečno pobiral plačilo za dejansko porabljeno vodo, da pri števcu št. 2201936 ni šlo le za odštevalni števec ter da je bila po letu 2002 prekinjena redna dobava vode za lokal tožene stranke.

Pri relativnih bistvenih kršitvah določil pravdnega postopka pa je pritožnik navajal, da: sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere dokazne predloge tožene stranke je zavrnilo in iz katerega razloga, s tem, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki očitalo, da ni predložila listinskih dokazov s katerimi bi dokazala mesečni obračun po inkasantu, je dalo očitno prednost listinskim dokazom pred ostalimi dokazi dovoljenimi po ZPP ter da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vpogled v izvršilni predlog tožeče stranke predložen pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enota Ljubljana opr. št. X Ig 0392/94, ker je šlo za substanciran dokazni predlog tožene stranke.

Do vseh zgoraj navedenih pritožbenih navedb in vseh ostalih, ki so smiselno podobe zgoraj zapisanim pritožbenim očitkom se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj gre v skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP za nedovoljene pritožbene razloge. Samo dejstvo, da se pritožnik s sicer koherentno in logično obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne zadostuje za ugotovitev, da je zatrjevana kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka.

Pritožnik v pritožbi namreč sodišču prve stopnje smiselno očita, da je s tem, ko je sledilo navedbam tožeče stranke, da so bili v stavbi 4 lokali in ne 10, kot je zatrjevala tožena stranka, upoštevajoč sam izvršilni predlog tožeče stranke iz leta 1994, zagrešilo absolutno kršitev določil pravdnega postopka po določilu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Vendar pa je tak očitek neutemeljen, saj se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da so morebitna navedbe v spisu iz leta 1994 nerelevantne za odločitev v tem primeru, ko gre za sporno obdobje od leta 2002 do 2004. Ne zdrži argument pritožnika, da če je v letu 1994 na naslovu S. Ulica 4 obstajalo 10 lokalov je edino logično, da ti obstajajo tudi v letu 2009. Poslovanje gostinskih in drugih lokalov ni fizična danost v naravi, ki ne bi bila podvržena spremembam, kar priznava tudi tožena stranka sama, ko je ob predlaganju priče B navajala, da je šlo za lastnika lokala, ki je dejavnost opustil pred štirimi leti. Očitek absolutne bistvene kršitve ni utemeljen, saj gre za ponovni poizkus pritožnika, da dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se ne strinja, izpodbije.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka nikoli ni vložila zahteve za odklop vodovodnega priključka, na kar je pritožbeno sodišče vezano. Ob taki dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje se izkaže pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka po določilu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen v delu, kjer pritožnik očita pomanjkljivost obrazložitve o pravno relevantnih dejstvih glede nedobave vode po letu 2002. Namreč s tem, ko je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni zahtevala odklopa vode, je ocenilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila dobava vode po letu 2002 neredna in da je bil njen ugovor tožbenemu zahtevku po višini neopredeljen. Tudi v tem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka temveč za nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa je nedovoljeni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni očitek o napačni odločitvi o stroški postopka je zgolj pavšalen in se pritožbenemu sodišču do takega ne bo opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).