Jedro

Subjektivno spremembo tožbe je treba razlikovati od poprave napak glede označbe stranke, za kar se določilo čl. 187 ZPP more uporabiti. V postopanju tožeče stranke glede poprave označbe stranke ne sme biti prikrita subjektivna sprememba tožbe. Za popravo označbe stranke gre v primeru, ko se identiteta stranke ne spremeni. Pri zmoti v imenu oziroma pri navedbi stranke ne gre zgolj za popravo označbe stranke, ko tožeča stranka šele po vložitvi tožbe ugotovi, da je tožila napačno osebo. V takšnem primeru ni odločilno koga je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč koga je dejansko tožila. V pogledu določitve stranke je namreč odločilna izjava in ne volja. Pravdna stranka tako ni tisti, kogar je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč tisti, ki je v tožbi naveden kot stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe na strani tožene stranke V. L..

Zoper takšen sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je pri vložitvi tožbe prišlo do pisne pomote pri zapisu imena tožene stranke, katerega pravilno ime je V., ne pa V.. Zaradi izredne podobnosti med obema imenoma je prišlo do pomotnega zapisa. V predmetni zadevi je škodo tožeči stranki dejansko povzročil L. V., sin pokojnega V. L., to je razvidno iz tožbenih navedb, ki so povsem skladne z obtožnim predlogom v kazenski zadevi. Identiteta stranke se ni spremenila, saj je imel tožnik vseskozi v mislih V. L. kot toženo stranko. V konkretnem primeru torej ne gre za subjektivno spremembo tožbe, temveč za pomoto pri zapisu, saj iz tožbenih navedb nedvomno izhaja, da je tožena stranka V. L.. Šele na naroku dne 23.2.2004 se je dejansko ugotovilo, da gre za pisno pomoto. Točno je navedena in razpoznavna oseba tožene stranke, tako na osnovi priimka, zlasti pa iz dejstva, da se tudi naslov toženca ujema dejansko z njegovim naslovom, iz same vsebine tožbe, opisa dogodka pa je tudi razvidno, da gre za toženo stranko V. L.. Tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbo dne 20.4.1999, zaradi plačila odškodnine zoper toženo stranko V. L., J. ..., G. p. S.. Iz sklepa opr. št. P 65/2000 z dne 30.4.2002 (l. št. 32a) izhaja, da je bil pravdni postopek zaradi smrti tožene stranke prekinjen. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom opr. št. P 65/2000 z dne 12.7.2002 (l. št. 37), v prvi točki sklepa povabilo dediče B. L., V. P. in V. L., da prevzamejo pravdni postopek in v drugi točki sklepa odločilo, da se postopek nadaljuje zoper navedene dediče. Navedeni sklep je po pritožbi dedičev potrdilo pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Cp 232/2003 z dne 21.1.2004 (l. št. 46). Sodišče prve stopnje je razpisalo glavno obravnavo dne 23.2.2004. Iz zapisnika glavne obravnave (l. št. 50), izhaja ugotovitev, da je prišlo v tožbi do napake pri zapisu imena tožene stranke, ki je sedaj pokojna. Tožeča stranka je vztrajala pri tožbi zoper dediča V. L., umaknila pa je tožbo zoper ostale dediče. Tožeča stranka je pojasnila, da je prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu imena tožene stranke, katerega pravilno je V. in ne V.. Dejansko je škodo povzročil V. L., sin pok. V., kar izhaja tudi iz tožbenih navedb, ki so skladne tudi z obtožnim predlogom v kazenskem postopku, ki je tekel zoper obdolženega. Sodišče prve stopnje je nato pozvalo V. L., da v roku 15 dni od vročitve poda soglasje za vstop v pravdo kot tožena stranka in ne več kot dedič (l. št. 53 in 54). V. L. takšnega soglasja ni podal. Sodišče prve stopnje je postopanje tožeče stranke pravilno štelo kot subjektivno spremembo tožbe in izdalo sedaj izpodbijani sklep, s katerim takšne spremembe ni dovolilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določilo čl. 187 Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki določa, da tožeča stranka lahko vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tudi tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega. Za spremembo tožbe v smislu prvega odstavka tega člena je potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto tožene stranke. Če pa se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je potrebna tudi njena privolitev. Kdor stopi v pravdo namesto tožene stranke, mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob jasni opredelitvi tožene stranke ni odločilno, koga je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč koga je dejansko tožila. Subjektivno spremembo tožbe je namreč treba razlikovati od poprave napak glede označbe stranke. Za takšno popravo napak namreč določilo čl. 187 ZPP ni relevantno in se ne more uporabiti. V postopanju tožeče stranke glede poprave označbe stranke ne sme biti prikrita subjektivna sprememba tožbe. Za samo popravo označbe stranke gre v primeru, ko se sama identiteta stranke ne spremeni, glede tega pa ne sme biti nobenega dvoma niti za sodišče niti za stranke. Pri zmoti v imenu oziroma pri navedbi stranke pa ne gre zgolj za popravo označbe stranke, ko tožeča stranka šele po vložitvi tožbe ugotovi, da je tožila napačno osebo. V takšnem primeru ni odločilno koga je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč koga je dejansko tožila. V pogledu določitve strank je namreč odločilna izjava in ne volja. Pravdna stranka tako ni tisti, kogar je tožeča stranka imela namen tožiti, temveč tisti, ki je v tožbi naveden kot stranka. Pritožbeno sodišče tako v celoti potrjuje odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365/2. točka ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (določilo čl. 165/I ZPP v zvezi s čl. 154/I).