Jedro

Da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, je sodišče prve stopnje ugotovilo glede odškodnine zaradi izvršilnega postopka (stroški izvršilnega postopka kot materialna škoda in duševne bolečine zaradi izvršilnega postopka kot nematerialna škoda). Le v tem delu je ugotovilo, da ni podan pogoj protipravnosti, ker je izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem na Ptuju I 246/2018 potekal na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe istega sodišča P 89/2016 z dne 2. 10. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 23/2018 z dne 12. 2. 2018. Dejanja izvršilnega postopka I 246/2018 Okrajnega sodišča na Ptuju so torej imela podlago v izvršilnem naslovu, zato ne morejo biti in niso protipravna, kot je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno in pravilno zaključilo, in tudi teh zaključkov sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija, saj navaja le, da je bilo protipravno ravnanje toženca, ki je sprožil postopek izvršbe.

Tožnik navaja, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se sodišče, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti, o drugih vprašanjih ni izjasnilo, a ne pojasni, na katera vprašanja meri. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene vse predpostavke (torej protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), se sodišču v primeru, ko ni podana ena izmed predpostavk, o ostalih ni treba izjasnjevati. Prav tako pa je neutemeljena navedba, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov (priči A. A. in B. B.), ki sta bila predlagana v zvezi z dokazovanjem protipravnosti pri odškodnini, glede katere je zahtevek že zastaral.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 19.900 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila odškodnine (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 30 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenem zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje ter svoj tožbeni zahtevek.

3. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da v obravnavanem primeru niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, natančneje, da ni podana protipravnost. V obravnavanem primeru je namreč prišlo do nedopustnega ravnanja, kar je sodišče spregledalo. Temeljno vprašanje je bilo, ali je tožena stranka (toženec) tožnika oškodovala, ko je na njegovem plovilu brez njegove vednosti opravila določene posege, s katerimi se tožnik ni strinjal, nato pa še plovilo zadržala v posesti ter tožniku izstavila račun, ki ga je ta zavrnil. Posledično je bil sprožen postopek izvršbe, v katerem se je plovilo prodalo. Tožnik je v zvezi z dejstvom, da se s popravilom ni strinjal, predlagal zaslišanje prič A. A. in B. B., sodišče ju ni zaslišalo, o tem ni sprejelo zavrnilnega sklepa in tega ni obrazložilo. Sodišče je ugotovilo, da na prevzemnem obrazcu ni podpisa tožnika in ne podpisa toženca. Že to pomeni, da je bil postopek ogleda plovila z namenom morebitnega popravila, ki se je nato vseeno izvedlo (brez privolitve tožnika), protipraven. V obravnavanem primeru bi šlo za podjemno pogodbo, ki jo ureja Obligacijski zakonik (OZ) v 619. členu in naslednjih. Predpostavke za sklenitev podjemne pogodbe niso bile izpolnjene, dejanja, ki jih je toženec brez volje tožnika opravil na plovilu, plovilo pridržal in sprožil postopek izvršbe, so protipravna.

Tožnik se sklicuje na 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je zaslišanje dveh prič, A. A. in B. B. Sodišče pavšalno navede, da dokazov ni izvedlo, ker njihova izvedba ne bi pripeljala do drugačne odločitve, razlogov ni obrazložilo. Takšna odločitev ne dosega standarda obrazloženosti sodne odločbe. Sodišče je zato storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravico tožnika do izjave v postopku. Tožnik se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS v zvezi s tem, katere dokaze je sodišče dolžno izvesti (oziroma jih ni dolžno izvesti).1 Sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Dokazne predloge strank mora pretehtati in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvesti. V konkretnem primeru niso podani ustavno sprejemljivi razlogi za neizvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem navedenih prič, podana je kršitev pravice tožnika do enakega varstva pravic ter do izjave v postopku. Navedeni priči bi lahko pojasnili, da je bila dostava plovila tožencu s strani tožnika zgolj informativne narave, z nadaljnjimi koraki toženca se ni strinjal. Poleg tega je sodba v tem delu neobrazložena. Tudi v zvezi z obrazloženostjo sodne odločbe se tožnik sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS.2 Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti, se o drugih vprašanjih sploh ni izjasnilo. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni izvedlo s strani tožnika predlaganih relevantnih dokazov.

Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je glede na trditve tožnika ta izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, že v novembru 2013. Iz vsebine tožnikovih prilog je bilo namreč razvidno pojasnilo tožnika (na A11), da je dne 20. 11. 2013 prejel račun družbe C., d. o. o., z dne 11. 11. 2013, ter je iz njega razvidno, da je izvajalec samovoljno ter načrtno izvedel zamenjavo zrcalne deske z neoriginalno, kar pomeni načrtno izničenje identitete plovila, ter načrtovano neupravičeno prilastitev plovila. V prilogi A12 je tožnikov dopis družbi C., d. o. o., po pooblaščencu D. D., s. p., v katerem med drugim piše, da poziva naslovnikovo stranko, naj mu nemudoma dovoli odpeljati čoln, spodaj je na roko dopisano tožnikovo pojasnilo, da je bil ta dopis poslan s povratnico dne 12. 12. 2013 in do danes ni dobil odgovora. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnik že v drugi polovici novembra 2013 izvedel za škodo in povzročitelja oziroma vsaj imel možnost za to izvedeti, ne pa šele po preteku šestih let od dogajanja v novembru 2013. Tožnik je namreč predmetni odškodninski zahtevek vložil šele konec decembra 2019. Navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija. Glede na takšne ugotovitve pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je zahtevek zastaran glede specificiranih postavk materialne škode (vrednost čolna, vrednost motorja za čoln, vrednost prikolice za plovilo) ter glede odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pridržanja plovila in prikazovanja neresničnega stanja, razen za stroške izvršilnega postopka v višini 1.650,00 EUR (materialna škoda) in za 1.600,00 EUR za duševne bolečine zaradi izvršilnega postopka (nematerialna škoda).

7. Da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo glede odškodnine zaradi izvršilnega postopka (stroški izvršilnega postopka kot materialna škoda in duševne bolečine zaradi izvršilnega postopka kot nematerialna škoda). Le v tem delu je ugotovilo, da ni podan pogoj protipravnosti, ker je izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem na Ptuju I 246/2018 potekal na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe istega sodišča P 89/2016 z dne 2. 10. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 23/2018 z dne 12. 2. 2018. Dejanja izvršilnega postopka I 246/2018 Okrajnega sodišča na Ptuju so torej imela podlago v izvršilnem naslovu, zato ne morejo biti in niso protipravna, kot je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno in pravilno zaključilo, in tudi teh zaključkov sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija, saj navaja le, da je bilo protipravno ravnanje toženca, ki je sprožil postopek izvršbe.

8. Tožnik ob obrazloženem neutemeljeno navaja, da je sodišče spregledalo, da je v obravnavanem primeru prišlo do nedopustnega ravnanja, ki ga zatrjuje v zvezi s škodo, ki je po ugotovitvah in utemeljenih zaključkih sodišča prve stopnje zastarala. Ker sta bili priči A. A. in B. B. predlagani v zvezi z vtoževano odškodnino, glede katere je zahtevek že zastaral, je neutemeljena tudi navedba, da je sodišče z zavrnitvijo teh dokazov kršilo tožnikove pravice.

9. Tudi ni res, da sodišče svoje odločitve (tudi glede zavrnitve dokazov) ni obrazložilo. Navedlo je namreč, da je preostale dokaze (torej tudi zaslišanje navedenih prič) zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih dokazov (glej točko 8 obrazložitve) ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, izvedba preostalih dokazov pa ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve sodišča. Glede na nadaljnje razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo, v katerem delu je tožbeni zahtevek, v zvezi s katerim sta bili predlagani navedeni priči, zastaran, izvedba dokazov s tema pričama, tudi če bi potrdila trditve tožnika, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Zaključek sodišča prve stopnje in njegova obrazložitev je zato pravilna in podrobnejši razlogi niso bili potrebni. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča (Up 276/01,), ki je poudarilo, da sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem, ni na mestu. Sodišče prve stopnje namreč v tem delu ni ugotavljalo protipravnosti, v zvezi s katero sta bili priči predlagani, glede na zastaranje. Navedena dokaza tako po razumni presoji nista bila bistvena in ju sodišče ni bilo dolžno izvesti. Neutemeljeno je tudi nadaljnje sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča (Up-219/15-18 in Up-77/01), da mora sodišče izvesti predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna. Glede na zastaranje namreč dejstvo protipravnosti ni bilo odločilno. V skladu s citiranima odločbama Ustavnega sodišča zato sodišče ni bilo dolžno slediti navedenim dokaznim predlogom, saj ta dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati.

10. Glede na obrazloženo torej tožnik neutemeljeno sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice tožnika do izjave v postopku, kar vse je utemeljeval na zavrnitvi dokaznih predlogov. Neutemeljeno pa se sklicuje tudi na odločbe Ustavnega sodišča v zvezi z obrazloženostjo odločb in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

11. Kot je bilo že navedeno, je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi izvršilnega postopka ter glede stroškov izvršilnega postopka, pravilen, drugačna navedba o protipravnosti, ker je toženec sprožil postopek izvršbe, ob pravnomočni in izvršljivi sodbi pa ni utemeljena.

12. Tožnik navaja, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se sodišče, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti, o drugih vprašanjih ni izjasnilo, a ne pojasni, na katera vprašanja meri. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene vse predpostavke (torej protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), se sodišču v primeru, ko ni podana ena izmed predpostavk, o ostalih ni treba izjasnjevati. Prav tako pa je neutemeljena navedba, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov (priči A. A. in B. B.), ki sta bila predlagana v zvezi z dokazovanjem protipravnosti pri odškodnini, glede katere je zahtevek že zastaral. 13. Odločitev o stroških postopka tožnik izpodbija samo posledično, ker zatrjuje napačno odločitev o glavni stvari. Ta je pravilna, zato je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih nosi tožnik, ki v postopku ni uspel. 14. Ob obrazloženem je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne takih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je to pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženec, saj stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil specificirano 1 Odločbe Up 276/01, Up-219/15-18 in Up-77/01. 2 Odločbe Up-1273/09, Up-147/09 ter Up-184/98.