Jedro

Pri mandatni pogodbi gre za obligacijo prizadevanja. Ker odvetnik svoje delo opravlja kot poklic, mora ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ravnati mora po navodilih klienta in pri tem paziti na njegove interese. Ker gre za strokovnjaka, lahko odvetnik v vsakem primeru sam oceni in po najboljši vesti odloči, upoštevaje vse okoliščine, kako naj ravna. Za kršitev pogodbenega ravnanja torej gre, če odvetnik ne ravna v skladu s klientovimi interesi in poklicnimi standardi, ki se od njega pričakujejo.

Obstoj protipravnosti temelji na rešitvi predhodnega vprašanja, (1) ali bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča v drugi zadevi drugačna, če bi druga toženka navedla vse, kar ji tožeča stranka očita, da ni navedla in (2) ali bi z vložitvijo pritožbe lahko izpodbila sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 22. 3. 2011, torej ali je sodišče storilo zatrjevane kršitve, zaradi katerih ni bilo razsojeno v korist tožeče stranke iz tega postopka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se glede izpodbijane III. točke izreka odločbe (sklep) zavrne in v tem delu potrdi izpodbijana odločba.

II. Pritožbi tožeče stranke se glede izpodbijane II., IV. in V. točke izreka odločbe (sodba) ugodi in v tem obsegu izpodbijana odločba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom VII Pg 4951/2014 z dne 11. 11. 2016 izreklo: "I. Dovoli se sprememba tožbe. II. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Prvotožena stranka Z. ... in drugotožena stranka K. B. - odvetnica sta dolžni tožeči stranki V. d.o.o. solidarno plačati 53.018,29 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 4. 2011 dalje, do plačila.? III. Zavrže se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se solidarna odškodninska odgovornost prvotožene stranke Z. ... in drugotožene stranke K. B. - odvetnice za nastalo škodo tožeči stranki v škodnem dogodku dne 21.4. 2011."IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila. V. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene pravdne stroške v znesku 2.244,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila."

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi obrazložilo: - da primarni tožbeni zahtevek temelji na poslovni odškodninski odgovornosti, ki izvira iz kršitve mandatne pogodbe o zastopanju tožeče stranke v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II Pg 341/2008; - da takšen tožbeni zahtevek upoštevaje določilo tretjega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in uveljavljeno sodno prakso zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku in zastaranje začne teči, ko je oškodovanec zvedel za škodo in storilca; - da tožeča stranka trdi, da je za kršitev in s tem za škodo izvedela po poteku pritožbenega roka zoper sodbo z dne 22. 3. 2011 oziroma najkasneje, ko je januarja 2012 izvedela za sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe; - da vložitev tožbe prekine tek zastaranja (365. člen OZ); - da je tožba bila vložena 30. 12. 2014. do takrat še ni iztekel petletni zastaralni rok in primarni tožbeni zahtevek ni zastaral; - da tožeča stranka drugi toženki očita protipravno ravnanje in opustitev in sicer ji kot protipravno ravnanje očita slabo pravdanje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II Pg 341/2008, tako da ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi tožeča stranka v postopku lahko uspela in kot protipravno opustitev ji očita, da tožeče stranke ni pravočasno seznanila s sodbo z dne 22. 3. 2011 in da zoper sodbo z dne 22. 3. 2011 ni vložila pritožbe, ki bi izpodbila prvostopenjsko odločitev; - da je v zvezi z vloženim ugovorom zastaranja terjatve na plačilo 40.000,00 EUR sodišče verjelo drugo toženi stranki, ko je izpovedala, da ji je bilo naročeno zgolj, da naj ugovarja zastaranje prvega računa (na plačilo 10.000,00 EUR), glede drugega računa (na plačilo 40.000,00 EUR) pa naj navede, da ga je stranka kot neutemeljenega že zavrnila in druga toženka po oceni sodišča ni ravnala v nasprotju s klientovimi navodili, zato ni ravnala protipravno, ko ni ugovarjala tudi zastaranja terjatve na plačilo 40.000,00 EUR, pa tudi sicer terjatev po računu za 40.000,00 EUR, ki je zapadla v plačilo 16. 7. 2004 (priloga A 6) ob vložitvi predloga za izvršbo dne 23. 1. 2006 (priloga A 8) ni zastarala, saj terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ); - da je sodišče sledilo izpovedi druge toženke tudi, ko je izpovedala, da dejanskih okoliščin, ki jih navaja tožeča stranka v tem postopku, ni izvedela vse do zaslišanja prič na naroku in da ji R. P. niti nikoli dal delovnega naloga, na katerega se sklicuje v tem postopku; - da verjame drugo toženi stranki, da je po prejemu pripravljalne vloge družbe ... kontaktirala R. P., ki ji je povedal zgolj, kar je potem v postopku napisala in sicer, da je sedaj tožeča stranka stroj kupila za 20.000,00 EUR, nato pa je bila cena znižana na 10.000,00 EUR in je glede na informacije, ki ji jih je dala tožeča stranka, sodišče prepričano, da je drugotožena stranka utemeljeno predpostavljala, da je tožeča stranka postala lastnik stroja in drugačnih ugovorov niti ni mogla podati in je ostale dele zgodbe izvedela šele na zaslišanju prič, ko je tudi R. P. povedal, da ni bila sklenjena prodajna pogodba za 10.000,00 EUR, temveč, da je bilo dogovorjeno, da stroj pride v njihovo delavnico v G., da ga pregleda in oceni; - da to drži izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi II Pg 431/2008 z dne 22. 3. 2011 (priloga A 17 stran 2 in 3), ko je povedal, da so vrednost stroja na 10.000,00 EUR določili samo zaradi prehoda stroja preko meje in zato je bil pripravljen tudi račun s tako vrednostjo; - da je očitno, da so bile drugi toženki predstavljene drugačne okoliščine, kot so se nato izkazale v dokaznem postopku v zadevi II Pg 341/2008 in ker jih druga toženka glede na prejete informacije s strani svojega klienta ni mogla pričakovati, ji ni mogoče očitati, da ni navedla vse kronologije in da ni ravnala dovolj skrbno ter v skladu s prejetimi navodili; - da v zvezi z očitkom, da druga toženka ni navedla, katera popravila in v kakšni vrednosti so bila izvedena na stroju, torej da ni navedla, kakšne stroške je imela s tujim poslom sodišče navaja, da četudi bi to navedla, do poračuna tožeča stranka, kot nepristni poslovodja ne bi imela pravice (prvi odstavek 205. člena OZ); - da enako velja glede neizpodbijanja zahtevka po višini in nevloženega ugovora zoper kapitalizirane obresti, saj je na sklepčnost obojega sodišče v zadevi II Pg 341/2008 pazilo že po uradni dolžnosti in zato je tudi razveljavilo vtoževani del obresti in jih prisodilo šele od vložitve predloga za izvršbo dalje, kar je v skladu z določilom 381. členom OZ ter je taka odločitev sodišča torej pravilna in zakonita kot je tudi pravilna odločitev sodišča glede višine dosežene koristi tožeče stranke, saj je bilo v postopku II Pg 341/2008 ugotovljeno, da je bil stroj vreden 72.000,00 EUR, kar je več, kot je upnik sploh zahteval in da je tožeča stranka V. d.o.o. stroj prodala za 40.000,00 EUR, pri čemer se je stroj pred tem pri njej nahajal že od decembra 2002 in je korist tožeče stranke gotovo znašala, kolikor je upnik od nje zahteval; - da je trditve v zvezi z napačnim svetovanjem druge toženke tožeči stranki, da bi bilo bolje, da bi tožeča stranka znesek na plačilo 10.000,00 EUR pripoznala, kar bi vplivalo na višino stroškov, sodišče štelo kot prepozne; - da druga toženka tožeče stranke ni (pravočasno) obvestila o sodbi z dne 22. 3. 2011, vendar ji tožeča stranka vseeno ne more očitati neskrbnega ravnanja, ker pritožbe zoper sodbo ni vložila, saj po oceni sodišča prvostopenjsko sodišče v sodbi z dne 22. 3. 2011 ni zagrešilo zatrjevanih napak in je sodba z dne 22. 3. 2011 pravilna in zakonita: - da na materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti in četudi sta pravdni stranki navajali trditve o prodajni pogodbi med strankama, je bilo v dokaznem postopku nato ugotovljeno, da to ne drži in se je izkazalo, da je tožeča stranka (kot nelastnik) tretji osebi prodala stroj, katerega lastnik je bil upnik; - da zahtevek upnika na vračilo koristi, ki ga doseže oseba, ki proda tujo stvar lahko temelji na določilih neupravičene obogatitve, odškodninski podlagi ali pravilih nepristnega poslovodstva, katera je uporabilo sodišče v postopku II Pg 431/2008 in je tako ne glede na uporabljeno materialno pravo posledica enaka, saj je prodajalec tuje stvari dolžan povrniti lastniku stvari vrednost prodane stvari; - da je tožeča stranka po sodbi z dne 22. 3. 2011 dolžna upniku povrniti njegov znesek prodane vrednosti stroja, je odločitev sodišča v sodbi z dne 22. 3. 2011 pravilna in je zato je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča, ki temelji na načelu uspeha v pravdi; - da sodišče v postopku II Pg 431/2008 ni zagrešilo nobene kršitve pravdnega postopka; - da je utemeljen ugovor, da možnosti uspeha z vložitvijo pravnega sredstva ni bilo; - ker vložena pritožba ne bi mogla spremeniti odločitve, kakršna je obveljala zaradi poteka pritožbenega roka, ni podana vzročna zvezo med zatrjevano opustitvijo in škodo; - da po oceni sodišča škoda tožeči stranki sploh ni nastala, saj znesek, ki ga mora plačati tožeča stranka po pravnomočni sodbi z dne 22. 3. 2011 predstavlja korist, ki jo je dosegla s prodajo tujega stroja, te koristi, kot nepristni poslovodja pa ne sme obdržati in četudi bi tožeča stranka znesek po sodbi plačala, ji s tem ne bi nastala škoda, ker se ji s tem ne bi zmanjšalo premoženje, temveč bi vrnila vsoto, do katere ni upravičena; - da do plačila zneska po sodbi z dne 22. 3. 2011 kljub viseči izvršbi niti ni prišlo, saj je bil plačan le del dolgovane vsote (v višini 12.750,00 EUR) in še to naj bi plačale druge pravne osebe; - da je sodišče presodilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti druge toženke in ker zanjo ni odgovorna tožena stranka, posledično ne odgovarja niti prva toženka; - da je sodišče primarni tožbeni zahtevek proti obema toženkama kot neutemeljen zavrnilo; - da je glede podrednega zahtevka sodišče presodilo, da tožeča stranka zanj nima pravnega interesa, ker je sodišče zavrnilo že primarni odškodninski zahtevek, ki kot dajatveni zahtevek pojmovno vsebuje tudi ugotovitveni zahtevek na obstoj odškodninske odgovornosti in je zato podredni zahtevek tožeče stranke kot nedopusten zavrglo;-sodišče je odločilo še o stroških postopka.

3. Zoper odločbo glede II., III., IV. in V. točke izreka je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (338. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Pritožba pove, da sodba opr. št. II Pg 341/2008 ne temelji zgolj na izpovedbah prič in ne drži, da bi zato drugotoženki bilo onemogočeno pravočasno obrazloženo prerekanje, če pa bi slednje držalo, je takšna sodba nezakonita že samo iz tega razloga.

5. Pritožba povzame, da je ... kot tožeča stranka v zadevi II Pg 341/2008 trditveno podlago v smeri zatrjevanega dogovora ocene, popravila in nadgradnje podala že v svojih predhodnih vlogah. V pripravljalni vlogi z dne 7.4.2010 v točki II. ...navaja, da v telefonskem razgovoru dne 6.11.2002 prodajna cena med strankama ni bila dogovorjena. Nadalje, da R. P. (prokurist tožeče stranke in glavni inženir pri tožeči stranki) obišče .... v T., si stroj ogleda in obvesti stranko, da bodo stroški popravila višji kot je bilo predvideno. Na izrecno prošnjo R. P. ... izstavi le račun za akontacijo vrednosti stroja (brez žerjava) v višini 20.000,00 EUR, preostala vrednost stroja pa se bo po dogovoru strank lahko ugotovila po predelavi oziroma popravilu. Dne 29. 4. 2002 R. P. v e-mailu predlaga odkupno ceno za stroj v višini 50.000,00 EUR ... Kot je tožeča stranka razbrala iz razgovorov s R. P., je tožena stranka stroj prodala kupcu v A. V pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2010, ki jo je v postopku kot edino vlogo podala drugotoženka, je skopa, nepopolna in ne dosega standarda dobrega pravdanja, saj drugotoženka ni pojasnila kronologije pogajanj med.in tožečo stranko glede gozdarskega stroja, ne kako je prišlo do končnega dogovora, da se stroj pripelje k tožeči stranki, ker ga je kupila za dogovorjeno kupnino 10.000,00 EUR in drugotoženka glede na navedbe ... glede pravne podlage izstavljenega računa 10061281 v višini 40.000,00 EUR ni podala nikakršnega pojasnila, razen, da obveznost ne obstoji, ker ni bilo dobave novega blaga in to je vsekakor premalo ob zatrjevanjih ..., da obveznost temelji na dogovoru med strankama. Tudi ni ugovarjala višini celotne terjatve (50.000,00 EUR + obresti = 58.149,66 EUR), kar bi vsekakor morala, saj ji je bilo znano, da gozdarski stroj, zaradi napak, ki jih je imel, ni bil vreden več kot 10.000,00 EUR. Vse to so relevantna dejstva na kateri bi morala drugotoženka opozoriti v svojih vlogah in zanje predložiti ustrezna dokazila, česar ni storila. Kolikor bi le-to storila, bi bila terjatev ... prav gotovo nižja od prisojene. Zato odločitev prvostopenjskega stališča, da drugotoženki ni moč očitati protipravnega ravnanja, ker dejanskih okoliščin ni pravočasno izvedela, ampak je postopala v skladu z navodili tožeče stranke, ne vzdrži. 6. Pritožba nadalje meni, da upoštevaje obrazloženo opustitev drugotožene stranke v smeri ugotavljanja vrednosti stroja v postopku II Pg 341/2008, je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je stroj vreden 72.000,00 EUR kot neprerekano dejstvo, nesmiselna in ni jasno kam prvostopenjsko sodišče s ponavljanjem ugotovitev v sodbi II Pg 341/2008 sploh meri. Dolžnost prvostopenjskega sodišča je, da hipotetično presodi, kako bi se postopek, v katerem je odvetnik storil napako, s pretežno verjetnostjo končal ob upoštevanju navedenih ugovorov.

7. Pritožba meni, da je iz navedb ... v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2010 in izpovedbe zaslišane priče B. izhaja, da se je s R. P. dogovarjal glede cene in da sta vtoževana računa bila izstavljena na podlagi dogovora med H. in R. P. za plačilo 20.000,00 EUR z valuto 6 mesecev, preostanek pa bi plačal, ko bo jasen obseg celotnega popravila. ter da ta dogovor je bil sklenjen preden je stroj šel k P. in tako se pokaže, da sta ... ter tožeča stranka po predhodnih pogovorih in iskanju rešitve za gozdarski stroj (fax R. P. B. z dne 22. 7. 2000, e-dopis z dne 1. 5. 2002), vendarle sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je bil gozdarski stroj prodan tožeči stranki za znesek 20.000,00 EUR oziroma kasneje 10.000,00 EUR, kar je predstavljalo akontacijo oziroma nesporni del kupnine, drugi del kupnine bi tožeča stranka plačala potem, ko bi ocenila vse napake gozdarskega stroja in dejansko vrednost gozdarskega stroja. Sodišče v zadevi II Pg 341/2008 tudi ni pa upoštevalo carinske deklaracije, iz katere jasno izhaja, da je šlo za kupoprodajo. Carinska deklaracija je javna listina in zanjo velja, da se šteje to kar je v njej zapisano za resnično. ... trditvene podlage v smeri nasprotnega dokazovanja ni podal, prav tako se sodišče do tega dejstva v sodbi ni opredelilo. Ker gre za relevantno dejstvo, je s tem zgrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Navedeno kaže, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v gospodarskem sporu opr. št. II Pg 341/2008 povsem napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je med strankama obstajal dogovor, da ... pošlje gozdarski stroj tožeči stranki v oceno in nadgradnjo, ne pa kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je bil gozdarski stroj prodan tožeči stranki. Posledično je sodišče uporabilo napačno materialno pravo (določila, ki urejajo nepristno poslovodstvo).

8. Pritožba trdi, da je vse prej navedeno to, kar so pritožbeni ugovori, s katerimi bi tožeča stranka v postopku II Pg 341/2008 uspela, kolikor bi pritožba bila vložena. Presoja navedenih pritožbenih ugovorov je izostala, prvostopenjsko sodišče pri tem zgolj ponavlja ugotovitve sodišča v sodbi II Pg 341/2008, ne da bi jih presojalo v luči navedenih pritožbenih ugovorov.

9. Pritožba trdi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki škoda sploh ni nastala. Do nastanka škode je prišlo z izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pg 341/2008 in sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 578/2011, saj je jasno, da je dolg po navedeni sodbi oziroma sklepu o izvršbi dolžna plačati tožeča stranka in njena obveznost ni odvisna od postopanja neke tretje osebe ali zunanjega dogodka, zaradi česar bi bilo negotovo dejstvo ali bo tožnici škoda sploh nastala. Škoda je tožnici že nastala in je zapadla najkasneje z dnem izdaje sklepa o izvršbi. Ugovor tožene stranke je kvečjemu ugovor o višini škode. Četudi višina škode zaenkrat še ni dokončna in z vsakim delnim poplačilom tožnice še vedno nastaja, to ne pomeni, da ne obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Ni potrebno, da bi morala celotna škoda obstajati že ob vložitvi tožbe.

10. Pritožba še pove, da je v posledici napačne odločitve prvostopenjskega sodišča, napačna tudi odločitev o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče ne pojasni razlogov zakaj je prvotoženi stranki priznalo strošek materialnih stroškov za fotokopije in poštnino, ko pa slednji niso bili z ničemer izkazani.

11. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

12. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

13. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1055/2017 z dne 12. 5. 2017 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Celju.

14. Pritožba je delno utemeljena.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se razmerje med sedaj tožečo stranko in drugotoženo stranko - pooblaščeno odvetnico tožeče stranke v zadevi II Pg 341/2008, presoja po določih mandatne pogodbe.

16. Pri mandatni pogodbi gre za obligacijo prizadevanja. Ker odvetnik svoje delo opravlja kot poklic, mora ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Ravnati mora po navodilih klienta in pri tem paziti na njegove interese (prvi odstavek 768. člena OZ). Ker gre za strokovnjaka, lahko odvetnik v vsakem primeru sam oceni in po najboljši vesti odloči, upoštevaje vse okoliščine, kako naj ravna (prvi odstavek 4. člena Kodeksa odvetniške etike). Za kršitev pogodbenega ravnanja torej gre, če odvetnik ne ravna v skladu s klientovimi interesi in poklicnimi standardi, ki se od njega pričakujejo.

17. Sodišče prve stopnje je na pravilno materialnopravno izhodišče po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru pravilno presodilo, da je potrebno ugotoviti, ali je druga toženka ravnala v skladu z navodili tožeče stranke in zadostno skrbnostjo, ki se pričakuje od strokovnjaka iste stroke.

18. Obstoj protipravnosti temelji na rešitvi predhodnega vprašanja, (1) ali bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča v zadevi II Pg 341/2008 drugačna, če bi druga toženka navedla vse, kar ji tožeča stranka očita, da ni navedla in (2) ali bi z vložitvijo pritožbe lahko izpodbila sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 22. 3. 2011, torej ali je sodišče storilo zatrjevane kršitve, zaradi katerih ni bilo razsojeno v korist tožeče stranke iz tega postopka.

19. Pritožbeno sodišče meni, da je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (zaenkrat) preuranjeno presodilo, da drugotoženi stranki ni očitati protipravnosti ravnanja v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ne v zvezi z opustitvijo vložitve pritožbe.

20. Ob reševanju predhodnega vprašanja je sodišče prve stopnje, kot pravilno trdi pritožba, (zaenkrat) nekritično sledilo presoji sodišča , ne da bi natančno povzelo trditve obeh pravdnih strank v zadevi II Pg 341/2008 in na podlagi teh trditev ocenjevalo ravnanje drugotožene stranke, ki je v svoji (edini) pripravljalni vlogi zatrjevala enako kot tožeča stranka, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe , vendar pa sta stranki različno zatrjevali kupnino, pri čemer je celo tožeča stranka trdila, da se je dogovor o ceni preložil na tedaj, da bodo znani stroški popravila gozdarskega stroj (vloga z dne 7. 4. 2010 - listina A 12 v spisu). Te trditve je spremnila v vlogi z dne 19.5.2010 ( listina A18 v spisu), ko je zatrjevala zgolj dogovor o fiksni ceni 50.000,00 EUR, strošek popravila pa da nosi tožena stranka.

21. Sodišče prve stopnje v zadevi II Pg 341/2008 je toženi stranki na naroku dne 22. 6. 2010 (zapisnik z naroka - listina A 15 v spisu) dopustilo, da se je izjasnila o vlogi tožeče stranke z dne 19. 5. 2010, vendar so navedbe tožene stranke, zastopane po drugo toženi stranki bile naslednje: "Tožena stranka vztraja kot do sedaj in na zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke še dodaja, da fax. z dne 22. 7. 2000 predlaga le eno do možnih rešitev, ki pa med strankama ni bila sprejeta. Tudi predlog po elektronskem sporočilu z dne 29. 4. 2002 ni bil sprejet s strani tožeče stranke. Ne drži dogovor cene 20.000,00 EUR zaradi česar je tožena stranka račun tožeče stranke tudi zavrnila. Tudi dogovor za znesek 40.000,00 EUR ne drži, ker ni bil nikoli sklenjen in to ne izhaja iz predloženih dokazov."

22. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožbenega sodišča ob takem stanju zadeve II Pg 341/2008 moralo presoditi, kot opozarja pritožba, ali so resnično obstajali utemeljeni zadržki, da drugotožena stranka ni podala nobenih trditev glede znižanja kupnine na račun stroškov tožene stranke zaradi popravila stroja, vsaj kot podredni ugovor ali pa kasneje do konca naroka kot pobotni ugovor.

23. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje glede očitane opustitve vložitve pritožbe zoper sodbo ni opredelilo glede na pravilnost presoje sodišča prve stopnje v zadevi II Pg 341/2008, saj se ni ukvarjalo s tem, ali je sodišče presojalo v okviru trditvene podlage strank ali pa, kot je opozarjala tožeča stranka, ni morda odločalo mimo teh trditev in na podlagi izpovedb prič, kar pa niso trditve strank.

24. Ker se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju predhodnega vprašanja, ki je v tem, ali bi sodišče v zadevi II Pg 341/2008 razsodilo drugače, če bi drugotožena stranka podala navedbe glede potroškov tožene stranke in če bi pritožbi moralo biti ugodeno, kolikor bi se pokazale za utemeljene navedbe tožeče stranke, da je sodišče odločalo mimo trditev pravdnih strank, ni (zadosti) opredelilo, je (zaenkrat) dejansko stanje v sporni zadevi nepopolno ugotovljeno in posledično tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo glede II., IV. in V. točke izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). O zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Odločitvi o glavni stvari je posledično sledila odločitev glede stroškov postopka (IV in V. točka izreka sodbe).

26. Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo glede III. točke izreka odločbe (procesnopravno gre za sklep), saj je pritožba glede te izpodbijane odločitve popolnoma neobrazložena in kot take je pritožbeno sodišče sploh ni moglo preizkusiti ter jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (366. člen ZPP v zvezi s drugo točko 365. člena ZPP).

27. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

28. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vsa zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča, kot jih je izpostavilo v delu, ko je pritožbi tožeče stranke pritrdilo in na ugotovljeno dejansko stanje nato pravilno uporabiti materialno pravo.