Jedro

Presoja (ne)veljavnosti oporoke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je pismena oporoka zapustnice L. A. pred pričami z datumom 10.4.2002 pravno neveljavna, zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.697,55 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Tožeča stranka je toženi stranki dolžna nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 456,17 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pisna oporoka pred pričami zapustnice A. L., z datumom 10.4.2002, ni veljavna. Toženi stranki je naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.535,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ko sodišče prve stopnje zaključi, da sporna oporoka ne izpolnjuje zahtev Zakona o dedovanju (ZD) glede obličnosti in da zato ni veljavna, izpodbijana sodba za takšno odločitev nima dovolj tehtnih in prepričljivih razlogov. Svojo odločitev opira izključno na izpovedbo priče I. M., pri čemer ne pove, zakaj bi bila ta priča tako verodostojna, ostale priče (L. M. in J. P.) pa zavrne kot neprepričljive, pri čemer je oprlo svojo odločitev na okoliščine v petih točkah. Priča I. M. se je pokazal kot neverodostojna priča, pri čemer ima morda tudi kakšen interes glede na dejstvo, da se njegove parcele nahajajo ob parcelah, ki so predmet dedovanja. Priča M. se je ogibal dogovorom in obveznostim, ko najprej ni prišel na podpis oporoke v Dom starješih občanov v K., nato pa se je izogibal tudi pristopu na glavno obravnavo v tej pravdi, čeprav ga je toženec ves čas postopka vsako nedeljo srečeval v vaški gostilni v R. Preveč pozornosti posveča sodišče dejstvu, da je zapis priče M. prvi pod zapisom „priče“, čeprav naj bi oporoko podpisal zadnji. Na tistem mestu je namreč bilo še dovolj prostora, da se je M. lahko podpisal kot priča. Priča M. se je še ob istem zaslišanju takoj popravil glede nadstropja sobe zapustnice v domu, pri čemer ni spregledati, da je od podpisa oporoke do zaslišanja poteklo že več kot tri in pol leta. Enako velja za to, kako je P. povedal, kdo je oporoko podpisal prej. Poleg tega ta okoliščina ne more biti takšna, ki bi imela za posledico neveljavnost oporoke. Toženec je prepričljivo pojasnil, zakaj je najprej povedal, da je oporoko podpisal tudi on, potem pa, da jo ni. Nesporno je, da I. M. pri sestavi oporoke ni bil navzoč in zapis v oporoki, da je ta sestavljena pred tremi pričami, glede na okoliščino, da so bile pri sestavi oporoke navzoče štiri polnoletne osebe, ne more imeti takšne teže, kot mu jo poklanja sodišče prve stopnje. Poleg navedenega je priča I. M. v svoji izpovedbi „skoraj prepričan“, da je pisalo na oporoki „priče“, ob dejstvu, da oporoke ni prebral, pa je čisto mogoče, da se zaradi poteka časa ne spominja več podpisov ostalih dveh prič. Pritožba sodišču prve stopnje oporeka, da je nekritično sledilo navedbam in dokazom tožeče stranke in tako zmotno odločilo o tožbenem zahtevku. V primeru, da bi pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje, pritožba predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje navedbe in odločitev sodišča prve stopnje, zlasti pravilnost dokazne ocene, in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbeno sodišče je že enkrat odločilo o obravnavani pritožbi, ko ji je ugodilo in z njo izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. V revizijskem postopku je bila odločitev pritožbenega sodišča razveljavljena in mu je bila pritožba tožene stranke vrnjena v novo odločanje, ker zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da za veljavnost pisne oporoke pred pričami ni pomemben vrstni red podpisa oporoke, pritožbenih navedb in dejanskega stanja v tej smeri ni preizkusilo.

Pritožba je utemeljena.

Ne vzdrži pritožbeni očitek o izostanku razlogov in dokazne ocene v izpodbijani sodbi, s čimer je smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi imela sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje namreč ima, sicer res skromne, vendar dovolj obširne razloge, da se pravilnost odločitve lahko preizkusi. Tako je utemeljeno, zakaj je verjeti izpovedbi priče I. M. (dosledna in natančna izpovedba) in zakaj ne pričama M. in P. ter tožencu (utemeljitev v petih točkah).

Slediti pa je pritožbi v smiselnem očitku zgrešenosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, in to predvsem iz razlogov, ki jih prav tako poda pritožba. Možno je namreč, da se priča M. zaradi poteka časa ne spominja več dobro, ali sta na oporoki ob njegovem podpisu že bila podpisa drugih dveh prič, ali pa celo na to ni bil pozoren, saj sam izpove, da oporoke ni prebral. Nič nenavadnega ne bi bilo, da se je podpisal med besedo „priče“ in podpisa ostalih dveh prič, saj je bilo tam za podpis še največ prostora. Nenavadno in neobičajno nadalje ni, da so v oporoki zapisane tri prisotne priče, saj so oporoko sestavili očitno prava nevešči in starejši ljudje in je povsem možno, da je oporoko kot priča sprva želel podpisati tudi toženec, ne vedoč, da on kot oporočni dedič ne more biti oporočna priča. Poleg tega pa so bili sprva prepričani tako toženec kot priči M. in P., da bo pri sestavi in podpisu oporoke kot tretja priča dejansko sodeloval tudi I. M.. Ko sodišče prve stopnje v petih točkah podaja dejstva, zaradi katerih ni sledilo pričama M. in P. ter tožencu, ni spregledati sorazmerno dolgega časa med sestavo oporoke in izpovedbami (tri in pol leta), zaradi česar je nedvomno pričakovati, da določeni podatki iz spomina zbledijo (nadstropje sobe, vrstni red podpisov, vprašanje podpisa toženca). Glede na zgoraj navedeno se poraja vsaj dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, v posledici česar ni možno s stopnjo prepričanja, ki se sicer zahteva, ugotoviti, da je obstoj dejstva, ki se ugotavlja, dokazan. Zlasti k takšnemu zaključku vodi nedvoumno in neprerekano dejstvo, da je oporoko zapisal P. in da priči M. in P. bistveno skladno in enako, vendar tako različno, da ne kaže na njun poprejšnji dogovor, izpovesta, kako je sama sestava in zapis oporoke potekal. Resnično neobičajno bi bilo, da bi P. zapisal oporoko v odsotnosti oporočiteljice in se nanjo kot priča podpisal v njeni odsotnosti potem, ko bi jo oporočiteljica že podpisala. Po določbi 215. člena ZPP pa sodišče, če na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Kot je navedeno, na podlagi izvedenih dokazov ni zanesljivo ugotoviti, da naj bi ob sestavi in podpisu oporoke s strani oporočiteljice, ne bili navzoči priči M. in P., v posledici česar tega dejstva ni šteti za dokazanega. Ker pomanjkljivost oporoke v tej smeri zatrjuje tožeča stranka, je na njej dokazno breme za to trditev, česar pa ni uspela dokazati.

Enako je na tožeči stranki dokazno breme, ker to dejstvo zatrjuje ona v okviru trditev, da podpisovanje oporoke ni potekalo po zahtevah 64. člena ZD, da naj bi priči M. in P. oporoko podpisala pred zapustnico. Edini dokaz, ki to dejstvo potrjuje, je izpovedba priče P. na glavni obravnavi dne 22.12.2005, ko izrecno izpove, da so oporoko najprej podpisali oni, potem šele so jo izročili zapustnici, da jo je prebrala in podpisala (glej zapisnik o glavni obravnavi dne 22.12.2005). Nasprotno temu dokazu pa je že izpovedba iste priče, torej P. ob soočenju dne 11.12.2007 (glej zapisnik Okrajnega sodišča v Kočevju POM 11/2007 z dne 11.12.2007), ko ta svojo dne 22.12.2005 podano izpovedbo spremeni tako, da je oporoko najprej podpisala zapustnica, za njo priča L. M. in za njim še on, torej priča P. Nadalje tako, torej da je oporoko najprej podpisala zapustnica, potem priča L. M. in nato še priča J. P., izpove priča L. M. in to enako ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 22.10.2005 (glej zapisnik o glavni obravnavi dne 22.12.2005) kot tudi ob soočenju dne 11.12.2007 (glej zapisnik Okrajnega sodišča v Kočevju POM 11/2007), in nenazadnje tudi toženec ob soočenju dne 11.12.2007 (glej zapisnik Okrajnega sodišča v Kočevju POM 11/2007). Ob takšnih dokazih je tudi glede dejstva, da naj bi zapustnica oporoko podpisala za pričama, najmanj dvom v njegovo resničnost, posledično čemur tožeči stranki ni uspelo dokazati s potrebno stopnjo prepričanja niti tega svojega ugovora na veljavnost obravnavane oporoke.

Ker torej tožeči stranki ni uspelo dokazati sicer pravnorelevantnih zatrjevanih dejstev za veljavnost oporoke zapustnice A. L. z dne 10.4.2002, tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Tožeča stranka je sicer oporekala veljavnosti oporoke dodatno še iz razlogov, ker je pri sestavi oporoke sodeloval oporočni dedič in ker oporoka ne predstavlja resnične volje oporočiteljice, saj so pri njeni sestavi, poleg zapustnice, sodelovale še tri druge osebe. Vendar sta obe ti dve okoliščini za veljavnost oporoke materialnopravno irelevantni (ni omejitev glede tega, kdo pri sestavi oporoke lahko sodeluje) posledično čemur se o njima pri odločitvi o tožbenem zahtevku ni potrebno opredeljevati.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo in ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in posredno izvedene dokaze (da je zapisnik o izpovedbi priče pred zaprošenim sodnikom ali tudi pred sodnikom, ki je postopek vodil pred sodnikom, ki v zadevi razsoja, posredno izvedeni dokaz, glej zadnji odstavek na 731. strani in 1. odstavek na 732. strani velikega komentarja Zakona o pravdnem postopku s sodno prakso, prof. dr. Janez Šinkovec in mag. Boštjan Tratar, Založba Oziris, 2003), njegova odločba pa se opira samo na te dokaze, sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo (2. točka 358. člena ZPP).

Vsled spremembe odločitve o tožbenem zahtevku se je spremenil uspeh strank v pravdi in je tožena stranka upravičena do povračila ji pravdnih stroškov s strani tožeče stranke, ki v pravdi ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP). Pravdni stroški tožeče stranke so odmerjeni skladno s taksno in odvetniško tarifo ter na podlagi v spis vloženega stroškovnika, iz katerega je odmera stroškov tudi razvidna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in je tožena stranka, ki je s pritožbo uspela, upravičena do povračila teh stroškov. Pritožbeni stroški tožene stranke skupno znašajo 456,17 EUR (500 odvetniških točk sestava pritožbe, 2 % materialni strošek, 20 % DDV, ob vrednosti točke 0,459 EUR, in 175,26 EUR sodna taksa za pritožbo).