Jedro

Dokazno breme glede dejstev, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti je bilo na toženki.

Glede na to, da se je tožnica ob udarcu v glavo onesvestila in da ima na škodni dogodek amnezijo, je treba soglašati s pritožbeno navedbo, da primarnega strahu ni utrpela.

Četudi bi po mnenju izvedenca nevrologa enostaven operativen poseg zmanjšal tožničine težave, ni mogoče zanikati, da vsak operativen poseg predstavlja določeno tveganje oziroma negotovost z vidika poteka in izida zdravljenja. Okoliščine, da se ne podvrže operativnemu posegu, tako ni mogoče šteti oškodovancu v škodo v tem smislu, da je kršil svojo dolžnost glede zmanjševanja škode.

Tudi v primeru, da bi tožnica uveljavljala upravičenja iz zdravstvenega zavarovanja, bi v končni posledici povzročena škoda bremenila toženko (na podlagi regresne pravice Zavoda). Toženkin ugovor bi bil lahko pravno relevanten le, če bi zatrjevala, da predmetno plačilo odškodnine zanjo predstavlja dvojno plačilo, ker gre za stroške, ki so bili predhodno že kriti iz zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki III/1 izreka tako, da se znesek 27.925,57 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 1.000,00 EUR; - v osmi alineji točke III/1 izreka tako, da se znesek 25.935,64 EUR nadomesti z zneskom 24.935,64 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodno odločbo (v zvezi s popravnim sklepom z dne 18.9.2017) je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka), postopek ustavilo glede umaknjenega dela tožbe - glede zneska 11.727,59 EUR (točka II izreka), ter toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača: - odškodnino v višini 27.925,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, in sicer od zneska 255,37 € od 22.11.2012 dalje do plačila, od zneska 1.001,34 EUR od 13.12.2012 dalje do plačila, od zneska 53,00 EUR od 6.2.2013 dalje do plačila, od zneska 488,79 EUR od 11.12.2013 dalje do plačila, od zneska 19,44 EUR od 29.5.2013 dalje do plačila, od zneska 95,02 EUR od dne 12.12.2014 dalje do plačila, od zneska 76,97 EUR od 10.1.2013 dalje do plačila in od zneska 25.935,64 EUR od 11.4.2013 dalje do plačila (točka III/1 izreka), ter - zamudne obresti v višini 448,94 EUR, s procesnimi obrestmi od 21.9.2013 dalje do plačila (točka III/2 izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III/3 izreka). Pravdne stroške tožnice v znesku 5.735,16 EUR je naložilo v plačilo toženki (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v prerekanem delu zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, oprt na izpovedbo tožnice in njenega brata, da je bila tožnica v času nesreče pripeta z varnostnim pasom. Iz uradne dokumentacije (policijski zapisnik) in mnenja izvedenca Z. jasno izhaja nasprotno. Policija ni samoiniciativno zapisala, da je tožnica v času nesreče spala na zadnjem sedežu vozila. Težko pa je ležati na zadnjem sedežu in biti pri tem pripet. Pritožnica nadalje navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo po vseh odškodninskih postavkah pretirana (tudi ob upoštevanju dejstva, da tožnica v vozilu ni bila pripeta) in da odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Glede na ugotovljeno bolečinsko obdobje in okoliščino, da je tožnica prejemala močna protibolečinska sredstva in pomirjevala, je pretirana prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ker se tožnica ni odločila za svetovano operacijo ulnarnega živca, s katero bi svoje težave odpravila, ji toženka ni dolžna plačati odškodnine za bodočo škodo. Previsoka je tudi odškodnina za strah, saj tožnica primarnega strahu ni utrpela. Pravno priznano škodo predstavlja le intenziven strah za izid zdravljenja, ki je trajal en teden. Pri prisojeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo ugotovitev izvedenca, da zlomi niso pustili trajnih posledic. Ni tudi upoštevalo, da je prizadetost ulnarnega živca minimalna (tožnica se ni odločila za sorazmerno enostavno sprostitev živca) in da je nagnjenost h glavobolom potrebno pripisati tudi tožničinim osebnostnim lastnostim. Glede na stopnjo skaženosti (kostna zadebelitev, pokrita z lasiščem) je previsoka tudi prisojena odškodnina po tej postavki.

Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške letalskega prevoza iz tuijine, ob tem pa ni obrazložilo svojega zaključka o nujnosti prevoza z letalom. Pri odškodnini iz naslova tuje pomoči ni bilo upoštevano, da so tožnici pomoč nudili družinski člani. O tem, da bi pomoč presegala običajno pomoč med sorodniki, izpodbijana sodba nima razlogov. Za odločanje po prostem preudarku ni podlage. V primeru medicinske utemeljenosti (nujnosti) bi lahko tožnica stroške za zdravljenje uveljavljala iz svojega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo vso škodo za uničene predmete, čeprav je ni dokazala. Ugotovitev, da so bili predmeti poškodovani, je oprlo na fotografije s kraja nesreče, kjer je bilo vse razmetano. Tožnica je predložila le del računov, iz katerih pa ni razvidno, da bi uničene predmete kupila ona.

Neutemeljeno so bili priznani stroški za dopolnitve mnenj, ki niso bila potrebna; upravičeni so le stroški za mnenje izvedenca Z. z dne 23.9.2015 in mnenje izvedenca M. z dne 10.12.2016. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede varnostnega pasu

5. Pritožbeni očitek o zmotni zavrnitvi ugovora o tožničinem prispevku k nastali škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu ni utemeljen. Dokazno breme glede dejstev, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti (zaradi neuporabe varnostnega pasu), je bilo na toženki. Zaradi ugotavljanja dejstva, ali je bila tožnica v času prometne nesreče 28.10.2012, v kateri je bila udeležena kot sopotnica, pripeta z varnostnim pasom, je sodišče vpogledalo izvid bolnišnice K. z dne 8.11.2012 ter zaslišalo tožnico in njenega brata D. K. (voznika zavarovanega vozila). V omenjenem izvidu je zapis, da je tožnica v času nesreče ležala na zadnjem sedežu, speča in nepripeta. Tožnica je ob zaslišanju povedala, da je bila gotovo pripeta, saj se vedno pripne, in da je ne policija ne zdravniki niso spraševali o tem, ali je bila ob nesreči pripeta. D. K. pa je povedal, da je sestro odnesel iz vozila, saj se je bal, da bi se kaj vžgalo, in da ni razumel vsega, kar so ga policisti spraševali. Na podlagi izvedenih dokazov je nato sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da toženka ni dokazala, da tožnica ob nesreči ni bila pripeta z varnostnim pasom.

6. Toženka svoj pritožbeni očitek o napačni dokazni oceni utemeljuje z zapisi v policijskem zapisniku in mnenju izvedenca Z. Vsebina policijskega zapisnika (priloga B5) v povezavi z izpovedbo D. K. razkriva, da so policisti na kraj nesreče prišli, ko je bila tožnica že izven vozila. Zapisi v njem (...glede na poškodbe, ki jih je utrpela, verjetno ni bila privezana...njegova sopotnica je zaradi ležečega položaja na zadnjem sedežu utrpela hude telesne poškodbe...) torej niso mogli nastati na podlagi neposrednih zaznav policistov. Lahko bi torej nastali bodisi na podlagi izjav udeležencev nesreče bodisi na podlagi domnev policistov, oprtih na obseg oziroma težo tožničinih poškodb. V zapisniku se policisti sklicujejo na prilogo - zapisnik o zaslišanju D. K., ki pa ga toženka ni predložila. Tudi zapis v mnenju izvedenca ortopedske stroke, da je tožnica v času trka ležala na zadnjem sedežu, nepripeta in speča, ni ugotovitev izvedenca, ki bi temeljila na njegovem strokovnem znanju in izkušnjah, temveč prepis iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije (izvida bolnišnice K. z dne 8.11.2012, ki se v anamnezi očitno sklicuje na omenjeni policijski zapisnik in v katerem se navaja, da mehanizem poškodbe ni znan).

7. V pravilnost dokazne ocene, sprejete na temelju podane dokazne podlage obeh pravdnih strank, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Tudi, če bi bila v presojo, katera dejstva je šteti za dokazana, vključena presoja glede dejstev, ki izhajajo iz policijskega zapisnika in izvedenskega mnenja, končna dokazna ocena ne bi mogla biti drugačna. Ni mogoče zanikati pritožbenega očitka, da sta bila tožnica in D. K. ob zaslišanju zainteresirana za oceno sodišča, da je tožnica uporabljala varnostni pas. Vendar po drugi strani tudi ni mogoče zanemariti drugih ugotovljenih okoliščin (D. K. je tožnico odnesel iz vozila preden so na kraj nesreče prišli policisti, ob prihodu policistov pa je bil v šoku; zapisnika o njegovem zaslišanju, ki je priloga policijskega zapisnika, toženka ni predložila), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča vodijo k zaključku, da zapisi v predloženi dokumentaciji (policijski zapisnik, zdravstveni izvid) ne dokazujejo, da tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom. V dokaz trditvi, da tožnica v času nesreče ni bila pripeta, saj je utrpela hujše poškodbe kot bi jih v primeru, če bi bila pripasana in bi spremljala potek vožnje, je toženka podala tudi dokazni predlog za imenovanje izvedenca medicinske stroke, ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo1. Toženka v pritožbi ne izpodbija zakonitosti takšnega ravnanja/opustitve sodišča prve stopnje (v smeri, da ji je bila z opustitvijo izvedbe dokaza odvzeta možnost dokazovanja).

Glede nepremoženjske škode

8. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino in razpočno rano na glavi, zlom zgornje in spodnje veje sramnice levo brez dislokacije, obojestranski transforaminalni zlom sakruma, zlom stranskega odrastka vretenca L5 desno z dislokacijo, blago kraniocerebralno travmo z majhno kontuzijsko krvavitvijo, hematom epikranialne aponeuroze levo, udarnino ulnarnega živca v levem komolcu, raztrganino parietalno levo in številne udarnine.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem imajo dokazno podlago v jasnem in strokovno prepričljivem mnenju izvedenca ortopedske stroke. Tožnica je prvih 14 dni (do 8.11.2012), v času prevoza v bolnišnico in zdravljenja v bolnišnici v tujini, trpela močne telesne bolečine, od tega 4 dni stalne močne bolečine, ki so bile blažene z močnimi intravenoznimi analgetiki. Kasneje je še vsaj en teden, do postavitve na noge oziroma bergle, trpela stalne zmerne bolečine, do 16.1.2013 (2 meseca) pa še zmerne bolečine v izzvenevanju. Občasne blage bolečine pa je trpela do konca aprila 2013 (3,5 meseca). Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče upoštevati, da bolečine zaradi jemanja protibolečinskih sredstev niso bile tako hude. Jemanje analgetikov ne izključuje fizičnih bolečin, poleg tega ocena izvedenca medicinske stroke o trajanju in intenzivnosti bolečin temelji prav na ugotovljeni naravi poškodb ter potrebi po jemanju analgetikov. Izvedenec ortopedske stroke je torej na podlagi jemanja protibolečinskih sredstev opredelil jakost bolečin (npr. močne/hude bolečine so tiste, ki jih poškodovanci težko dalj časa prenašajo brez rednega jemanja protibolečinskih sredstev). Zaradi jemanja analgetikov torej prisojene odškodnine za to vrsto škode ni mogoče znižati. Med nevšečnostmi med zdravljenjem pritožbeno sodišče izpostavlja diagnostične preiskave (CT glave, CT preiskava medenice, rtg medenice, desnega stopala, desne roke in ledvene hrbtenice), prejemanje infuzije in različnih zdravil (analgetikov, pomirjeval, zdravil proti strjevanju krvi), nošnjo medeničnega pasu (1 teden), uporabo hodulje in dokomolčne bergle (2,5 meseca), fizikalno rehabilitacijo ter kontrolne preglede pri specialistih in osebnem zdravniku.,

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (10.000,00 EUR, skupaj s plačano akontacijo 3.888,00EUR2, 13.888,00EUR) primerna glede na razpon bolečin in njihovo trajanje, ter glede na nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo do konca aprila 2013 (skupno 6 mesecev). Pri njeni odmeri je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine ter ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, vsebovano v 179. členu Obligacijski zakonik (OZ). Toženka se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema za njeno znižanje.

11. Delno je utemeljen pritožbeni očitek o previsoki odškodnini za strah. Za strah je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR, kar skupaj s plačano akontacijo odškodnine znaša 3.472,00 EUR. Odločitev je oprlo na ugotovitve izvedenca ortopedske stroke, da je tožnica v času nesreče, med reševanjem, prevozom z reševalnim vozilom in med ležanjem v intenzivni enoti bolnišnice (skupno 1 dan) utrpela strah za svoje življenje, in da je kasneje zaradi številnih zlomom medenice, glede katerih ni bilo znano, ali jih bo potrebno operativno zdraviti, trpela intenziven sekundarni strah. Slednji je čez teden dni prešel v zmeren strah za izid zdravljenja, ko je postalo jasno, da ni prišlo do premikov odlomkov in da bo zato zadostovalo konzervativno zdravljenje. Strah, ki se je pri tožnici manifestiral predvsem kot skrb, kako bo ponovno shodila in ali bo lahko opravljala poklic zlatarke, je postopno izzvenel do konca zdravljenja. Iz ugotovitev izvedenca nevrološke stroke, ki se je pri podajanju mnenja omejil le na posledice poškodbe glave in levega komolca, pa izhaja, da se je tožnica ob udarcu v glavo onesvestila, zato primarnega strahu takrat ni doživljala.

12. Čeprav sodna praksa ločuje več vrst strahu (primarni, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, in zajema tudi čas neposredno pred škodnim dogodkom; sekundarni, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem; terciarni, ki ga doživlja pozneje, v podobnih okoliščinah ali ob spominjanju na škodni dogodek), je strah kot pravno priznana škoda enotna oblika škode. Glede na to, da se je tožnica ob udarcu v glavo onesvestila in da ima na škodni dogodek amnezijo, je treba soglašati s pritožbeno navedbo, da primarnega strahu (torej strahu neposredno ob oziroma zaradi nesreče) ni utrpela. Intenziven strah za življenje je tožnica začela doživljati že v reševalnem vozilu, ta strah pa je prešel v strah za izid zdravljenja, ki je bil zaradi negotovosti glede potrebnega načina zdravljenja, intenziven do diagnoze, da ni prišlo do premika odlomkov. Tako ugotovljena škoda, upoštevajoč merila iz 179. člena OZ, utemeljuje nekoliko nižjo odškodnino kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, in sicer skupno odškodnino 2.472,00 EUR (1.000,00 EUR manj kot je prisodilo sodišče prve stopnje).

13. Toženka v pritožbi izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (10.000,00 EUR, oziroma skupaj z akontacijo odškodnine 4.131,00 EUR, 14.131,00 EUR). Po ugotovitvah, ki jih sodišče prve stopnje opira na mnenji izvedencev ortopedske in nevrološke stroke, ima tožnica težave po poškodbi ulnarnega živca v levem komolcu, ki se izražajo kot občasne bolečine in mravljinčenje v zapestju in v četrtem in petem prstu med delom in spanjem, ter v slabši oprijemalni moči levice. Funkcionalnih posledic zlomov medenice ni. Izvedenec nevrološke stroke je prizadetost ulnarnega živca opisal kot zmerno do hujšo, brez možnosti poslabšanja. Pojasnil je tudi, da se posledice pretresa čelnega režnja možganovine z blago krvavitvijo manifestirajo kot popoškodbeni tenzijski glavoboli in težave pri koncentraciji kot posledica glavobola, ter da bo tožnica zmerne občasne glavobole v provokativnih okoliščinah (vročina, hrup, utrujenost, vremenske spremembe) trpela tudi v prihodnje. Izvedenec nevrološke stroke je opozoril na okoliščino, da je tožnica osebnost s poudarjeno senzibilnostjo ter na nasprotje med težavami, ki jih zatrjuje tožnica (izguba službe zaradi težav z levico) in okoliščino, da se tožnica ne odloči za relativno enostavno operativno sprostitev živca.

14. Osebnostnih značilnosti tožnice (poudarjena senzibilnost) sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo v smeri zmanjšanja odškodnine (deljene vzročnosti), saj mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega kot je, četudi je škoda zaradi njegovih osebnostnih značilnosti morda večja od povprečne (večja od škode, ki bi jo utrpel povprečen človek, ki ni poudarjeno senzibilen)3. 15. Četudi bi po mnenju izvedenca nevrologa enostaven operativen poseg zmanjšal tožničine težave, ni mogoče zanikati, da vsak operativen poseg predstavlja določeno tveganje oziroma negotovost z vidika poteka in izida zdravljenja. Okoliščine, da se ne podvrže operativnemu posegu, tako ni mogoče šteti oškodovancu v škodo (v tem smislu, da je kršil svojo dolžnost glede zmanjševanja škode). Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi operativen poseg ne bi vplival na skupaj odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj bi bilo v tem primeru potrebno v okvir škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zajeti tudi škodo, ki bi bila posledica operacije ulnarnega živca (zmanjšanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na eni strani bi se torej odrazilo v zvišanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na drugi strani). Navedeno predstavlja tudi odgovor na pritožbeno trditev, da toženka tožnici ne dolguje odškodnine za škodo, ki je posledica njene odločitve, da se ne podvrže operativnemu posegu.

16. V prisojeni odškodnini je tudi primerno upoštevano dejstvo, da je tožnica, ki je po poklicu zlatarka (tega poklica sedaj sicer ne opravlja), zaradi zmanjšane ročne spretnosti prikrajšana na delovnem področju. Prikrajšanje občuti tudi na področju prostočasnih dejavnosti; določene športne aktivnosti je bodisi opustila bodisi jih izvaja težje kot pred nesrečo. Ugotovljeni obseg škode torej ne daje podlage za nižjo odškodnino od prisojene.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o previsoko odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti (378,50 EUR, oziroma skupaj z akontacijo odškodnine 121,50 EUR, 500,00 EUR). Po ugotovitvi izvedenca ortopedske stroke ima tožnica na lasišču na levi strani lobanje tipno kostno zadebelitev, nad katero je lasišče (v velikost 5 x 5 cm) redkeje poraščeno. Ker gre za opazno spremembo lasišča, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnico, ki je mlada ženska, to moti. Pri prisojeni odškodnini iz tega naslova je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako objektivna kot tudi subjektivna merila za priznanje skaženosti (spremembe v zunanjosti in njihova opaznost, ter vpliv spremenjene zunanjosti na oškodovančevo psiho).

18. Ni pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost prisojene odškodnine kot celote. Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo (upoštevajoč prisojeni znesek in plačano akontacijo odškodnine, ter znižanje odškodnine za strah) v znesku 30.991,00 EUR (približno 29,6 povprečnih neto plač v času sojenja) je znotraj razpona odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere (popolnoma primerljivih primerov konkretnemu primeru po naravi stvari v sodni praksi ne more biti), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnice; v celoti sta torej spoštovani načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodnine, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih (gre za primere, v katerih so oškodovanci utrpeli (tudi) poškodbe okolčja), se namreč gibljejo v razponu od 23 povprečnih mesečnih neto plač do 58 povprečnih mesečnih neto plač4. Poleg tega se toženka v pritožbi zgolj sklicuje na to, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, pri tem pa ne navede primerov, v katerih je bila prisojena nižja odškodnina oziroma kolikšna odškodnina je bila prisojena.

Glede premoženjske škode

19. Pravno podlago zahtevkov na povrnitev premoženjske škode predstavlja določba 174. člena OZ (v zvezi z 132. členom OZ), po kateri mora tisti, kdor prizadene drugemu telesno bolečino ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi.

20. Neutemeljene so pritožbene trditve, da prevoz tožnice z letalom ni bil nujen in da sodišče prve stopnje svojega zaključka o nujnosti letalskega prevoza ni obrazložilo. Glede na vrsto in obseg poškodb, ter okoliščino, da je bil prevoz opravljen mesec dni po škodnem dogodku, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sporni strošek prevoza z letalom iz Švice v Slovenijo (255,37 EUR) v celoti utemeljen. Potrebo po hitrejšem in udobnejšem (sočasno pa tudi dražjem) prevozu izkazuje prav narava ugotovljenih poškodb, zato dodatna obrazložitev nujnosti takšne oblike prevoza ni bila potrebna.

21. Strošek tuje pomoči se nanaša na pomoč, ki jo je v času zdravljenja potreboval poškodovanec, in ki je bila nudena neposredno njemu, zaradi olajšanja njegovega položaja, nastalega vsled poslabšanega zdravstvenega stanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, dokazno oprtih na mnenje izvedenca ortopedske stroke in izpovedbe zaslišanih prič ( A. A., B. B., A. G.), izhaja, da je tožnica po prihodu iz bolnišnice potrebovala pomoč pri osebni negi, prevozih, nakupu osebnih potrebščin, ter pri gospodinjskih in osebnih opravilih, pri čemer so ji pomoč nudili njeni družinski člani (oče, mati in sedanji mož). Iz razlogov sodišča prve stopnje je mogoče razbrati vsa pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za ovrednotenje odškodnine iz naslova tuje pomoč; ugotovljeno je bilo, pri katerih opravilih je tožnica potrebovala tujo pomoč in koliko ur dnevno jo je v posameznem časovnem obdobju potrebovala (45 dni (28.11.2012 - 16.1.2013) po 5 ur/dan, 14 dni po 3 ure/dan, 30 dni po 2 uri/dan, 30 dni po 1 uro/dan), in kdo je tožnici pomoč nudil. Pritožnica ugotovljenega obsega tuje pomoči ne izpodbija. Čeprav tožnica tuje nege in pomoči dejansko ni plačala, ji odškodnina iz tega naslova pripada. Nudena nega in pomoč je presegala običajno pomoč, ki naj bi si jo nudili družinski člani med sabo in je ni moč kar samo od sebe pričakovati od bližnjih. Poleg tega družinski člani niso dolžni (brezplačno) opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo. Tožnica bi morala v primeru, da ji pomoči ne bi nudili družinski člani, poiskati pomoč druge osebe in tako pomoč plačati. V skladu s sodno prakso5 je pri določitvi urne postavke za ovrednotenje stroškov tuje pomoči dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP. Višino urne postavke je torej sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo na podlagi prostega preudarka, saj cene pomoči, ki so jo tožnici nudili njeni družinski člani, ni mogoče natančno ugotoviti. Do primernosti urne postavke (6,00 EUR) se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo zato, ker ji toženka ni nasprotovala, konkretizirano pa ji ne nasprotuje niti v pritožbi.

22. Toženka neutemeljeno odklanja plačilo stroškov zdravljenja, ki jih izkazuje listinska dokumentacija (priloge A43 - A49). Toženka se plačilu zahtevane premoženjske škode ne more izogniti s sklicevanjem na možnost, da oškodovanec stroške zdravljenja uveljavi iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Po 86. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ima Zavod (za zdravstveno zavarovanje Slovenije) pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Po 91. členu ZZVZZ obsega odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih iz 86. člena tega zakona, stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod. Iz citiranih zakonskih določb je mogoče izpeljati naslednja sklepa: Tudi v primeru, da bi tožnica uveljavljala upravičenja iz zdravstvenega zavarovanja, bi v končni posledici povzročena škoda bremenila toženko (na podlagi regresne pravice Zavoda). Toženkin ugovor bi bil lahko pravno relevanten le, če bi zatrjevala, da predmetno plačilo odškodnine zanjo predstavlja dvojno plačilo (torej, da bi šlo za stroške, ki so bili predhodno že kriti iz zdravstvenega zavarovanja).

23. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo tožnici, da je predmete kupila in da so bili ti predmeti v prometni nesreči uničeni. Svoje lastništvo nad predmeti večje vrednosti (sončna očala, usnjena jakna, torbica, diktafon, ura, parfum, denarnica) je tožnica izkazala s predloženimi računi o nakupu (sončna očala - 274,55 EUR , usnjena jakna - 207,00 EUR, torbica - 189,05 EUR, diktafon - 329,99 EUR, ura - 489,99 €, parfum Kenzo - 100,06 EUR, usnjena denarnica - 40 EUR; priloge A51 - A54), ki vsi izvirajo iz obdobja pred nesrečo. Predloženi računi izkazujejo obstoj predmetov pred nesrečo, ki so bili v posesti tožnice, izpovedba D. K. pa izkazuje, da so bili predmeti raztreseni po celotnem kraju prometne nesreče. Prav tako ne gre za predmete (sončna očala, jakna, torbica...), za katere bi bilo nenavadno, da jih je imela tožnica v času nesreče pri sebi. Pričakovanje, da bo tožnica za vsa kupljena oblačila in druge predmete shranila račune, bi bilo neživljenjsko. Enako neživljenjska bi bila zahteva, da lahko tožnica obstoj uničenih predmetov dokazuje zgolj z računi o nakupu. Glede na fotografije, ki razkrivajo razsežnost nesreče (prilogi A6, A7), ter glede na naravo ugotovljenih poškodb, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so bila v nesreči uničena tožničina oblačila (spodnje perilo, nogavice, majica, legins hlače, krilo) in obutev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnica vrednost uničenih predmetov primerno ovrednotila. Poleg tega toženka v pritožbi v tej smeri ni dovolj konkretna, saj ne navaja katerih (konkretnih) predmetov sodišče ni primerno ovrednotilo.

Glede stroškovne odločitve

24. Sodišče prve stopnje je v okvir pravdnih stroškov tožnice pravilno zajelo tudi stroške, povezane z dopolnitvami mnenja izvedencev ortopedske in nevrološke stroke. Gre za stroške, ki so bili izvedencema odmerjeni s sklepi, ki jih toženka ni izpodbijala s pritožbo, in ki so bili predhodno kriti iz proračunskih sredstev (tožnica je na podlagi odločbe tukajšnjega sodišča Bpp 2152/2013 upravičenka do brezplačne pravne pomoči). Ni torej mogoča ocena, da ti stroški za pravdo niso bili potrebni (prim. 155. člen ZPP). Skladno z določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči bo tako toženka glede na doseženi uspeh v pravdi dolžna izvesti plačilo iz naslova povrnitve pravdnih stroškov (vključno stroškov, nastalih z imenovanjem izvedencev) v korist proračuna Republike Slovenije, ne v korist tožnice.

25. Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in znesek prisojene odškodnine v točki III/1 izreka izpodbijane sodbe znižalo za 1.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker gre za sorazmerno majhno spremembo v primerjavi s prisojenim zneskom odškodnine, navedena sprememba ni narekovala spremembe odločitve o stroških postopka.

26. Glede na zelo majhen pritožbeni uspeh (manj kot 4 %) pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, mora tudi tožnica sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

1 V postopku pred sodiščem prve stopnje so bila predmet dokazovanja le dejstva iz tožbene trditvene podlage. 2 Sodišče prve stopnje je plačano akontacijo odškodnine 11.727,59 EUR samoiniciativno razdelilo po vseh zahtevanih postavkah odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Toženka v pritožbi takšni „metodologiji“ ne nasprotuje. 3 Kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka (teorija jajčne lupine). Prim. npr. II Ips 387/2007, II Ips 625/2008. 4 Povzetki judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z ovrednotenimi odškodninami - povzetki negmotnih škod (NEGM); objavljeno na spletnem portalu IUS INFO. Prim. npr. II Ips 794/2008, II Ips 526/2004, II Ips 251/2003, II Ips 888/2007. 5 Prim. II Ips 129/2012, II Ips 322/2009.