Jedro

Ne s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 4934-51916/2020-1 z dne 13. 7. 2020 je Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ), med drugim sklenilo: (-) da se zoper dolžnika T. T. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, in sicer glavnice v višini 1.502,96 EUR in zamudnih obresti v višini 5,20 EUR ter stroškov obravnavanega izvršilnega postopka v višini 10,00 EUR, skupaj 1.518,16 EUR; (-) da se delodajalcu oziroma izplačevalcu Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje naloži izvršitev sklepa o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika; (-) da dolžnikove obveznosti temeljijo na izvršilnem naslovu, in sicer odločbi o odmeri dohodnine št. DT 09 21-04442-2 z dne 20. 3. 2020, izvršilni stroški pa na samem sklepu o izvršbi.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. V nadaljevanju je organ citiral določbe drugega odstavka 162. člena, 159. člena in 160. člena ZDavP-2, ki urejajo rubež denarnih prejemkov, nadalje denarne prejemke, ki so iz davčne izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe. Organ je povzemal določbe 96. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na obveznost plačila zamudnih obresti od neplačanih davkov.

3.Tožena stranka je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. DT-499-29-337/2020-8 z dne 30. 9. 2020, pritožbo dolžnika zoper izpodbijani sklep zavrnila.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je vložila tožbo, v kateri je navajala, da je od organa prejela obvestilo o tem, da je organ od pristojnih organov drugih držav prejel podatek, da je tožnik v tujini prejel dohodek. Tožnik se je odzval z odgovorom, da je njegov trenutni naslov v Sloveniji, v tujini pa je predvsem zaradi dela pri tujem delodajalcu, tam plačuje davke in prispevke, je zavarovan in tudi ima bivališče. V Sloveniji se zadržuje manj kot 183 dni na leto.

5.V mesecu juniju 2019 je tožnik prejel plačilni nalog organa št. DT 71010-8576/2019-2 (04-560-15), ker v letu 2018 ni vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2017. V mesecu novembru 2019 je prejel odločbo organa o odmeri dohodnine za leto 2017 št. DT 09 21-0442-1. Očitano mu je bilo, da ni podal med letom odbitega davka, plačanega v tujini. Podal je pritožbo, v kateri je spraševal, zakaj davčni organ ni sprožil postopka o skupnem dogovarjanju po medsebojnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Svetovano mu je bilo, da napiše samoprijavo za nazaj, čeprav je ugovarjal, da to ni pravilen postopek, ker je potrebno zadevo obravnavati v smeri izogibanja dvojnega obdavčevanja. Kljub temu je 10. 12. 2019 napisal samoprijavo, hkrati pa je vložil pritožbo zoper odločbo št. DT 09 21-04442-1.

6.Tožnik je nadalje navajal, da je marca 2020 prejel odločbo organa o odmeri dohodnine za leto 2017 št. DT 09 21-0442-2, ki je nadomestila odločbo št. DT 09 21-04442-1, z razlago, da je priložil vsa ustrezna dokazila, vendar se po Mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Nemčijo, če rezident Slovenije doseže dohodek v tujini, zavezancu dovoli odbitek v tujini plačanega davka, pri tem pa tak odbitek ne sme preseči zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2. Podal je ustni ugovor, ker zaradi korone ni bilo mogoče dostopati v poslovne prostore. Ko je končno vzpostavil stik z referentko, mu je ta dejala, da je odločba pravilna in tudi že pravnomočna.

7.Organ je nato tožniku 21. 6. 2020 poslal opomin za plačilo obveznosti po odločbi št. DT 09 21-04442-2 z dne 20. 3. 2020. Julija 2020 je tožnik prejel sklep o davčni izvršbi na prejemke št. DT 4934- 51916/2020-1, zoper katerega je 13. 7. 2020 vložil pritožbo in zahteval, da se naj končno ugotovi status rezidentstva. Tožena stranka je z odločbo št. DT-449-23-337/2020-8 ugotovila, da je postopek davčne izvršbe utemeljen in da je prvostopni organ odločil pravilno in v skladu z zakoni.

8.Tožnik je navajal, da je iz povzetka dogajanja razvidno, da je v zadevi ves čas aktivno sodeloval in ves čas vztrajal, da so odločbe in sklep o davčni izvršbi nepravilni, ker je že v letu 2017 posredoval obvestilo v zvezi z dohodki, ki imajo vir izven Slovenije. Ta dokument ni bil zaveden v arhivu davčnega organa in se je našel šele, ko je svojo kopijo 17. 8. 2020 posredoval referentki Kričejevi. Tožnik je menil, da bi moral davčni organ na njegovo obvestilo reagirati takoj in v skupnem dogovoru pravilno ugotoviti status dvojnega rezidentstva, mu poslati odločbo in po končni obravnavi izdati sklep o izvzetju plačila davka na dohodek v Sloveniji.

9.Tožnik je sodišču predlagal, da ugotovi pravilnost njegovih trditev, saj se odločno ne strinja s prvostopnim sklepom, ker je v letu 2017 dejansko delal in bil zavarovan v Nemčiji. V tem obdobju je bil dvojni rezident po prelomnih pravilih iz mednarodne pogodbe, da bi se pristojna organa Republike Slovenije in Zvezne republike Nemčije morala med seboj posvetovati, kako se izogniti dvojnemu obdavčevanju.

10.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in vztrajala pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe.

11.V pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2020 je tožnik še navajal, da je tožena stranka preuranjeno sprejela sklep o zavrnitvi pritožbe. Ni presojala razlogov za odlog oziroma zamrznitev izvršbe na podlagi prošnje iz avgusta 2020. Tožnik je zatrjeval nepravilnost postopka že od začetka, ker ni prejel odločbe o rezidentstvu. Zahteval je, da se postopek ustavi oziroma vrne na začetek in se najprej ugotovi status rezidentstva ter izda odločba o dvojnem rezidentstvu.

K izreku te sodbe

12.Tožba ni utemeljena.

13.V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-51916/2020-1 z dne 13. 7. 2020, zaradi izterjave 1.518,16 EUR, in sicer glavnice v višini 1.502,96 EUR, zamudnih obresti v višini 5,20 EUR in stroškov sklepa v višini 10,00 EUR. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je izvršilni naslov, na podlagi katerega se opravlja izvršba, odločba o odmeri dohodnine št. DT 09 21-04442-2 z dne 20. 3. 2020.

14.Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2), pri čemer je izvršilni naslov tudi izvršljiva odločba o odmeri davka (1. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Dolžnik je tudi zavezanec za plačilo stroškov davčne izvršbe, katerih višino določi minister, pristojen za finance (152. člen ZDavP-2). Stroški davčne izvršbe so del izreka sklepa o izvršbi (151. člen ZDavP-2).

15.V postopku davčne izvršbe je bistveno le, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv in ali je obveznost iz izvršilnega naslova poravnana. Kdaj postane posamezna odločba izvršljiva, določa 224. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2. Iz izpodbijanega sklepa o izvršbi izhaja, da je postala odločba o odmeri dohodnine št. DT 09 21-04442-2 z dne 20. 3. 2020, ki je podlaga za izvršbo, izvršljiva 5. 5. 2020. Sodišče, ki presoja izpodbijani upravni akt v mejah tožbenega predloga in preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 40. člena in prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ugotavlja, da tožnik v konkretni zadevi ne izpodbija ugotovitve organa o izvršljivosti izvršilnega naslova. Nadalje tožnik ne postavlja trditev, da je obveznost iz izvršilnega naslova poravnal. V obravnavani zadevi tako izvršljivost izvršilnega naslova in neplačilo obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nista sporna.

16.Tožniku, ki v vlogi z dne 25. 5. 2020 omenja prošnjo za odlog oziroma "zamrznitev" izvršbe, sodišče pojasnjuje, da iz določil ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Tožnik omenja prošnjo iz avgusta 2020, kar je po izdaji izpodbijanega sklepa o izvršbi. Četudi je bil predlog za odlog izvršbe po izdaji sklepa o izvršbi vložen, česar upravni spis ne izkazuje, ali celo v primeru ugoditve takemu predlogu po izdaji sklepa o izvršbi, sodišče pojasnjuje, da obstoj te okoliščine ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Obstoj takih dejstev, ki nastopijo po izdaji sklepa o izvršbi, le preprečuje oziroma zadrži samo izvedbo davčne izvršbe.

17.Sodišče ugotavlja, da se tožnikove tožbene navedbe v preostalem delu nanašajo na postopek pred izdajo izvršilnega naslova in predvsem na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Enako velja za tožbo. S tovrstnimi tožbenimi navedbami zato tožnik v postopku sodnega varstva zoper izdan sklep o izvršbi ne more uspeti. Organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sodišče ne smeta presojati postopka do izdaje izvršilnega naslova in njegove pravilnosti ali celo posegati v njegovo vsebino. Ob navedenem zakonskem izhodišču se zato sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb, ki presegajo okvir sodnega varstva v zvezi s prisilno izvršbo, saj so v tej fazi postopka pravno nerelevantne.

18.Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

19.Prvi odstavek 59. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Sodišče ugotavlja, da se izpodbojni razlogi dejansko nanašajo na izvršilni naslov in ne na izpodbijani sklep, kar pomeni, da dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani sklep, ni sporno. Slednje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožnik dolg poravnal. O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče po navedenem meni, da je podan pogoj iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 za odločanje brez glavne obravnave.

20.O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker stranki nista zahtevali njihove povrnitve.

-------------------------------

1Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759 z dne 12. 7. 2001, 28. točka.

Zveza

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 143, 143/1, 143/2, 145, 145/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 224

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.