Jedro

Glede na to, da je za varno delovno okolje primarno dolžan poskrbeti delodajalec z ustreznim nadzorom, opozorili in organizacijo dela, je odgovornost zavarovanca tožene stranke nekoliko višja od tožnikove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči pri zavarovancu tožene stranke, po podlagi utemeljen do 60 %.

Pritožuje se tožena stranka iz razlogov absolutne in relativne bistvene kršitve določil pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da dokazni postopek ni potrdil opisa in načina nastanka škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik. Ni uspel dokazati niti, da so bile rešetke mastne in spolzke, niti da je ob škodnem dogodku padel, niti da je bila tema. Zato ni mogoče slediti dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poškodovan v zatrjevanem škodnem dogodku. Ker je sodišče prve stopnje uporabilo le del zatrjevanega škodnega dogodka, je napačno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca. Sodišče si je preširoko razlagalo določbo Pravilnika (Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu), da je delodajalec dolžan zagotoviti, da v delovnih prostorih ni neravnin. Šlo je za prehod iz enega nivoja v drugega. Tožnik je okolico zelo dobro poznal. Nameščeni sta bili tako ustrezna osvetljenost kot ograja na stopnicah, po katerih se normalno spuščaš na način, da hodiš naprej in gledaš pod noge, ne pa ritensko. Velikokrat je prihajalo do tega, da naj bi bile rešetke minimalno dvignjene. Nenazadnje je bila tudi dolžnost tožnika, da sam poskrbi za to, da po potrebi ustrezno namesti rešetko. Sodna praksa je zavzela stališče, da bi tako široka razlaga pomenila, da v delovnih prostorih ne bi smelo biti niti stopnic (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 391/2006). Takšna razlaga je v nasprotju z normalnim ustrojem življenja, ker se neravninam ne moremo izogniti. 2 cm dvignjena rešetka ni v normalnem življenju nič neobičajnega. Neživljenjsko in nerazumno bi bilo od delodajalcev terjati povsem ravne delovne površine. Taka skrajna preventiva bi terjala zagotovitev položaja, v katerem se noben škodni dogodek ne bi mogel pripetiti (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 577/2009). Ob pravilni uporabi materialnega prava odgovornost njenega zavarovanca ni podana; če pa že je, podredno uveljavlja, da je sodišče tožnikovo nepozornost pri sestopanju in hoji ocenilo v prenizkem odstotku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe v smeri, da tožniku ni uspelo dokazati škodnega dogodka, so nerelevantne. O obstoju škodnega dogodka med pravdnima strankama namreč ni bilo spora. Tožena stranka ni ugovarjala tožnikovi trditvi, da se je 5.1.2007 poškodoval ob opravljanju službenih dolžnosti pri zavarovancu tožene stranke. Sporno pa je bilo kako in zakaj je do škodnega dogodka prišlo. V zvezi s tem je tožnik pri podajanju trditev o dejstvih navedel, vse za kar je menil, da mu bo v postopku v korist. Tako ravnanje je odraz razpravnega načela, skladno s katerim morata pravdni stranki navesti vsa dejstva, s katerimi utemeljujeta svoje zahtevke in ugovore (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). S tem sodišču omogočita, da na podlagi sicer parcialnih in pristranskih navajanj ugotovi resnično dejansko stanje (prim. komentar k 7. členu ZPP v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, izdala GV Založba leta 2005, 1. knjiga).

Tožniku sicer ni uspelo dokazati vseh zatrjevanih dejstev, uspelo pa mu je dokazati dovolj za (delni) uspeh v pravdi. Dokazal je, da je bila vzrok za nastanek poškodbe iz običajnega ležišča za cca. 2 cm dvignjena rešetka. Glede na zakonsko predpisane obveznosti delodajalca (zavarovanec tožene stranke), da s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem, usposabljanjem, dajanjem navodil delavcem ter ustrezno organiziranostjo zagotovi varnost delavcev v zvezi z delom (5. in 6. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu – ZVZD) ter glede na s Pravilnikom konkretiziranimi dolžnostmi delodajalca: urediti delovna mesta tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev; urediti in vzdrževati mesta, na katerih delavci opravljajo delo tako, da sama po sebi ne predstavljajo tveganj za varnost pri delu; redno čistiti delovna mesta (6. člen Pravilnika) in zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin (37. člen Pravilnika), je uspel dokazati opustitev dolžnih ravnanj zavarovanca tožene stranke - protipravnost. Tako je dokazal predpostavke odškodninske odgovornosti, za katere nosi dokazno breme: nastanek škode, protipravno oziroma nedopustno ravnanje in vzročno zvezo med njima (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožena stranka pa svojega dokaznega bremena razbremenitve krivde ni zmogla. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče (gl. 2. odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe), glede očitkov o dvignjeni rešetki kot vzroku poškodbe tožnika niti ni podala ustreznih trditev za ekskulpacijo svojega zavarovanca. Branila se je, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi rešetk, temveč zaradi tožnikove nepazljivosti; da je njen zavarovanec poskrbel za varno delovno okolje s tem, ko je na stopnicah namestil ograjo; da je bila tudi tožnikova naloga, da po potrebi poskrbi za rešetke; da sestopanje na rešetke, tudi če so izven kanala, ne pomeni nič neobičajnega pri tožnikovem delu, saj so minimalne razlike v nivojih tal nekaj povsem običajnega in pričakovanega (gl. odgovor na tožbo II. in 3. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.2.2010). Ni torej zatrjevala, da je tožnikov delodajalec kaj storil v smeri, da v delovnem prostoru ne bi bilo neravnin, kar za 2 cm iz ležišča dvignjena rešetka je.

Glede na dejanske okoliščine konkretnega primera je odločitev prvostopenjskega sodišča o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke materialnopravno pravilna. Ni si preširoko razlagalo v prejšnjem odstavku povzetih predpisov, ki zavarovancu tožene stranke nalagajo skrb za varnost pri delu.

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, je neravnina, na kateri se je poškodoval tožnik, nastala, ker se je pod rešetko nabrala nesnaga. Takšno delovno okolje pa gotovo ni mogoče šteti za urejeno. Ob dolžnem rednem čiščenju kanala pod rešeto, za kar so sicer bili zadolženi zaposleni, vendar tega očitno niso izvajali, delodajalec pa ni poskrbel, da bi, do dviga rešetke ne bi prišlo. Sodišče je pravilno zaključilo, da je preverjanje varnosti delovnega okolja naloga nadzornega delavca. To izhaja iz izpovedbe priče M. U. Pravilen je tudi zaključek, da je prišlo do opustitve dolžnega nadzorstva glede varnosti delovnega okolja, posledično pa delavci niso bili opozorjeni na dolžnost čiščenja kanala. Za vse navedeno bi glede na prej povzete predpise moral poskrbeti delodajalec.

Do poškodbe je prišlo, ker je tožnik po sestopu po stopnicah stopil na dvignjeno rešetko, ne pa na stopnicah ali zaradi stopnic. Zato so nerelevantne navedbe tožene stranke o ograji na stopnicah in neutemeljene trditve, da je bila neravnina pričakovana, ker je šlo za prehod z enega nivoja v drugega. Tudi primerjava z odločbo II Ips 391/2006, ki obravnava situacijo, ko se je tožnica spotaknila ob prag, ob povedanem ni mogoča. Sodna praksa je res zavzela stališče, da cca. 2 cm dvignjena površina v normalnem življenju ni nič neobičajnega. Vendar je šlo za drugačne konkretne okoliščine: pločnik, ploščad, cesto. Na zunanjih (pohodnih) površinah taka neravnina res ni nekaj neobičajnega, to pa ne velja za zaprt in enovit delovni prostor. Na opisan način dvignjena rešetka tudi ni del delovnega prostora, kot so npr. stopnice ali prag, zato stališče tožene stranke, da gre za normalno in pričakovano neravnino v prostoru, ne vzdrži. Enako ne primerjava z odločbo VSL II Cp 577/2009, saj je v slednji obravnavano drugačno dejansko stanje (tožniku je zdrsnilo pri vzpenjanju po lestvi).

Dejstvo, da je svoje delovno okolje tožnik dobro poznal, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri presoji njegove soodgovornosti za škodni dogodek. Enako njegovo premajhno pazljivost pri hoji in premajhno skrbnost v zvezi s čiščenjem delovnega okolja. Očitki tožniku, da bi moral hoditi naprej in gledati pod noge, pa so, ker jih je tožena stranka podala šele v pritožbi, brez da bi opravičila, zakaj tega ni navajala že prej, neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP). Ker bi moral tudi tožnik sam, brez posebnega opozorila nadrejenega, preveriti okolico stroja in sanirati dvignjeno rešetko, je odločitev o deljeni odgovornosti materialnopravno pravilna (171. člen OZ). Glede na to, da je za varno delovno okolje primarno dolžan poskrbeti delodajalec z ustreznim nadzorom, opozorili in organizacijo dela, je tudi po oceni višjega sodišča odgovornost zavarovanca tožene stranke nekoliko višja od tožnikove, zato pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča o 40 % soodgovornosti tožnika.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene procesne kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

O stroških postopka, vključno s pritožbenimi, bo odločeno s končno sodbo.