Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razlaga, da posredna nevarnost, da bo treba zapreti bolnišnični oddelek zaradi finančne nezmožnosti zagotovitve predpisanih higienskih standardov, ne pomeni grozeče nevarnosti v smislu določb 32. člena ZUS-1, poleg tega pa niti ni izkazana. Tožnica prav tako ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je sorazmernost javne koristi s prizadetostjo oziroma nevarnostjo ukrepa za samo tožečo stranko. Ob tehtanju te sorazmernosti mora sodišče upoštevati temeljno dejstvo, na katerega se opira izpodbijana odločba, ki je v tem, da pri tožeči stranki ni zagotovljen osnoven predpisan higienski minimum, zaradi česar je potencialno v nevarnosti zdravje ljudi (nevarnost okužb). Varovanje zdravja ljudi je tista javna korist, katere prizadetost je v obravnavanem primeru vsekakor večja od s strani tožeče stranke zatrjevane, pa ne dokazane, nevarnosti težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Zdravstvenega inšpektorata tožene stranke z dne 13. 9. 2004 v zvezi z drugostopno odločbo tožene stranke z dne 30. 1. 2009. Z navedeno izpodbijano odločbo je prvostopni organ odredil tožeči stranki, da mora v prostorih centralnega operacijskega bloka prostorsko urediti ločitev čistih in nečistih postopkov in poti s tem, da je rok ureditve šest mesecev od dneva prejema odločbe.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka predlagala na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, da tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Prav tako tožeča stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je sorazmernost javne koristi s prizadetostjo oziroma nevarnostjo ukrepa za tožečo stranko.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Vztraja pri tem, da je v obravnavanem primeru potrebno izdati začasno odredbo in počakati do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ker bo med postopkom lahko dokazovala svoje navedbe v tožbi, saj ji bo v nasprotnem primeru povzročena težko popravljiva škoda. Na ta način bi se ji zagotovilo nemoteno opravljanje dejavnosti, kar je vsekakor pomembno za vse paciente in bolnike, ki iščejo navedene storitve pri njej, in je to tudi edini smiselni način, da bi se poiskala razumna rešitev te zadeve. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katero se sklicuje tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe oziroma ni uspela dokazati, da se ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe, torej z zahtevano ločitvijo čistih in nečistih bolnišničnih poti, prizadela težko popravljiva škoda. Ravno tako ni uspela dokazati, da je škoda, ki bi ji naj grozila, večja od prizadetosti javne koristi zaradi neizvršitve odločbe in zato nesorazmerna v njeno škodo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje trditvi sodišča prve stopnje, da zgolj trditev, da tožeča stranka nima sredstev za realizacijo temeljnih higienskih zahtev, ne more biti relevanten dokaz, da bo z uresničitvijo inšpekcijskega ukrepa nastala težko popravljiva škoda v smislu določb ZUS-1, še posebej, ker izpodbijana odločba v svojem izreku sploh ne zahteva zaprtja kakšnega oddelka ali celo bolnišnice, na kar se sklicuje tožeča stranka. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razlaga, da posredna nevarnost, da bo treba zapreti bolnišnični oddelek zaradi finančne nezmožnosti zagotovitve predpisanih higienskih standardov, ne pomeni grozeče nevarnosti v smislu določb 32. člena ZUS-1, poleg tega pa niti ni izkazana. Sodišče prve stopnje ima po mnenju pritožbenega sodišča prav, da tožnica prav tako ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je sorazmernost javne koristi s prizadetostjo oziroma nevarnostjo ukrepa za samo tožečo stranko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ob tehtanju te sorazmernosti mora sodišče upoštevati temeljno dejstvo, na katerega se opira izpodbijana odločba, ki je v tem, da pri tožeči stranki ni zagotovljen osnoven higienski minimum, kot ga zahteva Pravilnik o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (Ur. l. RS, št. 74/99 – deveta alineja 15. člena), zaradi česar je potencialno v nevarnosti zdravje ljudi (nevarnost okužb). Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko meni, da je varovanje zdravja ljudi tista javna korist, katere prizadetost je v obravnavanem primeru vsekakor večja od s strani tožeče stranke zatrjevane, pa ne dokazane, nevarnosti težko popravljive škode.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 82. in določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.