Jedro

Pogoji za oprostitev sodne takse v obravnavanem primeru niso podani, saj iz vloge dedinje izhaja, da za oprostitev plačila sodne takse prosi, ker denar, ki bi ga porabila za plačilo takse, potrebuje za nakup stanovanja in ne iz razloga, ker bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi preživlja sebe in svojega otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: (1.) da se predlogu dedinje M.T. za oprostitev plačila sodne takse v zapuščinskem postopku po pok. D.T., opr. št. D1, ne ugodi, (2.) da se dedinji M.T. dovoli, da takso, ki po tar. št. 9 Zakona o sodnih taksah znaša 129.055,00 SIT, plača v štirih obrokih, pri čemer prvi trije obroki znašajo vsak po 30.000,00 SIT, četrti obrok pa 39.055,00 SIT in (3.) da obroki zapadejo v plačilo vsakih 30 dni, računajoč od zadnjega obroka, pri čemer zapade prvi obrok v plačilo v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje dedinja M.T.. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri določanju sodne takse ni upoštevalo socialnega in finančnega položaja nje in njenega sina ter specifičnosti njenega primera. Opozarja, da je dedovana vrednost sicer pravilno ugotovljena, premalo pa so upoštevane okoliščine in namen, za katerega bodo ta sredstva porabljena. Pojasnjuje, da bodo podedovana sredstva namenjena rešitvi stanovanjskega problema, pri čemer bo morala vzeti tudi kredit. Poleg ostalih mesečnih stroškov ji bo ob kreditu, ki ga namerava vzeti, ostalo le malo sredstev za preživljanje nje in njenega sina, saj sama drugih privarčevanih sredstev nima. Pritožnica meni, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da gre za mlado družino, ki nima rešenega osnovnega socialnega položaja (to je stanovanja). Pojasnjuje, da ji plačilo takse v višini 129.055,00 SIT predstavlja velik strošek, saj bi s tem denarjem lahko kupila opremo za stanovanje. Ne zdi se ji pravilno, da sodišče upošteva samo višino podedovanih sredstev, ne pa tudi specifičnosti položaja nje in njenega otroka in meni, da se ne sme in ne more enako upoštevati mlade družine in npr. starejših dedičev, ki imajo zagotovljene osnovne življenjske pogoje.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določilom 1. odst. 13. čl. Zakona o sodnih taksah sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.

Glede na navedeno pravno podlago je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev sodne takse v obravnavanem primeru niso podani, saj iz vloge dedinje izhaja, da za oprostitev plačila sodne takse prosi, ker denar, ki bi ga porabila za plačilo takse, potrebuje za nakup stanovanja in ne iz razloga, ker bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi preživlja sebe in svojega otroka.

Upoštevaje pravno podlago za oprostitev plačila sodnih taks ter glede na finančno stanje dedinje ter vrednost in vrsto podedovanega premoženja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar dedinja ne izpodbija, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da za oprostitev plačila sodne takse ni pogojev. Pri tem gre še dodati, da sodišče pri odločanju tudi ni moglo upoštevati stroškov, ki bodo stranki predvidoma nastali v primeru zadolževanja za nakup stanovanja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse in stranki skladno z 2. odst. 13. čl. ZST dovolilo obročno plačilo.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).