Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik kljub pravilnemu pozivu v odrejenem roku ni sprožil sodnega postopka ureditve meje, je upravni organ, s tem ko je štel, da tožnik soglaša s potekom meje, kot je bila označena na podlagi mejne obravnave, pravilno uporabil določbo petega odstavka 29. člena ZENDMPE, ki za takšne primere določa zakonsko domnevo o podanem soglasju.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Območna geodetska uprava Slovenj Gradec v postopku ureditve meje in parcelacije na zahtevo, ki so jo vložili A.A., B.B., C.C. in D.D., ugotovila, da so meje med parcelami št. 742 in 690/4 ter 690/1, 690/2, 739/1, 741 in 743/1, k.o. ... urejene. Prav tako je odločila, da se parcela št. 690/4 iste k.o. ukine in nastaneta novi parceli 690/8 in 690/9. Meje med zgoraj navedenimi parcelami potekajo po zemljiškokatastrskih točkah tako, kot so navedene v grafičnem prikazu. Odločbo prvostopnega organa je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 3532-278/2008-3 z dne 13. 8. 2009. Upravna organa v odločbah navajata, da se v obravnavnem postopku v skladu s 162. členom ZEN uporabljajo še določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE), saj so se geodetske storitve v predmetnem postopku ureditve meje začele po določbah navedenega zakona. Pri geodetskem organu sta bili dne 14. 11. 2007 vloženi zahtevi za uvedbo postopka ureditve meje ter vpisa novih parcel in njihovih mej. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je v skladu z ZENDMPE izdelalo Geodetsko podjetje E., d.o.o., ki ima dovoljenje za opravljanje geodetskih storitev. V postopku je tožnik podal izjavo o nestrinjanju s potekom meje, zato je prvostopni upravni organ dne 22. 4. 2008 in 26. 8. 2008 izvedel ustno obravnavo, vendar je kljub temu meja ostala sporna. Prvostopni organ je zato v skladu z določbo 29. člena ZENDMPE tožnika pozval, da v roku 30 dni po prejemu poziva sproži sodni postopek ureditve meje. Pri tem ga je tudi opozoril na posledice, če v postavljenem roku ne bo sprožil sodnega postopka. Ker tožnik v postavljenem roku takšnega postopka ni sprožil, kar je razvidno iz dopisa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 15. 10. 2008, se po določbi petega odstavka 29. člena ZENDMPE šteje, da soglaša s potekom meje, kot je bila označena na mejni obravnavi. Na podlagi navedene zakonske fikcije o tožnikovem soglasju o sporni meji, je upravni organ nadaljeval s postopkom, v katerem je ugotovil potek meje na podlagi katastrskih podatkov. Ob ugotovitvi, da je odločba geodetskega organa pravilna in zakonita, je tožena stranka tudi zavrnila tožnikove pritožbene ugovore. Glede odstranitve prvotnega mejnega kamna med parc. št. 690/2 in 742 navaja, da je geodet izhajal iz podatkov zemljiškega katastra, zato za sam potek meje znamenja niso odločilnega pomena. Geodet je namreč prenesel podatke iz zemljiškega katastra v naravo, kar pomeni, da je meja v naravi takšna, kot je v zemljiškem katastru. V upravnem postopku se namreč ugotavlja potek meje zgolj na podlagi katastrskih podatkov, drugačen potek meje pa je mogoče dokazovati le v sodnem postopku. Glede izpodbijanja soglasja solastnice parc. št. 690/2 F. F. pa tožnik ne izkazuje pravnega interesa.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne more strinjati z izpodbijano odločbo Geodetske uprave, saj v postopku ni bilo upoštevano, da je že v letu 2002 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu plačal predujem za izvedenca geodetske stroke za sodno določitev iste sporne meje med parcelnimi številkami št. 690/2 in 742, k.o. ... Kljub plačilu predujma Okrajno sodišče ni sledilo sklepu Višjega sodišča v Mariboru z dne 27. 11. 2001, ki je prvostopnemu sodišču naložilo, da mora v novem postopku razjasniti vse vplivne okoliščine za ugotovitev pogojev za določitev meje. Okrajno sodišče je nato dne 22. 3. 2006 izdalo sklep opr. št. N 21/2005, s katerim pa je grobo poseglo v tožnikove ustavne pravice in pravico do mirnega uživanja posesti. S takšnimi protipravnimi posegi je nadaljevala Območna geodetska uprava Slovenj Gradec, ki v izdani odločbi ni upoštevala izjave solastnika parc. št. 690/2. Navedene kršitve pa predstavljajo tudi kršitev ustavnih pravic, ki jih zaradi morebitne kasnejše ustavne pritožbe tožnik uveljavlja že v tem postopku. Predlaga, da sodišče odpravi odločbo Geodetske uprave Slovenj Gradec ter ugotovi, da ima pravico do ureditve pravične medsosedske meje. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

G.G., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da meja med njegovo in tožnikovo parcelo ni sporna, vendar je prišlo do nemogoče situacije, ko tožnikove pritožbe zadržujejo in onemogočajo ureditev etažne lastnine. Predlaga, da sodišče čim prej odloči o zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za postopek ureditve meje in parcelacijo. Ta postopek sedaj ureja Zakon o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06, ZEN), ki pa v drugem odstavku 162. člena določa, da se geodetske storitve ter postopki urejanja in spreminjanja mej zemljiških parcel ter postopki evidentiranja podatkov o stavbah in delih stavb v kataster stavb in evidentiranje njihovih sprememb, ki so se začeli po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/2000 in spremembe, ZENDMPE) ter je ob uveljavitvi ZEN postopek v teku, se končajo po določbah ZENDMPE. Po podatkih spisa so se v obravnavanem primeru geodetske storitve opravljale že pred 24. 11. 2006, ko je stopil v veljavo ZEN, zato se glede na navedeno prehodno določbo, v tem primeru uporabljajo določbe ZENDMPE.

Po določbah ZENDMPE morajo biti za ureditev meje v upravnem postopku izpolnjeni naslednji pogoji: da zahtevo vloži upravičen predlagatelj, to je lastnik zemljišča ali po njegovem pooblastilu geodetsko podjetje (17. člen in 3. odst. 24. člena), da je zahtevi priložen elaborat ureditve meje, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje in ki vsebuje prikaz meje in zapisnik mejne obravnave (19. člen). Da so bili ti pogoji izpolnjeni je bilo v postopku ugotovljeno. Prav tako iz podatkov spisa, in sicer iz zapisnikov o ustni obravnavi izhaja, da so se z mejo, kot je bila označena na mejni obravnavi, strinjali vsi lastniki parcel, razen tožnika. Zato je tudi po presoji sodišča upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnika pozval, da v 30 dneh od vročitve poziva sproži sodni postopek za ureditev meje. Podlaga za tako postopanje upravnega organa je določba 29. člena ZENDMPE. Po navedeni določbi namreč upravni organ, če je tako kot v tem primeru, ko je tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostala sporna, pozove lastnika, ki se ne strinja z mejo, kot je bila označena na mejni obravnavi, da v 30 dneh od vročitve oz. prejema poziva sproži sodni postopek za ureditev meje in o tem obvesti geodetsko upravo ter priloži dokazilo o sprožitvi sodnega postopka. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik kljub pravilnemu pozivu v odrejenem roku ni sprožil sodnega postopka ureditve meje, je upravni organ, s tem ko je štel, da tožnik soglaša s potekom meje, kot je bila označena na podlagi mejne obravnave, pravilno uporabil določbo petega odstavka 29. člena ZENDMPE, ki za takšne primere določa zakonsko domnevo o podanem soglasju. To pa je ob ugotovitvi, da označena meja ne odstopa od katastrskih podatkov, zadostna podlaga za ureditev meje v upravnem postopku in za uporabo določbe 32. člena ZENDMPE.

Na drugačno odločitev v zadevi pa ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori. Listine, ki jih je tožnik priložil tožbi, se sicer nanašajo na sodni postopek določitve meje, ki pa ni bil sprožen na podlagi poziva geodetskega organa v zvezi z obravnavanim postopkom ureditve meje v okviru upravnega postopka. Glede na opravilne številke zadev gre očitno za postopek, ki je bil uveden 1993 leta ter je bila zadeva na podlagi sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 27. 11. 2001 vrnjena v ponoven postopek. Prav tako se v konkretnem primeru tožnik ne more uspešno sklicevati na kršitev ustavnih pravic (navedenega ugovora niti ni konkretiziral z navedbo, v katero ustavno pravico bi mu naj bilo poseženo), saj v postopku ni izkoristil pravice, ki mu jo daje 29. člen ZENDMPE, torej da v sodnem postopku doseže določitev zanj sporne meje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.