Jedro

Sodišče uredi sporno mejo primarno na podlagi močnejše pravice (I. odst. 136. člena ZNP) in šele kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani, se meja uredi po zadnji mirni posesti (3. odst. 136. člena ZNP) oziroma, če se tudi zadnja mirna posest ne da ugotoviti, pride v upoštev razdelitev sporne površine po pravični oceni sodišča (4. odst. 136. člena ZNP). Sodišče mora pri izdaji sklepa o ureditvi meje upoštevati določbo 2. odst. 138. člena ZNP in pri tem ne le natančno opisati določeno mejo, temveč tudi navesti ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora.

Izrek

I. Pritožbi predlagatelja zoper sklep, opr. št. N 46/94 z dne 8. 9. 1998 se u g o d i in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in ponovno odločanje.

II. Pritožbama nasprotnih udeležencev zoper sklep opr.št. N 46/94 z dne 2. 12. 1998 ter zoper sklep opr. št. N 46/94 z dne 18. 3. 1999 se u g o d i in se izpodbijana sklepa r a z v e l j a v i t a ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

I. Z izpodbijanim sklepom, opr. št. N 46/94 z dne 8. 9. 1998 je prvostopno sodišče uredilo mejo med predlagateljema in nasprotnimi udeleženci. V postopku ugotavljanja sporne meje je opravilo ogled na kraju samem in na podlagi ogleda določilo mejo v skladu s 136. členom Zakona o nepravdnem postopku po zadnji mirni posesti.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča sta se pritožila predlagatelja in v pravočasni pritožbi navajala, da se na kraju samem z nasprotnimi udeleženci niso mogli sporazumeti in da predlagatelja na ureditev meje po uživanju meje nista pristala, sodišče pa tudi v nadaljevanju postopka ni presojalo ali je močnejša pravica dokazana ali ne in tudi ni ocenilo in ne ugotovilo sporni mejni prostor, četudi sta predlagatelja tudi na samem naroku izrecno navedla, da vztrajata, da sodišče uredi mejo po močnejši pravici, s tem, ko sta laično izjavila, da vztrajata pri tem, da sta lastnika zemljišča v izmerah kot sta ga kupila.Če je sodišče zaključilo, da meja ni urejena, bi moralo po oceni predlagateljev izvesti postopek skladno z določili Zakona o nepravdnem postopku in najprej pristopiti k urejanju meje na podlagi močnejše pravice pri čemer bi sodišče moralo oceniti vrednost spornega mejnega prostora in če bi ugotovilo, da močnejša pravica ni dokazana, bi lahko sodišče uredilo mejo po zadnji mirni posesti, pri čemer pa bi moralo upoštevati dobrovernost posesti, ki pa jo po mnenju predlagateljev za nasprotne udeležence ni mogoče ugotoviti, saj so ti ves čas vedeli, da posegajo preko meje v zemljišče, last predlagateljev.

Na takšno pritožbo so obrazloženo odgovorili nasprotni udeleženci, ki se pritožbi predlagateljev čudijo, saj niti iz navedb predlagateljev na kraju samem, niti iz njihove pritožbe ne izhaja, da meja, kakor jo je na kraju samem ugotovilo sodišče in jo tudi obeležilo z mejnimi znamenji, ni taka, kot jo dejansko priznavata obe stranki le, da je brez sodnega posredovanja ni bilo mogoče ugotoviti. Dejstvo je, da je predlagajoča stranka ves čas vztrajala pri tem, da meja ni urejena, medtem ko je nasprotna stranka ves čas trdila, da spora glede meje ni. Sodišče je na kraju samem izpeljalo postopek, izvedlo relevantne dokaze in ugotovilo, kar so pravzaprav ponudile na naroku že same stranke, zato je po oceni nasprotnih udeležencev pravilna odločitev prvostopnega sodišča in so vsi pritožbeni ugovori predlagajoče stranke, ki priznava, da je bilo dejansko stanje glede poteka meje uživanja nepremičnin pravilno ugotovljeno in v zvezi s tem ne ponuja nobenega novega dokaza popolnoma neutemeljeni. Glede na navedeno predlaga, da sodišče pritožbo predlagateljev zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Z izpodbijanim sklepom, opr. št. N 46/94 z dne 2. 12. 1998 je prvostopno sodišče odločalo o stroških predmetnega nepravdnega postopka, pri čemer je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, v nadaljevanju pa, da znašajo skupni stroški postopka 85.901,00 SIT in da polovico teh stroškov nosita predlagatelja v višini 42.950,50 SIT in drugo polovico nasprotni stranki in sicer, K. Jože do 1/3 v znesku 14.316,50 SIT in Z. I. in L. do 2/3 v znesku 28.634,00 SIT. Pri tem je prvostopno sodišče citiralo določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in skladno s 35. členom ZNP ugotavljalo,da trpi vsak udeleženec svoje stroške postopka, razen če zakon ne določa drugače, po 136. členu ZNP pa skupne stroške trpijo udeleženci praviloma v razmerju svojih meja, pri čemer lahko, kot to ugotavlja prvostopno sodišče, sodišče odloči o stroških postopka tudi drugače. Na podlagi navedenega je sodišče odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, glede skupnih pa v zgoraj navedenem razmerju. Sodišče ni ugotovilo krivde posameznega udeleženca za nastanek spora, hkrati pa je prvostopno sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom predlagajočo stranko oprostilo plačila taks. Glede plačila stroškov za izvedenca pa sodišče ugotavlja, da v skladu s sprejetim sklepom te stroške nosijo nasprotne stranke, zato sodišče po predlogu za oprostitev plačila stroškov izvedenca ni odločalo.

Zoper ta sklep sta se pritožila nasprotna udeleženca Z. Ivan in Leopoldina. Pri tem navajata, da je nastale stroške povzročila predlagajoča stranka. Predlagajoča stranka je bila s sedaj izpodbijanim sklepom tudi oproščena plačila sodnih taks, medtem ko je mogoče ugotoviti, da se bavi s kmetijstvom, s priložnostnimi deli, da ima 10 glav živine, 2 traktorja in da ima v najemu kmetijo v velikosti 20 ha. Razen tega je predlagatelj zgradil tudi novo hišo,novo gospodarsko poslopje, nabavil živino, oddaja mleko, zraven tega pa gradi še novo hišo hčeri, tako da živi na dobrih nogah.

Iniciator tega postopka pa sta bila v celoti predlagatelja. Dejstvo, da ni pustil opraviti meritve, je laž, nastale stroške pa bo plačal tedaj, ko mu bosta predlagatelja poravnala vse stroške, to so stroške odvetnika ter osebno njegove stroške. Pri svojih 83 letih in ženinih 86 letih pravi, da nima potrebe po tuji zemlji, kar je podedoval od staršev, pa bi rad zapustil sinovoma, ne pa predlagatelju. Mejno znamenje v točki B je brez potrebe, saj obstaja mejno znamenje A in C, kolovozna pot pa je bila vedno meja med parcelama. Tudi sam pravi, da je socialni problem, da ima s strani občine priznano delovno pomoč, ker sta z ženo oba nepokretna in prosi za oprostitev plačila nastalih stroškov, saj jih sam ni povzročil. Z izpodbijanim sklepom, opr. št. N 46/94 z dne 18. 3. 1999 pa je prvostopno sodišče sklenilo, da nasprotno stranko ne oprosti plačila stroškov postopka.Pri tem sodišče ugotavlja, da nasprotna stranka v tem postopku ni bila zavezana za plačilo sodnih taks in prav tako tudi ne na plačilo predujma za stroške izvedenca zato ni moglo odločati o oprostitvi plačila teh stroškov.

Zoper takšno odločitev se je pritožil nasprotni udeleženec Z. I. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da postopka ni sprožil on ampak predlagatelja, ki sta mu povzročila za 55.000,00 SIT samo odvetniških stroškov, razen tega pa dodatno zamejničenje za njih ni bilo potrebno, saj s tem zamejničenjem ni nič izgubil niti pridobil, sodišče pa je zahtevalo, da mora imeti odvetnika, čeprav je nepravdni postopek. Ostalih stroškov sodišča ne bo poravnal, ker jih ni povzročil, ampak naj jih plača tisti, ki je vložil ta predlog.

Pritožbe so utemeljene.

I. Materialnopravno izhodišče za odločanje o predmetni zadevi je 136. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki v I. odstavku določa, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Ta člen vsebuje materialnopravna pravila, po katerih sodišče odloča v mejnem sporu.

Pri tem je potrebno poudariti, da primarno pride v poštev ureditev meje na podlagi dokaza močnejše pravice (do lastninske pravice ali domnevne lastnine).

Na podlagi dokaza močnejše pravice bo sodišče v nepravdnem postopku uredilo mejo (2. odst. 136. člena ZNP): 1. kadar stranka zatrjuje in dokaže takšno pravico v nasprotnem delu zemljišča in 2. kadar vrednost sporne površine ne presega vrednosti, do katere lahko v pravdnem postopku odloča sodnik posameznik. Če je vrednost sporne površine večja, se v razmerju na podlagi močnejše pravice lahko odloča v nepravdnem postopku samo, če se s tem strinjata oba prizadeta udeleženca.

Na podlagi navedenega je tako ugotoviti, da se meja uredi po zadnji mirni posesti le subsidiarno (3. odst. 136. člena ZNP), torej kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani. Šele takrat sodišče ugotavlja položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je ta postala sporna, pri čemer mora upoštevati tudi dobrovernost posesti. In šele kot zadnja možnost za reševanje mejnih sporov v nepravdnem postopku, to je kadar se zadnja mirna posest ne da ugotoviti, pride v poštev razdelitev sporne površine po pravični oceni sodišča (4. odst. 136. člena ZNP). Takrat sodišče upošteva vse okoliščine primera ter stanje v naravi (zlasti naravno konfiguracijo terena).

Upoštevaje pritožbene navedbe pa je ugotoviti, da navedenega materialnopravnega izhodišča,to je 136. člena ZNP prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo.

Na način, kot je odločalo prvostopno sodišče,to je po zadnji mirni posesti, odloča sodišče šele tedaj, ko dokaz močnejše pravice v nepravdnem postopku ni bil dopusten oziroma če dokaz močnejše pravice ni uspel nobenemu izmed udeležencev.

Tako moramo pri mejnem sporu razločevati dve situaciji: 1. ko je vrednost sporne mejne površine manjša in 2. ko je ta večja.

Po obstoječih pozitivnih ureditvah so merila za ločitev večje od manjše vrednosti tri: - malotni spor, - sodnik posameznik in - konkretno določen znesek.

Če vrednost spornega mejnega sveta ni večja, se mora nepravdni sodnik predvsem ukvarjati in če tako kažejo dokazi, tudi odločiti o močnejši pravici in je takšna odločitev mogoča le v nepravdnem postopku. Če je vrednost večja, mora in sme sodnik močnejšo pravico raziskovati in po njej morebiti tudi odločiti - če je dokaz uspel - le, če obe stranki soglašata z ugotavljanjem močnejše pravice v nespornem postopku. Če ne soglašata s tem, mora sodnik mejo vseeno urediti, bodisi po zadnji mirni posesti, ali pa v skrajnem primeru - po pravični oceni. Vendar pa je v takem primeru odločitev nepravdnega sodnika le začasna, saj lahko vsak od udeležencev uveljavlja svojo močnejšo pravico v pravdi, ki jo mora sprožiti najkasneje v 3 mesecih od pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje oz. odločitve sodišča druge stopnje iz katere je postal sklep sodišča prve stopnje pravnomočen.

Navedeno pravzaprav pomeni, da v primerih urejanja meje v nepravdnem postopku ob dovoljenem dokazu močnejše pravice pomeni sodna odločitev končno in definitivno stanje, ker se to stanje v pravdi ne more več spremeniti, čeprav je bila meja urejena tudi po kakem drugem od v upoštev prihajajočih meril. Pri mejnem sporu gre v bistvu za spore o lastnini nepremičnin. Zato sta meja in lastninska pravica tesno povezani. Pri mejnem sporu gre za eno izmed oblik uveljavljanja in stopnjo varstva lastninske pravice. Prizadetim strankam mora biti zato prepuščeno, katero obliko sodnega varstva lastninske pravice bo izbrala. To pomeni, da bo lahko sprožila bodisi sodni nepravdni postopek zaradi ureditve meje bodisi lastninsko tožbo.

Pri mejnem sporu ni v ospredju vprašanje pridobitve zemljišča, marveč vprašanje meje, kje je prvotno potekala,ali zakaj se je premaknila.

Upoštevaje zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče in pa pritožbene navedbe predlagateljev je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v dopolnitev dokaznega postopka (tč. 3 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 -27/90 in RS, št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe I. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi z 37. členom ZNP in 381. členom ter 370. člen ZPP/77) v smislu I. odst. 136. člena ZNP in hkrati v ponovno odločanje, saj prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu obrazlaga zgolj svojo odločitev v zvezi z določitvijo meje po zadnji mirni posesti, medtem ko razlogov o tem, zakaj sodišče meje ni uredilo na podlagi močnejše pravice izpodbijani sklep ne vsebuje, prav tako, pa je ugotoviti, da izpodbijani sklep ne vsebuje podatkov zahtevnih po 2. odst. 138. člena ZNP, to je, poleg natančno opisane določene meje tudi, vrednost spornega mejnega prostora.

II.

Ker je bilo potrebno razveljaviti zgoraj izpodbijani sklep, je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka - to je sklep opr. št. N 46/94 z dne 2.12.1998 in tudi v tem delu vrniti odločitev prvostopnemu sodišču (3. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi z 37. členom ZNP).

Prav tako pa je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za oprostitev plačila stroškov postopka, saj je prvostopno sodišče obstoja pogojev po 173. členu ZPP/77 v obravnavanem primeru ni ugotavljalo. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovilo, da nasprotni udeleženec ni bil zavezan k plačilu stroškov postopka, metem ko obstoja pogojev niti ni ugotavljalo niti ugotovilo. Poleg navedenega pa je ugotoviti tudi, da je nasprotni udeleženec nedvomno zavezanec za plačilo stroškov taks za pritožbe in tako ugotovitev prvostopnega sodišča, v tem delu ni pravilna. K plačilu taks je namreč primarno zavezana stranka, ki dejanje opravi, takrat, ko ga opravi. Zaradi navedenega je bilo tako potrebno tudi sklep razveljaviti in zadevo tudi v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (tč. 3 380. člena ZPP/77 v zvezi z 381. členom ZPP/77 in 37. členom ZNP ter 370. členom ZPP/77).

Pritožbeni stroških obeh pravdnih strank se pridržijo za končno odločbo upoštevaje določbo 166. člena ZPP/77 v zvezi z 37. členom ZNP.