8. 3. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Nina Sretenović, Ljubljana, ki jo zastopa Tomaž Toldi, odvetnik v Ljubljani, na seji 8. marca 2022

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 52/2021 z dne 3. 3. 2021 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 1618/2020 z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 3232/2019 z dne 6. 10. 2020 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Izvršilno sodišče je na predlog pritožnice (upnice v izvršilnem postopku) dovolilo izvršbo za izterjavo zapadlih preživninskih terjatev za obdobje od septembra 2012 do avgusta 2019. Kasneje je ugodilo ugovoru dolžnice, sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo delno zavrglo (kolikor je bilo o izterjavi preživnine za del tega obdobja že pravnomočno odločeno), delno pa ga je zavrnilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Odločitev o delni zavrnitvi predloga za izvršbo je sprejelo na podlagi stališča, da je izvršilni naslov ugasnil, ker se upnica v šolskem letu 2016/17 ni več redno šolala. Zgolj dva opravljena izpita v šolskem letu po presoji sodišča ne pomenita kontinuiranega izpolnjevanja šolskih obveznosti, upnica pa ni zatrjevala zdravstvenih težav ali drugih upravičenih razlogov, ki bi ji v tem obdobju preprečevali šolanje. Višje sodišče je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sklep izvršilnega sodišča. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Polnoletna pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da od matere izterjuje plačilo preživnine za obdobje, ko se je redno šolala (čeprav je izpite zaradi zdravstvenih težav psihološke narave opravljala z določenim časovnim zamikom), a še ni dopolnila 26 let. Zatrjuje kršitve 14., 21., 22., 23., 34., 50., 56. in 57. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta odločili, ne oziraje se na njeno psihično bolezen, ki ji je oteževala, omejevala in preprečevala učenje in s katero se spopada še danes. Trdi, da bi moralo sodišče razpisati glavno obravnavo in zaslišati stranke; če bi sodišče ta dokaz izvedlo, bi zaslišana pritožnica lahko potrdila, da njene psihološke težave še vedno obstajajo in so razlog, da je šolske obveznosti opravila z zamikom. Meni, da je dolžnost sodišč raziskati dejansko stanje in ugotoviti vsa pomembna dejstva, ki so zaradi občutljive narave konkretnega primera toliko bolj očitna. Pritožnica pogreša tudi razloge za neizvedbo dokaza z zaslišanjem strank. Sodišču očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo in posledično napačen in nepopoln zaključek, da zdravstvenih težav oziroma drugih razlogov za nezmožnost rednega šolanja ni konkretno zatrjevala. Ob siceršnji seznanjenosti sodišča z njenimi zdravstvenimi težavami pritožnica meni, da zgolj pavšalen zaključek, da je dejansko stanje pojasnjeno, ne zadošča. Meni, da ji je bila kršena pravica do izjave v postopku, posledično pa pravica do sodnega varstva, pravica do enakosti pred zakonom in pravica do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v pravdnem postopku iz 21. člena Ustave. Sodišče bi moralo, tako pritožnica, po principu pozitivne diskriminacije različno obravnavati primere, ko je stranka duševni bolnik, in primere, ko gre za zdravo osebo, ki je sposobna racionalno skrbeti in zastopati svoje interese v postopku. Pritožnica meni, da takšne obravnave ni bila deležna, in dodaja, da je takšno postopanje sodišč nezadostno in neprimerno tudi v luči Evropskega sodišča za človekove pravice, ki v zvezi z zmanjšano psihično sposobnostjo strank še posebej poudarja dolžnost natančne in celovite obravnave takšnih primerov. Posebno pozornost pri odločanju o pravnem standardu rednega šolanja bi sodišči v obravnavanem primeru morali nameniti tudi z vidika pravice do izobrazbe in šolanja, pravice do socialne varnosti in z vidika pravic otrok. S stališčem, da dva opravljena izpita v enem študijskem letu in en izpit v naslednjem študijskem letu ne pomenijo kontinuiranega izpolnjevanja šolskih obveznosti, naj bi sodišči kršili tudi njeno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Z nepriznanjem preživninske pravice naj bi ji bila odvzeta varnost finančne brezskrbnosti "otroka". Zaradi neskrbi lastne matere se je pritožnica ob svoji psihični bolezni morala ukvarjati še s finančnimi problemi, kar ji je prav tako onemogočalo pravočasno izpolnjevanje študijskih obveznosti. Pritožnica trdi, da bi sodišči pri presoji pojma redno šolanje morali upoštevati tudi njeno zdravstveno stanje.

3.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), temveč tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Ustavno sodišče je v dosedanji presoji sprejelo stališče, da je treba v pravnih sredstvih v postopku pred sodišči uveljavljati prav tiste kršitve človekovih pravic, ki jih pritožnik nato uveljavlja v ustavni pritožbi. Smisel zahteve po materialnem izčrpanju je v tem, "da se sodiščem […] omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, do katerih je v tem postopku prišlo, in šele če sodišča sama ne odpravijo kršitev človekovih pravic, je utemeljen poseg Ustavnega sodišča.[1] Vztrajanje pri stališču, da morajo stranke sodnih postopkov domnevne kršitve vseh (ne le procesnih) človekovih pravic poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči, zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj, kar zagotavlja učinkovito varstvo človekovih pravic, hkrati pa ustreza položaju Ustavnega sodišča in njegovemu razmerju do rednih sodišč (načelo subsidiarnosti).[2]

4.Pritožnica v ustavni pritožbi trdi, da sodišči pri odločitvi nista upoštevali njene psihične bolezni, ki ji je oteževala, omejevala in preprečevala učenje oziroma redno opravljanje izpitov. Konkretno pritožnica sodišču očita, da ni razpisalo naroka in jo zaslišalo glede trajanja njene bolezni, da ni argumentirano zavrnilo dokaznega predloga za njeno zaslišanje, da je bilo materialno procesno vodstvo pomanjkljivo in da je posledično prišlo do napačnega in nepopolnega zaključka, da pritožnica zdravstvenih težav oziroma drugih razlogov za nezmožnost rednega šolanja ni konkretno zatrjevala, da ji kot duševni bolnici v postopku ni omogočilo enakopravne udeležbe in ni zagotovilo spoštovanja njene osebnosti in dostojanstva ter da pri sprejetju stališča, da dva opravljena izpita v enem študijskem letu in en izpit v naslednjem študijskem letu ne pomenijo kontinuiranega izpolnjevanja šolskih obveznosti, ni upoštevalo njenega zdravstvenega stanja. Teh očitkov pritožnica v predlogu za dopustitev revizije ni uveljavila, zato so ostali materialno neizčrpani in v postopku z ustavno pritožbo niso dopustni. V predlogu za dopustitev revizije je pritožnica Vrhovnemu sodišču zastavila šest vprašanj glede razlage 183. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19 – v nadaljevanju DZ) v zvezi s pravico polnoletnega otroka, ki se redno šola, do preživnine, vendar nobeno izmed vprašanj ne naslavlja vpliva zdravstvenih težav šolajočega na redno izpolnjevanje učnih obveznosti in razlago pravnega standarda rednega šolanja.

5.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zavrgel, ker pravna sredstva niso izčrpana.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71).

[2]Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 505.