Jedro

Neizpolnitev obveznosti, določene v pogojni obsodbi, ima lahko za posledico preklic pogojne obsodbe, z morebitno spremembo pogojne obsodbe pa se ne odpravi odločba o odvzemu premoženjske koristi; ne glede na izid postopka za preklic pogojne obsodbe je namreč sodišče dolžno po uradni dolžnosti odvzem premoženjske koristi tudi izvršiti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je B.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po 2. in 3. odstavku 254. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plača premoženjsko korist v znesku 6.205.057 SIT. Po 1. odstavku 96. člena KZ je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati premoženjsko korist v enakem znesku. Poleg tega mu je naložilo tudi plačilo dela stroškov kazenskega postopka ter povprečnino 60.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da je obsojenec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da uveljavljane kršitve zakona niso podane. Izrek sodbe po 1. odstavku 96. člena KZ nalaga obdolžencu dolžnost plačila premoženjske koristi, po 3. odstavku 50. člena KZ, ki ga sicer ne citira, pa določa nadaljnji pogoj, da pogojna obsodba ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe plača premoženjsko korist. Tako ne drži zatrjevanje v zahtevi, da je bilo obdolžencu naloženo dvakratno plačilo premoženjske koristi. Vse ostale navedbe v zahtevi se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje po 96. členu KZ obsojencu izreklo odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem in mu hkrati v pogojni obsodbi določilo še poseben pogoj, da mora ta znesek plačati v roku dveh let, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Takšna odločitev naj bi bila v nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), saj po njihovem mnenju ni mogoče obsojencu naložiti plačila enakih zneskov dvakrat. Napačne odločitve prvostopenjske sodbe tudi ne more sanirati razlaga drugostopenjskega sodišča, s katero je to zavrnilo (enake) pritožbene navedbe zagovornikov.

Odvzem premoženjske koristi je poseben ukrep, s katerim sodišče storilcu kaznivega dejanja (ali drugemu prejemniku koristi) odvzame premoženjsko korist, ki jo je pridobil protipravno, to je s kaznivim dejanjem ali zaradi njega; ukrep je obvezen. Zakon določa tri načine odvzema premoženjske koristi: 1., odvzem denarja, dragocenosti in vsake druge premoženjske koristi, 2., odvzem premoženja, ki ustreza premoženjski koristi in 3., če premoženjske koristi ni mogoče odvzeti na nobenega od navedenih načinov, se storilcu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi (95. in 96. člen KZ).

Pogojna obsodba je kazenska sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče storilcu kaznivega dejanja izreče namesto kazni, pod pogoji, ki jih določa zakon (51. člen KZ). Splošen in hkrati obvezen pogoj je, da storilec ne bo storil novega kaznivega dejanja, sodišče pa sme storilcu naložiti še tri dodatne pogoje oziroma obveznosti: 1., vrnitev premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, 2., povrnitev škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem in 3., izpolnitev druge, v kazenskopravnih določbah predvidene obveznosti (3. odstavek 50. člena KZ).

Naložitev posebne obveznosti v pogojni obsodbi pomeni zaostritev pogojne obsodbe. Pod pretnjo preklica pogojne obsodbe sodišče storilca prisili, da v določenem roku sam izpolni takšno obveznost, v konkretnem primeru, povrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Morebitna neizpolnitev takšne obveznosti lahko privede do spremembe pogojne obsodbe na način, določen v 54. členu KZ (preklic pogojne obsodbe, odpustitev posebnega pogoja, podaljšanje roka za izpolnitev posebne obveznosti ali nadomestitev z drugo obveznostjo). Razloge za neizpolnitev obveznosti sodišče ugotavlja v posebnem postopku (506. člen ZKP). Z morebitno spremembo pogojne obsodbe v tem postopku se ne odpravi odločba o odvzemu premoženjske koristi; ne glede na izid postopka za preklic pogojne obsodbe je namreč sodišče dolžno po uradni dolžnosti odvzem premoženjske koristi tudi izvršiti.

Uporaba določb o odvzemu premoženjske koristi v navedenem smislu torej ne pomeni obveznost dvojnega plačila, kot zmotno navajajo vložniki zahteve. V tem smislu je vsebino in pomen izreka prvostopenjske sodbe pravilno pojasnilo tudi sodišče druge stopnje, ki je kot neutemeljene zavrnilo vsebinsko enake pritožbene navedbe zagovornikov. Zato za kršitev Zakona o kazenskem postopku v obravnavanem primeru ne gre, pri čemer zagovorniki niti ne pojasnijo, katere njegove konkretne določbe naj bi bile kršene.

Vložniki zahteve uveljavljajo tudi kršitev kazenskega zakona, ker naj bi obsojenec z opisanim ravnanjem ne storil kaznivega dejanja davčne zatajitve po 254. členu KZ. Objektivno dejstvo, da zahtevanih listin ni predložil pristojnemu organu, po njihovem mnenju ne izpolnjuje drugega pogoja za sankcioniranje njegovega ravnanja, to je namero, da stori kaznivo dejanje.

S takšnimi navedbami zagovorniki v ničemer ne utemeljijo kršitve kazenskega zakona, na katero se posplošeno sklicujejo, temveč smiselno in v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi - točneje, vprašanje obsojenčeve krivde oziroma nedokazanosti voljne sestavine njegovega naklepa. Ta je bil v pravnomočni sodbi ugotovljen in tudi obrazložen. Zato tudi v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče pritrditi.

Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.