Jedro

V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/138, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 18. 3. 2024 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 15. 5. 2024 se zavrne in se sklep potrdi.

III.Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnika sta s toženko 22. 10. 2007 sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu CHF št. 000 ter neposredno izvršljiv notarski zapis SV 1119/2007 z dne 22.10.2007 o ustanovitvi hipoteke. S tožbo z dne 27. 2. 2024 sta zahtevala, da se ugotovi ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa, vrnitev preplačanega zneska v višini 17.482,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih plačil in ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke ter njen izbris.

2.Tožnika sta 4. 3. 2024 vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega postopka, toženki pa prepove, da razpolaga s terjatvami po kreditni pogodbi, notarskem zapisu in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavlja kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev pod grožnjo denarne kazni v višini 50.000 EUR.

3.V sklepu z 18. 3. 2024 je sodišče prve stopnje predlogu tožnikov delno ugodilo in z izdano začasno odredbo začasno zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa pravnega posla o ustanovitvi hipoteke do pravnomočnega končanja tega postopka. V ostalem - glede prepovedi razpolaganja s terjatvijo, izterjave in poplačila ter izreka denarne kazni - je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zoper zavrnilni del tega sklepa sta tožnika vložila pritožbo, toženka pa ugovor zoper ugodilni del izreka.

V sklepu s 15. 5. 2024 je sodišče prve stopnje ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo in odločilo, da so stroški v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški.

O pritožbi tožnikov zoper sklep z 18. 3. 2024

4.Zoper zavrnilni del sklepa z 18. 3. 2024 se pritožujeta tožnika iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (URS) ter pravice do enakega varstva v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS.

5.Tožnika navajata, da ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi, zato mora vsebovati dejanje, ki se dolžniku nalaga in sredstvo izvršbe, s katerim se bo začasna odredba realizirala. Pri nenadomestnih nedenarnih obveznostih je to denarna kazen (227. v zvezi s 226. členom ZIZ). Tožnika sta med drugim predlagala izrek prepovedi razpolaganja s terjatvami, prepoved njihove izterjave v izvršilnem postopku in kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev na podlagi pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, in katerih učinkovanje je bilo začasno zadržano do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka, kot tudi, da se toženki izreče denarna kazen v primeru kršitve navedenih prepovedi. Gre torej za opustitev. V primeru takšne začasne odredbe pa mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer njene kršitve, razlogi za zavrnitev tega dela predloga za izdajo začasne odredbe pa so zmotni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022 in drugi).

6.Če tožnika ne bi predlagala ustreznega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je bilo predlogu ugodeno, ker zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja, skladno z določilom, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Toženka bi zoper tožnika lahko predlagala izvršbo in bi se tožnika lahko upirala le z ugovorom v izvršilnem postopku, zoper toženko pa ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave terjatev v izvršilnem postopku, če toženka ne bi spoštovala začasne odredbe v delu, kjer je sodišče predlogu ugodilo. Takšno zavarovanje ima za tožnika placebo učinek in je brez smisla, je neučinkovito ter v nasprotju z zakonskim namenom. Toženka bi lahko predlagala izvršbo, vložitev ugovora tožnikov bi bila brez suspenzivnega učinka in bi toženka lahko takoj dosegla blokado sredstev na bančnih računih tožnikov, lahko bi bil opravljen tudi rubež nepremičnin, z vsem tem pa bi prišlo do izvotlitve samega namena začasne odredbe. O teh vprašanjih obstaja že dolgo časa ustaljena sodna praksa in cela vrsta zapisov v pravni literaturi.

7.Tožnika predlagata spremembo sklepa tako, da se predlogu za začasno odredbo ugodi tudi v izpodbijanem delu ter povrnitev pritožbenih stroškov.

8.5. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

9.6. Pritožba ni utemeljena.

10.7. V skladu z določbo 273. člena ZIZ izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Če predlagatelj predlaga katero od začasnih odredb, ki v zakonu niso naštete, mora sodišče opraviti še preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, ki naj se doseže z njeno izdajo.

11.8. Ob tem preizkusu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe, zato dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjavo v izvršilnem postopku ali uveljavljanjem kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno1. Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe namreč učinkuje na zapadlost terjatve, kar zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen tudi pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS s 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C 287/22 s 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. Zaradi začasnega zadržanja učinkovanja kreditne pogodbe obroki kredita od izdaje začasne odredbe ne zapadejo v plačilo in jih tožnici ni treba plačevati, že iz tega razloga pa tudi toženka začasno ne more ničesar izterjevati, niti s temi terjatvami ne more razpolagati.

12.9. Če bi toženka vendarle razpolagala s terjatvami ali bi jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le URS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba) poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožnica že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne procesne varovalke, predvsem možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom in jo ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke. Tako stališče je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi2, pritožbeni očitki o neučinkovitosti izdane začasne odredbe in o izvotlitvi njenega namena pa so neutemeljeni. Tožnika bi tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi in bi toženka vseeno predlagala izvršbo, morala vložiti ugovor in bi bil njun položaj povsem enak položaju, kakršen je v tem trenutku z izdano začasno odredbo.

13.10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnika v primeru, če toženka ne bi spoštovala že izdane začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe, ne bi mogla doseči prisilne izvršitve te začasne odredbe zaradi zavrnitve predloga za izrek denarne kazni kot sredstva izvršbe. Pritožnika prezreta, da se sredstvo izvršbe (denarna kazen) predlaga le za primer kršitve prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, ne pa tudi v zavarovanje začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe. Ker je sodišče tudi v postopku zavarovanja vezano na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), so očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepopolni odločitvi glede sredstva izvršbe neutemeljeni. Sklepa VSL I Cp 585/2023 in VSC I Cp 88/2022, ki ju izpostavlja pritožba, pa ne obravnavata problematike začasnih odredb v zvezi s CHF krediti.

14.11. Ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve je doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe3, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnilo. Ker v tem delu sklep tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

15.12. Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo v skladu s 165. členom ZPP.

O pritožbi toženke zoper sklep s 15. 5. 2024

16.13. Zoper sklep s 15. 5. 2024 se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

17.Toženka navaja, da je regulacijska začasna odredba dopustna le v izjemnih, nujnih primerih, tožnika pa pogojev zanjo nista izkazala. Tožnika in sodišče se primarno opirajo na sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 in menijo, da načelo primarnosti in dolžnost skladne razlage utemeljujejo mehansko aplikacijo sodbe na slovenske spore, kar pa ne drži. Direktiva Sveta 93/13/EGS s 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) ne velja neposredno, zavezujoča je glede cilja, izbiro metod in oblike pa prepušča nacionalnim organom. Načelo skladne razlage ima omejitve, ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Slovenska zakonodaja in sodna praksa že ustrezno naslavljata vprašanja, ki jih SEU šteje kot relevantna za zagotovitev polnega učinka Direktive in vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. ZPP za razliko od poljske ureditve za naknadne spremembe tožbe pozna institut privilegirane spremembe tožbe, kar je sodišče zanemarilo. Tudi sicer konkretne okoliščine zadeve ne utemeljujejo realne možnosti, da bi tožnika morala vložiti novo tožbo in bo morebitne spremembe zahtevka glede na povprečno trajanje sodnega postopka mogoče nasloviti s spremembo tožbe, zato standard nujnosti ni izpolnjen.

18.Sodišče je zavzelo stališče, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala preplačilo kredita. Sklicuje se na 52. točko sodbe SEU, iz katere naj bi izhajalo, da je za presojo relevantna le višina glavnice oziroma znesek, ki sta ga tožnika prejela. Taka interpretacija presega besedilo sodbe in nacionalno pravo razlaga contra legem. SEU ne omenja glavnice tako, da bi sodišču nalagalo, da naj obresti enostavno prezre. Tožnika sta se s kreditno pogodbo zavezala plačati tudi obresti. Na podlagi amortizacijskega načrta sta vedela, da bosta za kredit do 29. 2. 2024 plačala 28.360,26 CHF obresti, kar sodišče ignorira in ne upošteva, da znesek nezapadle glavnice znaša še 67.000 CHF. Znesek plačil tožnikov na podlagi glavnice tako ni presegel prejetega kredita in tega tožnika nista niti z verjetnostjo izkazala. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da sta tožnika upravičena do brezplačne uporabe tujega denarja za obdobje 17 let, ki bi utemeljevala ignoriranje dela plačil na račun pogodbenih obresti. Pravne posledice ničnosti so jasne, nastopijo pravila vračanja, stranka, ki vrača denar, pa mora vrniti tudi obresti (193. člen OZ). Sodišče tega ne upošteva, obresti zanemari in ne upošteva, da ima toženka zoper tožnika terjatev, ki poleg vračila glavnice zajema tudi nadomestilo za uporabo tujega denarja. Stranka, ki vrača denar, mora plačati tudi obresti. Kakšne, je odvisno od različnih okoliščin. Tožnika o teh okoliščinah nista povedala ničesar. Sodišče nacionalno pravo aplicira contra legem, z mehansko in ekspanzivno interpretacijo izoliranega pasusa sodbe Sodišča EU ter povsem zanemari pogodbeno dogovorjene obresti oz. druge relevantne obresti, ki pridejo v poštev v primeru ugotovitve ničnosti na podlagi OZ. Postopanje sodišča predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Toženka je že v ugovoru izpostavila pomen nacionalnih pravil posledic ničnosti in nujnost presoje, ali je v kontekstu 87. člena OZ res z verjetnostjo izkazan domnevni kriterij preplačila kredita, do česar se je sodišče opredelilo le navidezno in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19.Toženka izpostavlja, da je mesečna obveznost tožnikov po kreditni pogodbi januarja 2024 znašala 795,58 EUR, njuni mesečni prihodki pa po njunih lastnih navedbah znašajo povprečno 2.349 EUR mesečno. Po plačilu kreditne obveznosti jima ostane torej več kot 1.500 EUR mesečno. Tožnika nista substancirala nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje družine, niti nista predložila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo vsaj s stopnjo verjetnosti mogoče zaključiti, da plačevanje kreditne obveznosti presega povsem običajno finančno breme inherentno dolgoročnim stanovanjskim kreditom in predstavlja dejansko nevarnost za lastno preživljanje tožnikov (zgolj pavšalno navržeta obstoj drugih življenjskih stroškov brez navedbe, koliko ti dejansko znašajo). Sodišče argumente toženke presliši, pri čemer pa morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe podani in concreto, ne pa samo na abstraktni življenjsko izkustveni in logični ravni. Kljub temu pravilu je sodišče ubralo argumentacijo nekakšnega splošnega vedenja in neutemeljeno ocenilo, da to zadošča za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki pa je omejena na nujne primere, potrebne za preprečitev težko nadomestljive škode. Sodišče ni pristojno, da na podlagi nekakšnega življenjskega občutka ali domnevnega splošnega vedenja ocenjuje, ali gre pri kreditnih obveznostih res za nekakšno grožnjo težko nadomestljive škode. Sodišče je s tem zagrešilo kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je z mehansko aplikacijo zadeve C-287/2022 neutemeljeno relativiziralo pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb in nacionalno pravo apliciralo contra legem. Po stališču sodišča za izdajo začasne odredbe zadoščajo dokazno nepodprte trditve o nevarnosti za preživljanje, kar pomeni, da regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša.

Pritožnica predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

14.Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

15.Pritožba ni utemeljena.

16.Tožnika sta izdajo začasne odredbe predlagala zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, kar ZIZ ureja v 272. členu. Sodišče izda začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-275/97 s 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti. Kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi mora biti v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

17.Obstoj prvega pogoja, z verjetnostjo izkazanega obstoja terjatve, niti ugovorno niti pritožbeno ni sporen. Zato je pritožbeno sodišče, tako kot že sodišče prve stopnje, presojalo le pogoje po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Ob tem pojasnjuje, da je predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pri presoji izključena, saj sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen ni v zavarovanju izvršitve obveznosti toženke v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.

18.Ustaljeno in enotno4 je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU). V primerjavi z nacionalnim pravom je prevladujoče oziroma primarno5 in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi URS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z zgoraj citiranim 272. členom ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU6.

19.SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe)7.

20.V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/138, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano in z mehanskim sklicevanjem na sodbo SEU, kot meni pritožba. Sodišče mora pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ, vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

21.Slediti tudi ni mogoče navedbam, da izdana začasna odredba ni nujna, ker slovenska zakonodaja in sodna praksa že ustrezno naslavljata vprašanja, ki jih SEU izpostavlja kot relevantna za zagotovitev polnega učinka Direktive 93/13 in za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Drži, da ZPP za naknadne spremembe tožbe pozna institut privilegirane spremembe tožbe (184. člen), vendar pa sodišče tega ni zanemarilo, kot neutemeljeno meni pritožba. Sodišče je v izpodbijanem sklepu izrecno pojasnilo, da skladno s sodbo SEU polnega učinka Direktive 93/13 ni mogoče doseči na način, da se od potrošnika zahteva nenehno dopolnjevanje tožbe za med postopkom plačane obroke oziroma celo vložitev nove tožbe za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Povedano drugače, varstvo je treba zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom (seveda ob izpolnitvi še drugih pogojev) začasno zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride9. Za nerelevantne se zato izkažejo pritožbene navedbe, da bo morebitne spremembe zahtevka mogoče nasloviti s spremembo tožbe v okviru tega postopka.

22.Pogoj težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je upoštevaje sodbo SEU treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe)10 To je po že pojasnjenem mogoče doseči le, če potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo11 Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek12 Položaj, v katerem se znajde potrošnik, ki mu to ni omogočeno, glede na ustaljeno sodno prakso že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.

23.Iz navedb tožnikov, ki so konkretne in dokazno podprte, izhaja, da sta prejela kredit v višini 100.656,68 EUR, do trenutka vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pa sta toženki plačala že 118.138,73 EUR, torej več, kot sta si izposodila. Višine teh zneskov toženka ne izpodbija, meni pa, da bi moralo sodišče pri preračunu, ali je kredit res preplačan, upoštevati tudi dogovorjene obresti. Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila je potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična in da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev, pri čemer dosego polnega učinka Direktive ovira (tudi) nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praksa glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar,13 saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnika zaradi tega, ker morata h glavnici prišteti tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, nista izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina ne izključuje izdaje začasne odredbe. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden se je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče prve stopnje ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka pravilno z verjetnostjo zaključilo, da je do preplačila že prišlo. Posledično očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pritožba uveljavlja v zvezi z vprašanjem obresti, ni utemeljen.

24.Pritožbene navedbe, da tožnika nista konkretneje navedla okoliščin, iz katerih bi izhajalo poslabšanje njunega premoženjskega položaja, niso utemeljene. Poslabšanje položaja tožnikov izhaja že iz tega, da bi bila tožnika zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive po pravnomočno končanem postopku primorana vložiti novo tožbo, s katero bi zahtevala vračilo plačanih obrokov kredita, ki bi zapadli do prejema pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi, četudi bi lahko tovrstna plačila do konca glavne obravnave še zajela s spremembami tožbe. Na premoženjsko stanje tožnikov bi brez izdanega začasnega ukrepa dodatno vplivali tudi stroški, povezani z razširitvijo tožbenega zahtevka ali z novo tožbo za kasneje plačane obroke kredita. Ob tem ni mogoče slediti navedbam toženke, da s tem ne bodo nastali nobeni stroški, saj razširitev zahtevka ali nova tožba pomenita nastanek taksne obveznosti ter stroškov morebitnega odvetniškega zastopanja.

25.Izpolnjen je torej pogoj po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Enako velja za navedbe toženke, da tak pristop pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša. Finančna šibkost je le eden od elementov presoje, sodišče pa mora v vsakem konkretnem primeru presoditi vse zahtevane pogoje po ZIZ ob upoštevanju njegove evropsko skladne razlage, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

26.V zvezi z ostalima pogojema za izdajo začasne odredbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa v zadnjih odločbah, upoštevaje sodbo SEU C- 287/2022, zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilni14. Ker pa je sodišče vseeno presojalo pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in ker pritožba pravilnost opravljene presoje izpodbija, pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev, da je tudi ta pogoj izpolnjen. Tožnika sta glede na zgoraj pojasnjeno z verjetnostjo izkazala svojo grozečo škodo, medtem ko toženka, ki je finančna institucija z dobrim finančnim položajem in ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko, konkretnih navedb o svoji škodi zaradi izdane začasne odredbe ni podala in tehtanja/primerjave niti ni mogoče opraviti.

27.Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni in razumljivi, prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, zato pritožbena očitka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena.

28.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

29.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Tako tudi VS RS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025.

2VS RS II Ips 10/2025 ter VSL sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, VSL sklep II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024, VSL sklep I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020 in VSL sklep I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021.

3Glej tudi VS RS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, točke 29 do 38.

4Prim. npr. VSL sklepe I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024, II Cp 1364/2024 z dne 24. 10. 2024.

5Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentacion SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.

6M. Avbelj; Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

7Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni ter regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 1-2/2019, stran: 83.

8Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 0. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.

9Prim. 50., 51 in 56. točko sodbe SEU.

10

11VSL sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.

12Prim. 50., 51. in 56. točko sodbe SEU.

13Povzeto po točkah 48 do 52 Sodbe SEU.

14In ne glede na stališča v sodbi SEU C-520/21, ki jih sodna praksa v tem trenutku večinsko sprejema.

Prim. VSL sklepa II Cp 219/2024 z dne 24. 7. 2024 in I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 180, 180/3, 184

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 239, 273

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.