Jedro

Na prodajo stanovanja je lahko tožen le tisti, ki je lastnik in ki lahko kupcu omogoči pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (primerjaj 20. in 33. člen ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 do 36/90).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odkup enosobnega stanovanja št. 4 v izmeri 46,04 m2 v prvem nadstropju zgradbe v Ljubljani, točkovano s 336 točkami, faktor 1,024, po vrednosti točke 105,55 SIT s 30-odstotnim popustom od vrednosti, pologom v višini 10% od sklenitve pogodbe in odplačilno dobo 20 let ter ji izstaviti za vknjižbo sposobno listino, po kateri se bo lahko vpisala v zemljiški knjigi kot lastnica tega stanovanja. Tako je razsodilo zato, ker se je iz sklepa Izvršnega sveta SML z dne 8.7.1992 in pogodbe o prenosu stanovanj, sklenjene dne 11.2.1993 med toženo stranko in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije prepričalo, da so bila v last slednjega prenesena stanovanja, med katerimi je navedeno tudi stanovanje tožeče stranke. Po tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pojasnilo je, da v pravdi ni pomembno vprašanje, kakšen status ima sporno stanovanje, marveč kdo je lastnik stanovanja, ki lahko izpolni tožbeni zahtevek.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Tožnica navaja, da je pridobila sporno stanovanje na podlagi stanovanjske pravice, ki ji jo je podelil SISS Mesta Ljubljane z odločbo z dne 17.9.1990. S tem je pridobila pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91 do 23/96). Zato je v decembru 1991, ko je bilo stanovanje še nedvomno v lasti tožene stranke, vložila zahtevo za njegov odkup. Ker pa ta ni pripravila ustrezne kupoprodajne pogodbe, je morala vložiti tožbo. O tem, da je MOL dne 11.2.1993 prenesla stanovanje v last ZPIZ, ni bila obveščena. Prepričana je, da tak prenos ni zakonit, ker se ni nihče prepričal, s kakšnimi sredstvi je bilo zgrajeno sporno stanovanje. Trdi, da stanovanje ni bilo zgrajeno s sredstvi ZPIZ, da je bilo v istem bloku že prodanih več stanovanj in da je predlagala, naj se z izvedenci ugotovi, kakšen status imajo predmetna stanovanja. Ker sodišče temu ni sledilo, revidentka meni, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob takšni uporabi materialnega prava ji je zaradi določila 128. člena SZ lahko odvzeta vsaka možnost odkupa stanovanja, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I).

Ker je sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ki je začel veljati v juliju 1999, je bilo treba nadaljevati postopek po določilih dotlej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da pravda temelji na sistemu dveh strank, od katerih tožeča stranka zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine, tožena stranka pa je tista, proti kateri tožnik zahteva pravno varstvo. Glede na vsebino tožbenih zahtevkov ločimo dajatvene, ugotovitvene in oblikovalne tožbe. V konkretnem primeru je tožnica vložila dajatveno tožbo, s katero je zahtevala, naj sodišče obsodi toženo stranko, da v tožničino korist odtuji stanovanje, na katerem je imela tožnica ob uveljavitvi SZ stanovanjsko pravico. Toda za uspeh v pravdi mora biti tožena stranka v materialnopravnem pomenu zavezana in sposobna izpolniti zahtevo tožeče stranke, to je v konkretnem primeru prodati stanovanje.

Na splošno opredeljuje prodajno pogodbo 454. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki pravi, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Tudi SZ, ki je ob uveljavitvi omogočil privatizacijo stanovanj in je lastnikom stanovanj naložil obvezno prodajo, je v 117. členu opredelil različne modalitete prodaje stanovanj, v 118. členu pa je določil, da kupec s sklenitvijo prodajne pogodbe prevzame vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj. To pomeni, da je lahko tožen na prodajo stanovanja le tisti, ki je lastnik in ki lahko kupcu omogoči pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (primerjaj 20. in 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 do 36/90).

Že pritožbeno sodišče je tožnici pojasnilo, da je v pravdi pomembno predvsem vprašanje, ali je bila tožena stranka ob vložitvi tožbe 23.9.1996 pasivno legitimirana, se pravi, če bi bila lahko takrat tožnici prodala stanovanje. Hkrati je odgovorilo, da zaradi pogodbe o prenosu lastninske pravice z dne 11.2.1993 ni bila lastnica stanovanja, zaradi česar od tožene stranke ni mogoče zahtevati njegove prodaje in prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Ugotavljanje statusa spornega stanovanja pa bi prišlo v poštev šele v primeru, da bi bila tožena stranka lastnica stanovanja. Ker to ni, za odločitev ni pomembno, iz katerih sredstev je bilo zgrajeno sporno stanovanje.

Glede tožničine trditve, da bo v primeru, če ne bo mogla odkupiti spornega stanovanja, v neenakopravnem položaju in ji v pravdnem postopku ne bo omogočeno enako varstvo pravic, pa je treba pojasniti, da Stanovanjski zakon vsem državljanom ni omogočil ugodnega nakupa stanovanja in da s tem ni bilo kršeno načelo enakosti in enakega varstva pravic, ki je zajamčeno v 14. in 22. členu URS.

Tako se izkaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo in da v reviziji očitane kršitve niso podane. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni utemeljena, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).