Jedro

Trditve tožnika v zvezi s težko popravljivo škodo, tj. da se ne bo mogel preživljati, saj nima drugega poklica, da ne bo mogel plačevati svojih kreditnih obveznosti in da bo posledično banka unovčila hipoteko, kar bo zanj pomenilo izgubo doma, so pavšalne in nekonkretizirane. Posledica izpodbijane odločbe ni nujno, da bo tožnik ostal brez zaposlitve in dohodkov, saj tožnik (v družbi, kjer je zaposlen) lahko opravlja tudi druga dela. Zato izguba licence za nepremičninsko posredovanje, ne pomeni nujno izgube zaslužka in nezmožnosti plačila hipoteke, njene unovčitve ter izgube doma kot nadaljnjih posledic, zato tu ni vzročne zveze, poleg tega pa tožnik te nadaljnje posledice zatrjuje tudi zgolj na ravni hipotetičnosti, namesto konkretno.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno, da se za nično izreče odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 352-08-228/2005-1 z dne 23. 11. 2005 ter da je tožnik v postavljenem roku dolžan deponirati izkaznico nepremičninskega posrednika pri navedenem ministrstvu. Skupaj s tožbo tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočnega zaključka tega postopka zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.

2. Tožnik vlaga predlog za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja in se v zvezi z utemeljenostjo svojega tožbenega zahtevka tudi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe sklicuje na svoja tožbena izvajanja. Navaja, da bi mu bilo v primeru izvršitve izpodbijane odločbe onemogočeno opravljanje edinega poklica - poklica nepremičninskega posrednika in s tem onemogočena možnost preživljanja. Kot nepremičninski posrednik deluje že od leta 1998, v svoji dolgoletni praksi se je izučil za nepremičninsko posredovanje in to opravlja vsakodnevno, zaposlen je pri družbi A. d.o.o., drugega poklica pa nima. Izpit za nepremičninskega posrednika je opravil zelo dobro, vseskozi pa dela strokovno, kvalitetno in brez profesionalnih napak, za nepremičninsko posredovanje pa je ustrezno usposobljen in ima strokovno znanje. Tudi ni primerov, ko ne bi ravnal strokovno in kakovostno, zato ni nevarnosti, da bi komurkoli nastala kakšna škoda, če bi tožnik nadaljeval s posli nepremičninskega posredovanja. Če bi bila izpodbijana odločba nemudoma izvršena, bi tožnik ostal brez vira dohodka, plače, ki mu zagotavlja preživljanje, in brez vira, ki mu omogoča kritje njegovih finančnih obveznosti. Tožnik je pri banki namreč najel kredit v višini 60.000,00 EUR, ki ga je dolžan mesečno poplačevati vse do 30. 9. 2040, o čemer priča hipoteka banke upnice na njegovi nepremičnini, ki je tudi vpisana v zemljiško knjigo. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi mu nastala nepopravljiva škoda, saj ne bi več imel možnosti opravljanja poklica, s čimer bi izgubil možnost zaslužka za poplačevanje hipotekarnih obveznosti in bi prišlo do situacije, ko bi banka upnica nedvomno sprožila izvršilni postopek na tožnikove nepremičnine, ki predstavljajo njegov dom, vsled prodaje na dražbi pa bi se tožnik moral izseliti, s čimer bi bilo poseženo tudi v njegovo konvencijsko pravico do doma. Izvršitev izpodbijane odločbe bi torej pomenila nesorazmeren poseg v tožnikovo premoženje, saj bi mu bilo onemogočeno preživljanje samega sebe in bi mu bila onemogočena zagotovitev lastnega doma.

3. Toženka je v postavljenem roku odgovorila na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je dokazno breme v zvezi z nepopravljivo škodo na tožniku, ki pa jo je zgolj navajal, brez da bi jo verjetno izkazal. Izrek izpodbijane odločbe ne pomeni nujno, da bo tožnik ostal brez zaposlitve in brez vira prihodka, saj, četudi po dokončnosti izpodbijane odločbe poklica nepremičninskega posrednika ne sme opravljati, to ne pomeni, da v družbi, v kateri je tožnik zaposlen, ne sme opravljati drugih del. Izguba licence nepremičninskega posrednika ne pomeni tudi izgube zaslužka in nadaljnjih posledic, ki jih zatrjuje tožnik. Tožnikovo strokovno znanje in preteklo daljše opravljanje poslov nepremičninskega posrednika pa niso razlogi za izdajo začasne odredbe. Predlaga zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Sodišče uvodoma glede tožnikovega imena pojasnjuje, da je na izpodbijani odločbi navedeno tožnikovo ime kot B., medtem ko je tožnik svoje ime na tožbi navedel kot C.. Glede na to, da gre pri poimenovanju s „C.“ po razumevanju sodišča za okrajšavo oz. domače, neformalno poimenovanje, gre očitno za isto osebo.

6. Po drugem in tudi tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev oz. pravno učinkovanje izpodbijanega akta, če bi se tožniku z njegovo izvršitvijo prizadela težko popravljiva škoda. Skladno z restriktivnim pristopom stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, v celoti nosi trditveno in dokazno breme. Zato mora tožnik že v samem predlogu konkretno navesti vsa dejstva, s katerimi utemeljuje med drugim nastanek in obliko ter obseg škode, iz katerih izhaja, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva. Za svoje navedbe mora tožnik predložiti tudi dokaze, in sicer v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS že skupaj s samo zahtevo za izdajo začasne odredbe (prim. denimo sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 139/2012 in I Upr 362/2010). Trditveno in dokazno breme je torej na stranki (prim. denimo sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 140/2017, I Up 184/2017, I Up 203/2016 in druge). Zaradi narave odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč sodišče praviloma ne izvaja ugotovitvenega postopka, temveč odloča na podlagi dejstev, ki so navedena in vsaj verjetno izkazana že v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

7. Tožnik glede pogoja težko popravljive škode ni izpolnil niti trditvenega niti dokaznega bremena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Trditve tožnika v zvezi s težko popravljivo škodo, tj. da se ne bo mogel preživljati, saj nima drugega poklica, da ne bo mogel plačevati svojih kreditnih obveznosti in da bo posledično banka unovčila hipoteko, kar bo zanj pomenilo izgubo doma, so po presoji sodišča pavšalne in nekonkretizirane. Kot to pravilno opozarja tudi toženka, posledica izpodbijane odločbe ni nujno, da bo tožnik ostal brez zaposlitve in dohodkov, saj tožnik tudi po presoji sodišča (v družbi, kjer je zaposlen) lahko opravlja tudi druga dela. Zato izguba licence za nepremičninsko posredovanje, kot izpostavlja toženka, ne pomeni nujno izgube zaslužka in nezmožnosti plačila hipoteke, njene unovčitve ter izgube doma kot nadaljnjih posledic, zato tu ni vzročne zveze, poleg tega pa po presoji sodišča tožnik te nadaljnje posledice zatrjuje tudi zgolj na ravni hipotetičnosti, namesto konkretno. Nenazadnje so materialne posledice, kakršne navaja tožnik, tudi če bi do njih prišlo, po sami naravi stvari reverzibilne in zato po ustaljeni sodni praksi praviloma ne predstavljajo težko popravljive škode, tožnik pa drugih okoliščin ne navaja.

9. Tožnik tudi v ničemer ni izpolnil svojega dokaznega bremena, kot to opozarja toženka, saj za svoje (pavšalne in hipotetične) trditve o nastanku težko popravljive škode ni podal nobenih oz. ustreznih dokaznih predlogov. O odsotnosti drugih možnosti za lastno preživljanje tožnik dokazov, razen kolikor naj bi se sem štel predlog za njegovo lastno zaslišanje, ni predložil, o nadaljnjih posledicah (nezmožnosti plačila s hipoteko zavarovane obveznosti, njene unovčitve ter izgube doma) pa je tožnik predložil le kopijo neformalnega izpiska iz zemljiške knjige, iz katerega sicer res izhaja vknjižena hipoteka na nepremičnini, na kateri ima lastninsko pravico tožnik, a je to tudi vse, kar izhaja iz tega dokaza. Pri tem pa je treba še poudariti manjkajočo trditveno podlago glede teh nadaljnjih posledic, kot obrazloženo v prejšnjem odstavku te sodbe, vsled česar tudi potencialni ustrezni dokazi ne bi mogli nadomestiti manjkajoče ustrezne trditvene podlage v tem delu. Predlogu za zaslišanje tožnika sodišče ne sledi, saj glede na specifičnost postopka z začasnimi odredbami (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za izdajo začasne odredbe), sodišče preizkusi pogoje za izdajo začasne odredbe na podlagi dokazil, predloženih ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka z zaslišanjem strank, temveč svojo odločitev opre na presojo in oceno navedb v predlogu in predlogu priložene dokumentacije. Takšno stališče glede izvajanja dokazov je zavzeto tudi v sodni praksi (npr. sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2013, I Up 199/2014), zato sodišče ni sledilo tožnikovi zahtevi po lastnem zaslišanju.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni ne navedel ne izkazal okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da mu bo vsled izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. To pomeni, da temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo brez nadaljnje presoje drugih zakonskih pogojev.

11. Odločitev o stroških postopka se pridrži do odločitve o glavni stvari.