Jedro

Revident ne zanika, da je pridobil za legalizacijo kupljenega objekta lokacijsko dovoljenje, kot tudi gradbeno dovoljenje, šele v letu 1996, čeprav je nedograjen objekt kupil že v letu 1986. Objekt je bil torej zgrajen brez ustreznega upravnega dovoljenja pred 10. 4. 1993, ko je bil uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUN (Ur. l. RS, št. 8/93), ki je določil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za vse nedovoljene posege v prostor, izvedene brez ustreznega upravnega dovoljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik – v povezavi s spisom z dne 12 12. 2001, s katerim mu je bilo naloženo plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 222.800 SIT, pod tam navedenimi pogoji.

2. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da med strankama ni sporno, da je tožnik zgradil objekt na parceli št. 611/925 k.o. K.p. brez upravnega dovoljenja pred letom 1993 in da se kasneje pridobljeni lokacijsko in gradbeno dovoljenje glasita na tožnikovo ime. Tudi višina nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni sporna. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni mogoče prenesti nanj, saj je kupil nedograjen objekt v letu 1986 od prvotnega graditelja.

3. Tožnik v reviziji, prej pritožbi, vztraja pri trditvi, da je kupil stanovanjsko stavbo od prvotnega investitorja in graditelja, ki je zato tudi zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Plačal je kupnino in nato še prispevke pri gradbenem dovoljenju in zato ni dolžan ničesar.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožba po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v vseh drugih primerih pa se vložene pritožbe obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne z uveljavitvijo ZUS-1. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče zato izpodbijano sodbo preizkusi le v delih, ki se z revizijo izpodbijajo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V navedenem obsegu je Vrhovno sodišče obravnavalo tudi obravnavano revizijo.

8. Iz revizije izhaja, da revident smiselno uveljavlja revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Zatrjuje namreč, da ni zavezanec za plačilo tega nadomestila, ker je objekt, s katerim je bilo poseženo v prostor brez upravnega dovoljenja, začel graditi prodajalec objekta, od katerega ga je tožnik kupil v letu 1986. 9. Dejstvo, da je objekt kupil in zanj plačal kupnino, kasneje ob legalizaciji pa še prispevke, namreč ne izključuje obveznosti plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tedaj veljavnih določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN (Ur. l. SRS, št. 18/83, 37/85, 29/86 in Ur. l. RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 43/97 in 9/2001) je namreč moral investitor pred pričetkom posega v prostor oziroma gradnje pridobiti bodisi gradbeno dovoljenje, bodisi odločbo o priglasitvi del. Revident ne zanika, da je pridobil za legalizacijo kupljenega objekta lokacijsko dovoljenje, kot tudi gradbeno dovoljenje, šele v letu 1996, čeprav je nedograjen objekt kupil že v letu 1986. Objekt je bil torej zgrajen brez ustreznega upravnega dovoljenja pred 10. 4. 1993, ko je bil uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUN (Ur. l. RS, št. 8/93), ki je določil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za vse nedovoljene posege v prostor, izvedene brez ustreznega upravnega dovoljenja. Zato ni dvoma o tem, da je objekt nedovoljena gradnja. Taka gradnja je bila sankcionirana na podlagi določbe prvega odstavka 76.a člena ZUN. Zaradi tega nedovoljenega posega v prostor je investitorju oziroma lastniku takega objekta, po zakonu nastala obveznost, da mora plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Revident pa sam trdi, da je lastnik tega objekta od leta 1986, torej je tudi zavezanec za plačilo nadomestila. Materialni zakon je bil zato pravilno uporabljen.

10. Revizijsko sodišče zavrača tudi revizijski ugovor, ki je ponovljen tožbeni ugovor, da bi moral biti zavezanec za plačilo, prodajalec nedograjenega objekta. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je na podlagi določbe 76.a člena ZUN zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor nedovoljenega posega v prostor, ali če tega ni mogoče ugotoviti, lastnik oziroma upravljavec zemljišča. Tožnik je nesporno lastnik zemljišča, na katerem stoji stavba, katere gradnja je bila začeta brez ustreznega upravnega dovoljenja. S sklenitvijo prodajne pogodbe v letu 1986 je tožnik vstopil kot nov lastnik objekta oziroma investitor gradnje v vse pravice in obveznosti dotedanjega lastnika nedovoljene gradnje, s tem pa je tudi postal zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je torej pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso (npr.: U 490/95, U 457/95, X Ips 48/2004).

11. Zaradi navedenega je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.